 | Emmanuel Villaume: prepotoval je že ves svet in sodeloval z najznamenitejšimi klasičnimi glasbeniki našega časa. Intervju!
|
Emmanuel Villaume je prepotoval že ves svet, sodeloval z najznamenitejšimi klasičnimi glasbeniki našega časa, sedel ob čaju z ljudmi, ki premikajo tokove zgodovine. Nič čudnega torej, da je izvrsten sogovornik in svetovljan, ki vsej svoji slavi in izkušnjam navkljub razmišlja o sebi kot o čisto navadnem človeku, zaljubljenem v glasbo.
Nekateri menijo, da glasba zdravi. Se strinjate?
Glasba lahko tudi boli. Zanimivo je, da se, ko sem v temnem, depresivnem razpoloženju, pravzaprav ne obrnem k veseli, ampak k temačni glasbi. Ta prepoznava lastnih misli in čutenja pri nekem skladatelju ti da občutek pomembnosti in resničnosti tvojih razmišljanj in to lahko zelo pozitivno vpliva na razpoloženje. Da, mislim, da glasba lahko zdravi.
Imate kako posebno pesem, skladbo, ki vas vedno spravi v dobro voljo?
Zelo malo priložnosti je, ko lahko poslušam glasbo le za lastno veselje. Kadar pride takšna priložnost, poslušam nemško glasbo. Zdi se mi osvežujoča, ob njej se moj um sprosti.
Poslušate zvrsti, kot sta pop in rock?
Pravzaprav preveč. Dandanes te, kamor koli greš, v dvigalo, lokal …, bombardirajo s simboli, ki si jih pravzaprav ne želiš. Seveda ju poslušam. Mislim pa, da nisem nikoli kupil nobene zgoščenke s tovrstno glasbo. To nekako ni nekaj, kar bi me zanimalo. Je pa nekaj pesmi, ki jih imam rad. Ko slišim Beatle, vedno obstanem in poslušam. Zelo rad imam tudi jazz.
S katerim popularnim glasbenikom bi sodelovali, če bi lahko izbrali kogar koli?
Z nikomer. Nekajkrat so mi ponudili, da bi sodeloval z umetniki, kot je Grigorov, vendar sem odklonil. To preprosto nisem jaz. Ne moti me, da se zvrsti mešajo ali da igrajo klasični glasbeniki popularno glasbo. Nekatere kombinacije klasike in rocka so zelo dobre, ampak jaz se v tem ne najdem.
Pri enaindvajsetih letih ste že delali v Renski operi, tedaj še kot dramaturg. Kakšna je bila pot od dramaturga do dirigenta?
Rodil sem se v Strassbourgu. Ko sem bil še otrok, sem pel v cerkvenem otroškem zboru, pozneje pa sem obiskoval konservatorij. V Parizu sem nato študiral književnost, filozofijo in muzikologijo. Jasno je bilo, da bom slej ko prej prišel do točke, ko se bom moral odločiti za eno smer. Ko se je to zgodilo, sem se vrnil h glasbi, saj je bila ta moja prvotna strast. V Renski operi sem se zaposlil, ker sem si želel biti v tem okolju. Če hočeš biti dober dirigent, moraš zelo dobro razumeti gledališče. Poznati ga moraš od znotraj.
Raje dirigirate v operi ali na koncertih?
Ti dve stvari sta komplementarni. Med njima obstaja zelo močna vez. Ne pozabimo, da je Mozart hkrati s Figarovo svatbo pisal Jupitrovo simfonijo. Če ne poznaš, če ne razumeš Mozarta kot človeka, zgrešiš bistvo simfonije. Ni težko ločiti dirigenta, ki ne razume simfonije, od tistega, ki jo izvaja pozorno, z upoštevanjem njene zgradbe.
O glasbi govorite z veliko strastjo. Kdaj in kako ste se zaljubili vanjo?
Ko sem bil še otrok, star osem ali devet let, sem nekoč obiskal opero. Izvajali so Mozarta. In naenkrat sem opazil, da so ti ljudje izražali čustva, čustva, kakršna sem imel najbrž tudi jaz v sebi, pa sem jih potiskal v podzavest, z vso močjo. Kar sem jaz raje skrival, je bilo tu čaščeno, jasno. Danes se včasih, ko se mi zdi, da sem naveličan svojega poklica, skušam spomniti teh občutkov, ki sem jih začutil kot otrok, ko je glasba dala mojemu življenju pomen.
Kot nekdanji študent filozofije imate zagotovo svojega najljubšega filozofa …
To je težko, in, z vsem spoštovanjem, tudi malce naivno vprašanje, zato bo naiven tudi moj odgovor. Montaigne in Heidegger. Branje Heideggerja je bilo zame zelo pomembna stopnica v razvoju in vedno se vračam k njegovim besedilom.
Kakšna je vaša življenjska filozofija?
Nimam kakšne posebne življenjske filozofije. V življenju poskušam narediti stvari, ki nekaj pomenijo. Ne maram rutine. Rad se počutim živega. Želim, da je tisto, kar počnem, pomembno zame in za ljudi okoli mene. Obseden sem s tem, da so stvari, tudi če se zdijo hektične, nekako pomembne, izvirne in žive. To je nenavaden koncept, ki pa te pripelje k intenzivnemu občutku bitja tukaj in zdaj.
