Piškotki

Da bi vam lahko nudili popolno uporabniško izkušnjo, uporabljamo "piškotke" (cookies).
Z nadaljnjo uporabo našega portala se strinjate z uporabo piškotkov.

Zdenka Steiner, mama Roka Petroviča

Zdenka Steiner, mama Roka Petroviča

12.04.2012, Obrazi

Glavno besedo v filmu o Roku Petroviču ima Rokova mama Zdenka Steiner, ženska, ki je preživela oba svoja tragično umrla otroka, pa ji kljub temu uspe danes na svet gledati z optimizmom.

V času, ko so se organizatorji smučarskih tekem na Vitrancu ozirali po napol praznih tribunah in molili za rezultate naših smučarjev, je premiero doživel dokumentarni film o Roku Petroviču Od kamna do kristala. Skoraj 20 let po Rokovi prezgodnji smrti smo tako lahko gledalci na malih zaslonih podoživeli njegove uspehe, zaradi katerih je sredi osemdesetih let norela vsa Jugoslavija.

Glavno besedo v filmu ima Rokova mama Zdenka Steiner, ženska, ki je preživela oba svoja tragično umrla otroka, pa ji kljub temu uspe danes na svet gledati z optimizmom; ženska, ki lahko dopoldne vodi tečaj joge, se po njem usede z neznanko in z njo pred mikrofonom obuja spomine na prezgodaj umrlega sina, čigar ime pozna vsa Slovenija, nato pa odhiti na kavico z dekletom svojega edinega vnuka. Steinerjeva pravi, da je bila s filmom zadovoljna, da pa je bil za okus nekaterih, zlasti športnikov, malo preveč sentimentalen. Rok Petrovič ni bil le ena največjih slovenskih smučarskih legend, bil je urbani intelektualec v hribovskem športu, individualist, kjer individualizem ni vedno najbolje sprejet.

Kako je Rok dojemal smučanje? Študijsko ali se je zanašal bolj na občutek?
Prav vsake stvari, za katero se je odločil, se je loteval študijsko - pa ne, da bi hotel iz tega razviti neko znanost. Preprosto je vsako stvar gledal celostno, ker sta ga zanimala notranji pogled in sama tehnika sama. Česarkoli se je lotil, je hotel priti do dna in videti, ali se o tem lahko še kaj več zve in pove.

V filmu vidimo, da je bil Rok velik individualist. Se je kot otrok družil s svojimi vrstniki ali se je že takrat držal bolj zase?
Kot otrok se je zelo rad družil z vsemi, le pri smučanju je bilo malce drugače. Rok je imel srečo - ali pa tudi smolo -, da je prišel tako zgodaj v reprezentanco A. Starejše v ekipi je izjemno spoštoval, a se je bilo tako mlademu - tudi devet let mlajšemu - fantu težko vključiti v homogeno skupino, ki je imela svoj ustaljeni način komuniciranja in zabave. Nekoč mi je rekel: Veš, mamica, marsikdo mi pravi, da nisem ravno najprimernejši zanje, da se ne družim z njimi. Ampak on je tisto malo, kar je imel prostega časa, namesto da bi se zabaval in zafrkaval punce, kot so to počeli drugi, raje porabil, da se je umaknil in prebral kako dobro knjigo. Bral je knjige, ki so bile po mnenju marsikoga daleč preresne in pretežke za njegova leta. Nekateri so zato menili, da je posebnež in čudak. Star je bil 15 let, bral pa je zen budizem, Kanta, razne filozofe ... jaz jih nisem nikdar prebrala, on pa jih je pri petnajstih! Ampak njega je to zanimalo in je menil, da lahko zaradi take duhovne ravni, kot so mu jo dajale knjige, spozna sebe in zato bolje smuča.

Pa mu je bila katera knjiga še posebno pri srcu?
Nekaj časa je imel neko knjigo o možganih. Toda potem jo je dal na stran, češ da on temu ne bo mogel nikdar priti do dna, da je o možganih napisano vse iz medicinskega, kemijskega in psihološkega pogleda, iz interdisciplinarnega pa ne. Rok je rekel, da bi, če bi človek pogledal na možgane interdisciplinarno, to bilo resnično. In je želel to študirati.

Je kdaj govoril, kaj si želi početi po opravljenem magisteriju? Kakšne načrte je še imel?
Magisterij je pravzaprav naredil, posthumno je dobil tudi dokument. Hotel pa je v Ameriki študirati povezavo joge in znanosti. Naprej je želel delovati na tem področju. To je bila njegova želja, kako bi se pa to delovanje izkazovalo, seveda niti on ni natančno vedel, jaz pa še manj.

 


VEČ SI PREBERITE V TISKANI IZDAJI REVIJE OBRAZI (izid: 12.4.2012).


 

Komentarji

Za komentiranje se moraš prijaviti.
RSS Facebook

© 2012 Salomon d.o.o.

Vse pravice pridržane