Preobrazba: Natalija Verboten
Natalija je pač lepa, ni kaj, in nikakor nas ni bilo strah, kako jo bo Luka spremenil. Ona o tem ni bila preveč prepričana, saj se boji sprememb.
Predana mamica se doma seveda ne liči, z malim Maxom sta večino časa ob bazenu in na vrtu in ob takih dejavnostih ni težko ohranjati vitke postave. Natalija ni imela vedno take sreče s težo in v mladosti se z velikim oprsjem ni mogla sprijazniti, vendar je zdaj popolnoma zadovoljna sama s sabo. Srečna je, da je zdrava in da ima Maxa. Pot do njega ni bila lahka.
Se spomnite, kdaj ste se začeli lepotičiti?
Mislim, da med počitnicami od osmega razreda do prvega letnika srednje šole. Gledala sem videospot Vanesse Paradis, takrat sem znala MTV na pamet, in mi je bila njena črta na vekah zelo všeč – in sem ugotovila, da se tudi meni to poda. Najprej sem preizkusila z mamino barvico, potem pa sem si šla kupit pravo črtalo za oči, doma sem trenirala in ugotovila, da to sploh ni videti slabo.
Ste potem vso srednjo šolo naokoli hodili s črto na vekah?
Da in z rožnato šminko na ustnicah in takšna sem dobila pri profesorici biologije črno piko – mislim, da že prvi dan, ker sem cela namaskirana prišla v šolo. V prvem letniku sem bila tako kar v precejšnji nemilosti pri njej. Se mi zdi, da sem bila vsakih štirinajst dni pred tablo – seveda nikoli pripravljena, vendar sem to nadomestila pri testih.
Vam je bila pri lepotičenju zgled mama?
Da, ona je bila vedno zelo urejena. Vsi mi pravijo, da sem zelo podobna njej oziroma da sem pod nosom ata, okoli oči pa mama.
Glede na to, da so v različnih glasovalnih akcijah vaše oprsje najmanj dvakrat razglasili za najlepše, enkrat celo za najbolj karizmatično v Sloveniji, je to zagotovo eden izmed vaših lepotnih adutov, kajne?
Sem mislila, da boste rekli eden mojih največjih dosežkov! (smeh) Vprašanj o svojem oprsju sem se zdaj že malce odvadila – ta so bila aktualna na začetku in nato po objavi tistih fotografij, ko naj bi bile moje prsi uvele. Največji hec pa se mi zdi, da sem se prsi sramovala, dokler nisem imela svojega prvega fanta, saj so mi bile bolj v napoto kot pa kaj drugega. Marsikdo te opazi, marsikdo te dregne, nate letijo opazke, kot so: kaj si po stopnicah padla? U, kaka lepa majica ... Začela sem celo nositi atijeve srajce, saj sem želela oprsje skriti. Hitro sem se razvila, že pri enajstih letih, in neprestano sem bila na tapeti – moških, fantov ali pa ko sem šla po cesti. Potem sem pri prvem fantu ugotovila, da to sploh ni slabo, ker je bil nad njimi navdušen, in tudi z njegovo pomočjo sem prsi sprejela.
Dekleta se zaradi skrivanja prsi začno nepravilno držati.
Tudi jaz imam zaradi tega pri drži še vedno posledice.
Je res, da ste razmišljali o kirurškem pomanjšanju prsi?
Da, skozi moje najstniške možgane je švignila tudi kakšna taka misel, ki seveda ni bila resna. Je pa problem, saj je veliko oprsje težko, obremenjuje hrbtenico, vpliva na držo, sploh pa so velika težava nedrčki. V tistem času sem imela s tem posebno veliko težav. Ogromno ogromno težav! Prvi v redu modrc sem dobila šele v Kanadi, ko sem pri sedemnajstih letih šla z ansamblom za mesec dni igrat k slovenskim izseljencem. Nato so mi jih nekaj časa delali po meri v podjetju Linne v Zagorju ob Savi. Zdaj pa že nekaj časa nismo sodelovali, saj je ponudba pri nas veliko boljša.
Ste imeli kdaj težave s težo? Neko obdobje, se spomnim, ste bili izjemno vitki.
