Piškotki

Da bi vam lahko nudili popolno uporabniško izkušnjo, uporabljamo "piškotke" (cookies).
Z nadaljnjo uporabo našega portala se strinjate z uporabo piškotkov.

Osebno: Rosvita Pesek

Osebno: Rosvita Pesek

24.07.2012, Alenka Sivka | Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Rosvita Pesek je zelo zasedena in malo se izmika intervjujem, še posebno tistim, za katere sluti, da bi lahko bili intimnejši.

Meni se je izmikala kar dolgo. Ko pa sva se končno dobili, se mi je odprla, kot od nje sploh nisem pričakovala. Bile so solze in bil je smeh. In nastal je zelo lep intervju. Tak, ki si ga bom zapomnila za vse življenje. 

Kako ste preživljali otroštvo? Imate lepe spomine nanj?
Imam. Doma sem z Dravskega polja. Morda je malenkost drugače, ker sem rojena sredi šestdesetih let, ko je s tistega konca Slovenije veliko ljudi odhajalo s trebuhom za kruhom; tudi moji starši. Tako sem otroštvo na Spodnji Gorici preživljala z dedkom in babico ter očetovo sestro in njenim možem, ki sta me vzgajala.

Mama in oče sta delala v Nemčiji?
Da. Mama je bila z očetom v Nemčiji. Odšla sta, ko sem bila še dojenček. Odraščala sem na kmetiji. Po osemletki sem se za štiri leta preselila k mami, ki je živela v sosednji vasi, v Šikolah, nato pa sem odšla študirat v Ljubljano in tam tudi ostala.

Ste pogrešali starše?
Ja, to je bilo zanimivo: ker sem starše srečevala zgolj za božič in veliko noč in še poleti, ko smo odšli za kakšen teden na počitnice – jaz pa sem takrat pogrešala psa, mačke in prašičke, teto in staro mamo –,z mamo in očetom v tistem času nisem stkala vezi, ki bi me bolj prikovale nanju. Moj svet so vendarle bili teta in stric, moji stari starši in tista kmetija, pa vas in živali. Zame so bili prvi odhodi v Nemčijo dokaj mučni, ker sem bila iztrgana iz nekega vsakdanjega okolja. Tam nisem mogla najti prijateljic, jezika nisem razumela, moj svet je bil tukaj. Moje dozorevanje glede družinskih razmerij se je zato dogajalo pozneje, ko sem se sama pripravljala na to, da bom postala mama, in sem začela razmišljati, ali mi je v mladosti kaj manjkalo. In kaj mi je dalo življenje s starimi starši in teto, ki so mi v skromnih razmerah, v kakršnih so živeli, dali vse. Zbliževanje z mojim očetom in mamo se na neki poseben način dogaja šele zdaj, ko odrašča že moj sin. Zdaj se mi zdi, da smo si še najbliže in da skušamo stkati tisto, kar smo zamudili in do mojega 15. leta ni nastalo.

Sta se oče in mama pozneje vrnila?
Medtem sta se oče in mama že razšla; mama se je iz Nemčije vrnila sama, vodila domačo gostilno in po osemletki sem se k njej in njenemu partnerju preselila še jaz. Z očetom pa – če odštejem kratke poletne počitnice – nisva živela skupaj. V Nemčiji se je upokojil in se s svojo ženo vrnil na Ptuj, kjer zdaj živi in ga obiskujem.

Ste pogrešali skupno družinsko življenje?
Kot otroku mi ni nič manjkalo, imela sem ljubezen starih staršev in tete – ljubezni sem imela dovolj. Starši so bili, ko so se pojavili, nekaj, kar je spremenilo moje vsakdanje življenje in me tudi vrglo iz tira. Danes pa imam zato kar tri družine: kadar gremo na Štajersko, moram obiskati tri »svoje«: mamo, ki ji je partner pred kratkim umrl in živi sama v Šikolah, očeta z ženo, ki živi na Ptuju, ter teto in strica na Spodnji Gorici – in komaj zmoremo vse v enem dnevu. In vsak reče: »A že greš? A se ti tako mudi?« In vsi ti moji imajo samo mene. Nobenih drugih potomcev.

