Prijateljici: Anika Horvat in Severa Gjurin
Ko sta preverjali zadnje podrobnosti ličenja pred ogledalom v toaleti, se je od tam se je začel razlegati prelep duet jazzovskih melodij.
Moje sodelavke, ki so ponavadi ob petkih zvečer zelo »našpičene«, ker zaključujejo revijo, niso imele prav nič proti ubranemu petju, ki se je razlegalo po celem nadstropju. Takšni sta Severa in Anika, kadar sta skupaj; razigrani in razposajeni.
Vidim, da sta skupaj res razigrani.
Severa: Ja, skupaj se nama to vedno zgodi. Tudi moj fant se nama smeji. Jaz morda delujem mirneje, čeprav to nisem, a presedli bi Aniko, ki je videti pravi hudiček. Zelo je zabavna in ko sem z njo, pride hudiček tudi iz mene. Tako kot s pravim partnerjem pridejo iz tebe deli tvoje osebnosti, ki bi jim rad dal prostor. Ob nekaterih ljudeh zaživiš tako, ob drugih drugače. Z Aniko sem zabavnejša, kakor sem, in dobre volje, kar je super.
Se veliko družita?
Severa: Ne veliko. Sploh ne na glasbenih prireditvah. Druživa se, ko je Anika v Ljubljani, pa pride k meni prespat. Ali ko imava pevsko estradne težave in jih rešujeva skupaj. Na Aniko gledam kot na starejšo sestro, najbolj morda zato, ker je že od malega na odru – jaz sem iskala svoj prostor tam, še vedno ga in predvsem naravno prijateljstvo z njim. Aniki je bilo to prijateljstvo položeno v zibelko, našla ga je že zdavnaj in se o tem sploh ne sprašuje.
Kaj počneta skupaj?
Severa: Pogovarjava se, smejiva, včasih igram kitaro in skupaj pojeva - raznorazne pesmi in za specialiteto izmišljene epske pesnitve. Brez strahu si pomagava biti boljši in pogosto se druživa tudi tako, da ob posnetkih podoživiva in analizirava kak njen ali moj nastop.
Kaj imata skupnega, kje sta različni?
Anika: Sva popolnoma različni, imava različni življenji, a več skupnih točk. Razlike te ponavadi motijo, pri Severi pa me ne, zato se vanje nisem poglabljala. Nič me strašansko ne moti. Ona mi direktno pove, da se ne bo pogovarjala z mano. Tega se učim od nje, jaz tega ne morem. Blizu sva si, tako blizu, da si kradeva pijače in hrano s krožnika! Se pa res ne druživa tako grozno pogosto. Včasih se lahko razideš s prijatelji zato, ker se pokličeš samo takrat, kadar se rabiš in obratno. Pravzaprav tudi jaz Severo kličem večinoma takrat, kadar jo potrebujem - saj zato so prijatelji. Žalostno je, če nimaš koga poklicati, ko ga potrebuješ.
Severa: Res je to. In pravzaprav sva zelo hitro prišli do globoke povezanosti. Razumeva se tudi, če ne govoriva.
Anika: Če sva na primer na skupnem nastopu, se samo spogledava in veva, kaj imava v mislih. Sploh ne delava nobenih grimas.
Severa: Z očmi poveš: Zabaven človek. Slab dan. Res slab dan.
Anika: Če sem s Severo, me ni strah ničesar. Kadar grem z njo na nastop, se počutim popolnoma varno. Karkoli se je treba zmeniti – če je treba, bo tudi stopila pred mene in me zaščitila, ona se vse zmeni.
Severa: Sem malo zaščitniška, ja. Do mojih ljudi – družine, prijateljev. To je moje.
(Anika z gestami, prav nič subtilno, kaže iz ozadja: Reci ji za duet, ki ga načrtujeva že dve leti!!!)
Severa, kaj pa duet, ki ga z Aniko načrtujeta že dve leti?
Severa (smeh): Eno kitico imava, ja. Ampak res bi lahko že kaj naredili v zvezi s tem.
Anika: Severa zelo lepo igra kitaro in danes zvečer si bova vzeli čas in eno boš zašpilala, Severa!
Celoten intervju preberite v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 21.6.2012).
Komentarji