Morda je bilo to v obdobju, ko sva se razšla s prejšnjim partnerjem, tako zasebno kot poslovno, in se je vse to odražalo tudi na meni. Kadar imaš osebne težave, se to pozna na videzu. Sem pa imela v srednji šoli težave s preveč kilogrami. Takrat sem se na prehodu iz osnovne v srednjo šolo zredila za 20 kilogramov. Zaradi hormonov in psihe, bi rekla.
Ste zato zelo trpeli?
Jah, še bolj sem jedla, namesto da bi kaj storila in šla telovadit. Potem pa so kilogrami čez čas z vedno bolj zmernim načinom prehranjevanja začeli kopneti. Bolj zdravo sem začela živeti.
Ali so vas vrstniki dražili zaradi teže?
Ah, ja! Še zdaj se spomnim, ko smo šli v srednji šoli drsat, mi je sošolec rekel: »Verbotn'ca, ti pa raje tukaj ostani, da ne bo led popokal.«
Imate iz mladosti kakšno najboljšo prijateljico?
Jaz sem bolj samotar in se sama tako kar dobro počutim. Najbližji so mi moja družina, potem pa se že kar neha, tako da prijateljice, ki bi ji vse zaupala, nimam in je niti ne pogrešam. Krasno se razumem s taščo in z njo ogromno razpravljam.
S poroko ste torej dobili super taščo in še prijateljico obenem. Bi lahko rekli, da ste si s taščo bliže kot z mamo?
Da.
Brez katerega lepotnega pripomočka oziroma kozmetičnega preparata vsekakor ne bi mogli?
Verjetno ne brez umetnih trepalnic, saj sem kar nekoliko obsedena z njimi. Zdi se mi, da naredijo res lepo oko. Nekaj jih dobim v naših drogerijah, nekoliko pa me je tudi Luka okužil s kupovanjem po spletu.
Ali ni tole odstranjevanje umetnih trepalnic in lepila sila boleče?
Ne, ni. Prav to me je zadnjič spraševal moj mož Dejan, ko je gledal, kako si jih snemam.
»Življenje naredi prave stvari ob pravem času,« ste dejali, ko so vas venomer spraševali, kdaj boste imeli otroka. Tudi za gube pravite tako – da življenje prinese vse ob svojem času ...
Življenje je veliko bolj mogočno od gub. Da, vse pride ob svojem času. Gube pa me čisto nič ne jezijo. Na srečo imam tako gensko zasnovo, da jih še niti ne opazim preveč v ogledalu – no, morda pa slabo vidim. (smeh) Po drugi strani pa se seveda pri skoraj šestintridesetih negujem z drugačnimi kremami, kot sem se prej.
Z leti nimate nobenih težav, kajne? Prostodušno jih priznavate.
Huh, jaz sem srečna, da sem toliko stara! Pod trideset ne bi nikoli več šla. Pri tridesetih so se stvari v moji glavi postavile na svoje mesto in od takrat naprej uživam. Zelo zelo uživam!
Se sploh česa bojite v procesu staranja?
Bolezni. To pa ... Nekaj izkušenj v življenju sem že imela – vedno sem bila vajena, da dam vse od sebe in zastavljeno tudi opravim, potem pa pride bolezen oziroma zdravstvene težave in si nemočen. Takrat sem se začela zavedati, da je zdravje res naše največje bogastvo. Tako si želim, da bi bila zdrava.
Lahko konkretno spregovorite o kakšni taki vaši izkušnji?
Zelo dolgo sva se morala truditi za Maxa in dostikrat sem bila na operacijah, ker sem imela precej ginekoloških težav. Do takrat sem si v življenju vedno vse lahko uresničila – če sem le pridno delala. Otrok je bil prva taka velika stvar, ki sem si jo želela, pa ni bila odvisna samo od mene.
Ste veliko prejokali?
Tudi. Tudi zato, ker sem izgubila otroka. Bil je petek, čakala sta me dva nastopa, ko sem začela krvaveti ... Izgubila sem ga v soboto, pred drugim nastopom, v ponedeljek bi morala pa na poslušanje otrokovega srca.
Lahko si predstavljamo, kako težko vam je bilo nastopiti in peti, kot da se ni nič zgodilo.
