Na obisku pri Demetri Malalan
Le nekaj dni po zmagi ljubke najstnice, ki je že s svojim prvim nastopom osupnila vse, ki so jo slišali, smo jo obiskali na njenem domu.
In tam ugotovili, da je povsem navadno dekle in nikakor ne prezgodaj odrasla diva, kakor je bila včasih prikazana med nastopanjem v oddaji X Factor. Uporniški, kot se za njenih 15 let spodobi, ji starši ves čas »težijo« in v njeni »dolgočasni« vasi se nič ne dogaja ...
Za obisk se dogovarjamo z njeno mamo Ksenijo. Ljubljančanko, ki se je pred leti, bilo je še v času nekdanje države, ko je bilo prehajanje meje omejeno z depozitom, preselila v zamejsko kraško vasico nad Trstom. Demetre v tem času skoraj ni mogoče dobiti na telefon, saj ima ves čas zasedeno, kar vidno vznemirja njenega očeta, vendar mu ne preostane drugega, kot da ne dreza vanjo. »Imam intervjuje za številne revije – vsi me kličejo in me sprašujejo. Najbolj hecno se mi zdi, da me vsi sprašujejo enako: kako sem se počutila, ko sem izvedela, da sem postala zmagovalka. Ampak vseeno jim moram odgovoriti,« zrelo razlaga Demetra.
Ta zmaga ji je res povsem spremenila življenje. Zagotavlja nam, da je bila doslej povsem vsakdanje dekle, ki bi se letos, če ne bi bilo X Factorja, tako kot vsako leto veselila konca pouka in zasluženih počitnic. Tako pa je zadnji del njenega drugega letnika jezikovnega liceja Franceta Prešerna, kjer se poleg obeh jezikov, ki ju govori, uči še nemškega, ruskega, angleškega in latinskega, mineval v zelo drugačnem vzdušju. »Šola je kar težka, še posebno ker mi ruščina ni všeč, a se jo moram učiti, pa matematika in naravoslovni predmeti mi ne ležijo najbolj. Raje bi hodila v kako bolj umetniško šolo, a je v Trstu ni.«
Strah, da bo ponavljala
Starši so se s profesorji dogovorili, da bo zanjo v tem času veljal poseben režim, pri čemer so naleteli na veliko razumevanja, zato so šoli zelo hvaležni. »Lahko bi bilo tudi drugače, tako pa smo dobili občutek, da profesorji Demetro podpirajo in ji privoščijo sodelovanje v šovu ter da smo se prav odločili. Imamo občutek, da je vsa šola njene nastope sprejela kot pozitiven način, da Demetra zastopa zamejske Slovence v Sloveniji,« pristavi mama.
Toda ta posebni režim je za Demetro pomenil, da je v šolo hodila samo ob petkih in je takrat nadoknadila vse zamujeno, bila vprašana, pisala več testov naenkrat, oddajala projektne naloge. »To je bilo zelo naporno. Včasih me je bilo strah, da ne bom zmogla vsega in da bom ponavljala razred. Sem ter tja sem bila tako utrujena, da mi je zmanjkalo vse energije,« iskreno pravi najstnica in s tem dokaže, da ni »nadpunca«, temveč čisto običajno dekle, ki ji ni bilo nič podarjeno.
»Vsi me sprašujejo tudi, od kod mi vsa ta energija. Ampak jaz je nimam nič več kot vsi drugi ... Je pa res, da mi je prav izkušnja v tem šovu pokazala, kaj vse se da, če si le želiš. Ko sem bila mlajša, sem precej hitro odnehala in nisem bila dovolj vztrajna. Zdaj pa vem, da si je treba nekaj samo želeti in potem v sebi najdeš moč, da to dosežeš.«
Pačenje pred ogledalom
Da je povsem vsakdanje dekle, ugotovimo, ko nas popelje na podstrešje, kjer je začenjala svojo pevsko kariero »s krtačo za lase v roki«, in v svojo sobo, kjer se je pred ogledalom pačila v nedogled. »Že od nekdaj sem rada pela in povsod, kjer smo bili, sem si kar izmišljevala pesmice in glasbo. Ali pa sem se pred ogledalom afnala in se preoblačila, delala koreografije in pela, pela ... Nisem pa tega hotela početi, da bi me kdo videl. Kot otrok pa sem bila rokerica, oblačila sem se v črno in s tem pritegovala pozornost. Ko sem prišla v puberteto, pa mi je postalo nerodno, zaprla sem se vase in se raje zvirala v svoji sobi.« Dejstvo, da nas je spustila v to svoje (pospravljeno) svetišče, smo občutili kot posebno čast, saj vsi vemo, kako je z večno razmetanimi in nedotakljivimi sobami deklet.
Več preberite v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 5.7.2012).
Komentarji