Študirali ste novinarstvo, fakulteta se je takrat imenovala FSPN. Ste živeli v študentskem domu?
Ne, živela sem v zasebni sobi, pozneje v garsonjeri in sem si morala denar prislužiti tudi sama. Najprej sem ob koncu tedna pomivala posodo v neki restavraciji, potem sem bila pretežno ponoči v dispečerskem centru taksi društva. Tam sem poimensko usvojila vse ljubljanske ulice in natanko vedela, kje je katera, kar mi pride prav še danes. V tretjem letniku fakultete pa sem kmalu začela delati na Radiu Ljubljana in po diplomi sem tam pričakovala tudi kakšno službo, a je ni bilo. Prijavila sem se na razpis za pripravnico na TV Ljubljana, a je bil že vnaprej oddan, zato sem začela z dvigovanjem telefonov in kuhanjem kave, nadaljevala pa z jezikovnim izobraževanjem pri Petru Ovscu. Potem so mi že po poldrugem mesecu zaupali prve televizijske vestičke in kmalu prva poročila s terena. Čez dobro leto dni sem zares postala pripravnica na TV Slovenija in tudi dobila svojo prvo redno službo za nedoločen čas. In tu sem še danes.

Zakaj vas niso vzeli na radiu?
Želela sem si ostati na radiu, ampak so bile jezikovne ovire: moj štajerski naglas je bil tako močan, da so strokovnjaki za jezik ugotovili, da bi bilo z mano preveč dela. Da bi prej jezikovno usposobili za pred mikrofon tri Ljubljančane oziroma Gorenjce kot eno Štajerko.

Pa se niste dali? Ste šli pač na televizijo!
Ne, po naključju sem prav takrat, ko so mi rekli, da zame na radiu ne bo dela, odšla v televizijsko menzo na kosilo in v dvigalu srečala Iva Milovanoviča. Vprašal me je: »Zakaj pa jokaš, deklica?« In sem mu v solzah razložila, da imam premočno narečje. Pa je rekel, naj ne obupam in naj se javim za pripravnico na televiziji, kjer jezikovna merila niso tako stroga. In res je gospod Peter Ovsec, ki je sicer »usposobil« mnogo znanih televizijskih imen, mojo štajerščino popravil v zelo kratkem času in v dveh mesecih in pol sem po nalogu Otmarja Pečka že šla na svojo prvo sejo ZSMS, s katere naj bi poročala. Potem so se pojavile vse te nove zveze, strančice in Demos, jaz pa sem »frlela« okrog kot sneta sekira! (smeh) Drugim se to očitno ni zdelo tako zanimivo, meni pa silno. In na to izkušnjo, ko sem bila zraven pri zelo pomembnem delu narodove zgodovine, demokratizaciji in osamosvojitvi v letih od 1989 do 1991, sem še danes izredno ponosna; vesela in srečna sem, da mi je bilo to dano videti od blizu.

Ste kdaj na televiziji občutili, da se morate bolj truditi, ker ste ženska?
Svojega delovnega okolja sploh ne delim na moški in ženski del. Ne vem, ali je bila nacionalka od nekdaj tako liberalna ali je feminizacija novinarskega poklica naredila svoje, ampak spola nisem nikoli čutila kot prednost ali slabost. Ne morem reči, da bi me to, da sem ženska, kdaj oviralo. Zato v teh kategorijah nikoli nisem razmišljala: lahko si dober poročevalec, kot oseba zanimiv, duhovit, širok v razmišljanju – ali pa to nisi. Samo to pri meni šteje. Kot tudi še kaka druga značajska lastnost – da si ambiciozen, se znaš postaviti zase, znaš voditi, prisluhniti. Bila so obdobja, ko so skoraj vsa uredništva na TVS vodile ženske. Zdaj so moški postali že taka redkost, da morda že zato lažje pridejo do voditeljskih mest.

Kamera je krutejša do ženske, ste mi rekli prej v pogovoru.
Res je. Saj ni nobena ženska dočakala upokojitve kot voditeljica – razen Olge Rems. Kamera je neusmiljena. Poleg tega pa moram odkrito povedati; novinarke v informativnem programu smo v veliki večini vendarle toliko samozavestne in intelektualno zrele, da se nam plastične operacije ne zdijo ravno vrhunec našega poslanstva – in potem pač ostanemo takšne, kot smo. Pri 65. letu starosti voditeljice se res že lahko postavi vprašanje o primernosti njenega vodenja. Vsi bomo dočakali Slavka Bobovnika, ko bo iz Odmevov odšel v pokoj. Ne vem pa, ali bomo dočakali, da bo Rosvita Pesek odšla tja naravnost izpred kamere in da bo v zadnjih službenih letih še atraktivna in da ne bo neki mlad nadobuden in ambiciozen urednik rekel: »Tam imamo trideset krasotic, ki enako dobro ali še boljše govorijo kot ti, so videti boljše in komaj čakajo, da te čim prej zamenjajo.« Televizija se vendarle gleda! Ali bo slovenski televizijski prostor to prenesel?


Celoten intervju preberite v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 19.7.2012).

Komentarji

Za komentiranje se moraš prijaviti.
RSS Facebook

© 2012 Salomon d.o.o.

Vse pravice pridržane