Težko je bilo, seveda, ker se mi je ob štirih popoldne sesula največja življenjska želja, ob pol desetih zvečer pa sem stala na odru, s katerega sem v prvih petih vrstah videla same otroke. Ti imajo zelo radi moje pesmi in imam na vseh svojih nastopih na začetku program, prilagojen posebej zanje. Ljudi pač moje osebne težave ne zanimajo, taka je narava mojega dela, tako da sem se morala zbrati in odpeti.
Kljub takim izkušnjam pa se v sebi še vedno počutite stari enaindvajset oziroma dvaindvajset let, kot ste nekoč dejali.
V svoji glavi sem ostala tam, res. Fizično se počutim tako mlado. In prav smešno je, ko me sprašujejo o moji starosti, saj moram prav pomisliti, kaj bom odgovorila. Zdaj sem se že navadila in bolj hitro preračunam. Počutim se tako mlado!
Kaj je pri tistih letih počela Natalija? Začeli ste glasbeno pot?
Da, začela sem se ukvarjati z muziko in televizijskim vodenjem. Slednje se je zgodilo tako, da je bilo treba na nastopih z narodno-zabavno skupino povezovati program, in ker so se fantje otepali mikrofona, sem predenj stopila jaz. Tako me je opazil urednik narodno-zabavne oddaje na TV Slovenija Jože Galič in me povabil na avdicijo – pa sem šla in bila sprejeta. Na avdicijo sem šla jutro po dunajskem koncertu Aerosmithov, ki sem ga obiskala s prijateljico. (smeh) Nanjo sem se pripravljala kar na avtobusu med samimi rokerji.
Ste po duši rokerica?
Tudi, ja, saj če si Velenjčan, drugače ne gre. V srednji šoli so me okužili z Guns 'n' Roses in Šank Rockom, tako da sem to zvrst počasi vzljubila. Tako ali tako pa imam rada zelo raznoliko glasbo: od rocka, popa do jazza, opere, klasike in narodno-zabavne glasbe.
Kot najstnica ste na Šank rock žurali, nato pa pred leti peli na njihovi petindvajseti obletnici.
To je bila tudi moja velika želja, saj smo v srednji šoli vsak december hodili na njihove velike tradicionalne koncerte in tam nisem nikoli manjkala. Nato sem v nekem intervjuju omenila, da bi z njimi res rada kaj posnela. Pa so oni potem prebrali in najprej se jim je zdela hecna kombinacija, ampak potem so bili navdušeni.
No, pa še v tem intervjuju povejte, s kom bi radi še sodelovali, da vidimo, ali se bo uresničilo!
Vedno imam kakšno tako željo. Rada kdaj tudi presenetim, ampak mora priti pravi čas za pravo stvar – morda v jazzu ali pa s kakim raperjem.
Jazza vas pa še nismo slišali peti, se mi zdi.
Zdaj res bolj poredko. Ko sem začela nastopati, sem pa pela jazzzovske standarde s koroškim big bandom.
Kolega, ki je glasbeni poznavalec, mi je omenil, da imate izredne glasovne zmožnosti in da bi bili lahko sila dobra operna pevka. Vam je to dejala tudi vaša profesorica petja?
S takimi besedami mi tega ni povedala, je pa kar precej verjela vame. Mikala me je tudi opera, ampak takrat bi se morala za nekaj odločiti, saj zabavna glasba in operno petje ne gresta skupaj. Zabavna glasba je prav to, česar v opernem petju ne smeš početi: napačen način petja, skorajda uničevanje glasu. Čisto drug sistem je in te prepete noči ti vzamejo veliko energije, tako da sem na ure klasičnega petja hodila glasovno tako utrujena, da potem nisem več zmogla.
Sicer pa sem se za klasično petje odločila zato, da sem se naučila prave tehnike petja, dihanja, da ne bi imela tehničnih težav, morebiti vozličkov ... v tistem obdobju bi bila celo raje šla študirat jazz, vendar sem vesela, da sem spoznala ta svet in me je čisto potegnilo v klasično petje, tako da bi z veseljem še kdaj nadaljevala. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje. Ampak od takrat občudujem operne pevce in operno petje.
Fotografije Natalije si oglejte v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 19.7.2012).
Komentarji