Maja Keuc: Bojim se samote
Maja Keuc je vsekakor ena najbolj svežih in najsvetlejših zvezd na slovenskem glasbenem nebu. V dveh letih je dosegla ogromno.
Prikupila se je brezštevilnim ljudem in očarala tudi zunaj naših meja. Zdaj pa je začutila, da je čas, da razširi svoje znanje in odkrije širne poljane svojega talenta, saj je v njej več glasbenega zagona in sposobnosti, kot jih je do zdaj izkoristila. In tako odhaja na Nizozemsko. Ne boji se, da bi jo Slovenci pozabili, in ne skrbi je služenje denarja z glasbo. Maja je pač taka, da vse, kar počne, počne s srcem. Njeno zlato srce je pred nedavnim ukradel moški, ki bo s svojim glasbenim talentom kmalu osvajal ves svet in čigar ime naj za zdaj še ostane skrivnost. Dodajam le, da Maja žari bolj kot kadar koli prej in da okrog nje vlada mir, kot ga pri energijski bombici, kakršna je, sploh nisem vajena.
Kako si se odločila za študij?
Vedno sem si želela študirati in sem o tem razmišljala že ob koncu srednje šole, pa so se potem stvari drugače razpletle. Ko sem se prijavljala na šov Slovenija ima talent, je bila želja po študiju poglavitni razlog. Potrebovala sem denar zanj in sem v tem videla lepo priložnost. Ker so se stvari spremenile, sem potem našla način, da pač ta denar zaslužim s petjem in nastopi, hkrati je bila ta oddaja lepa odskočna deska za moje udejstvovanje v glasbi. Želja po študiju seveda ni splahnela in po dveh letih, ko se je vse zelo hitro in zelo intenzivno dogajalo, sem komaj letos našla čas, da sem se umirila in ozrla v preteklost ter spoznala, kaj vse sem res doživela. Tako sem se opomnila, da me čaka še »nekaj«, kar sem si obljubila. (smeh) V sebi sem začutila, da imam še veliko manevrskega prostora za glasbeni razvoj, in vem, da moram to odkriti in se preizkusiti. Nekaj izkušenj sem vsekakor pridobila, toda to še ni enako izobrazbi in izpopolnjevanju. Sem človek, ki je pripravljen tvegati, poskušati nove stvari, in sem željna napredovanja, sprememb. Tudi fakulteto sem izbrala pozorno in previdno, saj se mi je zdelo pomembno, da ima oddelek za pop glasbo, hkrati pa se prepletajo soul, blues in podobni žanri, ki so meni res blizu. V minulih dveh letih sem spoznala, koliko truda in časa je treba vložiti, da dobiš rezultat. Samo talent še zdaleč ni dovolj!
Hkrati je najbrž pri glasbi zelo pomembno, da počneš (oziroma ustvarjaš) tisto, v kar verjameš?
Ugotovila sem, da mi to veliko pomeni. Glasba je zame nekaj čudovitega; glasba, ki jo rada ustvarjam in tudi poslušam, pa… uf! Četudi bo to pomenilo, da samo od nje ne bom mogla tako dobro živeti, kot bi si želela, bom raje ustvarjala tisto, v kar verjamem, in še zraven služila denar. Ne želim, da glasba postane moje orodje za plačevanje računov – jaz sem njeno orodje. Od nekdaj si želim poučevati petje in to bom lahko tudi uresničila. (smeh)
Kako pa si izbrala fakulteto?
Za fakulteto v Rotterdamu sem slišala že prej, tudi od slovenskih glasbenikov, ki so tam študirali. Moja prvotna želja je bila sicer London, a je vse tako potekalo, kot bi mi bil ta Rotterdam namenjen. Najprej sem se precej pozno prijavila, potem sem se po nesreči prijavila na trobento. (smeh) En sam napačen klik, pa je bilo vse narobe! Oddala sem priporočila in življenjepis, potem pa so me klicali in vprašali, ali sem prepričana, da se prijavljam na trobento. V tistem času sem bila v bolnišnici in se nisem mogla dovolj hitro odzvati, pa je bilo to to. Rotterdam je bila moja druga možnost, takoj ko sem prišla tja, pa sem začutila, da je to tisto pravo. Potem pa se je šolnina za londonsko šolo kar potrojila. (smeh) Najbrž mi je bilo res vse tako namenjeno …
Kako pa je bilo na avdiciji?
V mesecu dni sem se morala naučiti dovolj o solfeggiu, da sem lahko šla opravljat teoretski del preizkusa. S tem sem imela precej dela. Nato sem morala pripraviti tri skladbe in določili so, katero od njih naj odpojem. Zadnji del je bil improvizatorski in je od mene zahteval, da ob spremljavi klavirja na kraju samem tako rekoč ustvarim skladbo. Njim je namreč ravno toliko kot talent in glas pomembno tudi to, da si ti sposoben pisati avtorske skladbe. Potem se s teboj pogovorijo, vprašajo te, kaj si do zdaj doživel, kaj te zanima, kakšne ambicije imaš. Ni jim šlo v glavo, zakaj rinem v študij, ko pa sem se v Sloveniji tako dobro prebila in že nekaj pokazala. Precej truda sem potrebovala, da sem jih prepričala, zakaj je to pomembno in koliko mi pomeni. Zanje je seveda pomembno, da se ti odločiš, da boš dokončal vsa štiri leta študija, saj jim nič ne pomaga, če se čez dve leti premisliš. Malo študentov sprejmejo in od tega je odvisno veliko drugih dejavnikov. Ko sem po avdiciji prišla domov, me je šele zadelo: »Jaz nimam plana B! Če to ne gre skozi, sploh ne vem, kaj bom!«
Več preberite v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 2.8.2012).
Komentarji