Kot dirigent ste praktično vedno v ospredju. Si kdaj želite, da bi sedeli v orkestru, da bi bili manj na očeh?
Če si dirigent, to na neki točki pomeni, da imaš probleme z egom. Včasih je to kompenzacija za svojevrstno sramežljivost. To poznajo tudi igralci. Bojujejo se s sramežljivostjo in potem eksplodirajo na odru. Obstaja del mene, ki ima rad pozornost. Kar skušam narediti, ko sem pred orkestrom, je, da grem čez to, čez svoj mali ego in skušam prenesti poetična čustva na glasbenike. Vendar imam rad tudi zasebnost. Ničesar ne spoštujem bolj kot trenutke, ko sem sam v sobi, s knjigo. Kot dirigent si vedno na odru, saj ljudje pričakujejo, da se boš tudi zasebno obnašal kot dirigent. Včasih jih nočeš razočarati. Pravzaprav lahko rečem, da prav tako, kot sem rad sam, rad tudi ure in ure klepetam s prijatelji in z družino, v okolju, kjer sem lahko to, kar sem.
Imate svoj najljubši inštrument?
Mislim, da imam rad vse inštrumente, ki so povezani s človekovim glasom. Všeč mi je čelo, ki sem ga nekoč tudi igral, in ker nisem bil dovolj dober, sem nato postal dirigent. Rad imam inštrumente, ki lahko ustvarijo zvoke, podobne človeškemu glasu.
Pred katero zgodovinsko osebnostjo bi si želeli nastopiti?
Rad bi se srečal z Mozartom, vendar pa mislim, da si ne bi upal igrati pred njim. Če bi se že lahko srečal s kako veliko zgodovinsko osebnostjo, bi raje poslušal kot nastopal. Bilo bi fascinantno srečati Bacha ali Montaigna. Ampak še enkrat: tudi če bi imel idealne razmere in čudovit orkester, je tisto, kar bi jim lahko ponudil jaz, popolnoma nepomembno v primerjavi s tistim, kar bi lahko oni ponudili meni.
Dirigirali ste številnim znanim orkestrom po vsem svetu. Kateri koncert vam je ostal najbolj v spominu?
Mislim, da je najmočnejši spomin na Carnegie Hall, kjer smo izvajali La Vie Parisienne. Bilo je zelo ganljivo. Z orkestrom, ki je najboljši v tem repertoarju, je tisti večer nekaj kliknilo. Nekaj čarobnega. Spominjam se tudi prvega orkestra, ki sem mu dirigiral. Zelo rad se ga spominjam. Sicer pa skušam narediti vsak koncert, na katerem dirigiram, poseben, tako da imam veliko posebnih spominov.
S katerim opernim zvezdnikom najraje delate?
Delal sem veliko s Placidom Domingom, ki ni le velik pevec, ampak tudi velik umetnik. Zelo zanimiva izkušnja je delati z nekom, kot je Fleischer. Sicer pa imaš kot dirigent običajno več stika z direktorji oper. Tudi s tega področja sem spoznal nekaj ljudi, ki jih resnično spoštujem. Sicer pa sem rad delal s Saračenkom, z Anno Netrebko …
Je med opernimi pevci kdo, s katerim niste sodelovali, pa bi si tega želeli?
Delal sem najbrž z najboljšimi pevci zadnjih 30 let, nisem pa imel priložnosti delati s Pavarottijem. To je eno od obžalovanj. Z drugimi imeni, s katerimi še nisem sodeloval, pa si želim, pričakujem, da nekoč še bom.
V Sloveniji boste šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije. Kaj vam bo v največji izziv?
To bom še ugotovil. Moj prvi izziv je bil vzpostaviti iskren odnos z orkestrom. Mislim, da sem na dobri poti in bom skušal ta odnos gojiti še naprej in iti še dlje. Potem je tu ekonomski izziv. In seveda želim biti tudi gotov, da orkester Slovenske filharmonije ne bo prepoznaven le čez mejo, ampak tudi doma, tako kot si to zasluži. Najbrž so še drugi izzivi, ki se bodo pojavljali sproti.
Za seboj imate številne velike uspehe in zdi se, da se jim kar naprej pridružujejo novi. Če bi bilo vaše življenje knjiga, po kateri od znanih leposlovnih knjig bi ga naslovili?
Moje življenje? Kakršnega bi si želel imeti ali kakršnega imam? (smeh) Brez besed sem. Uspelo vam je, da sem ostal brez besed. Bravo! (smeh) Ne vem. Ne morem odgovoriti.
Kako pa bi naslovili svojo biografijo?
(skomigne z rameni) Emanuelle Villaume.
KDO JE EMANUEL VILLAUME?
Novi šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije je že osmo sezono glasbeni direktor znamenite Opere in orkestra festivala Spoleto v ZDA. V minulih sezonah je blestel v Metropolitanski operi v New Yorku (Samson in Dalila), v Covent Gardnu v londonskem opernem gledališču (Lastovka) in še številnih drugih pomembnih gledališčih. V spomin glasbenih sladokuscev pa se je vtisnil tudi z londonskimi ter dunajskimi koncerti z Anno Netrebko in Rolandom Villazonom. Poleg tega je dirigiral simfoničnim orkestrom v Carnegie Hall, Montrealu, Pariškemu orkestru, Sicilijanskemu simfoničnemu orkestru, orkestrom Opere Bastilja in milanske Scale … Univerza v Indianapolisu je v Strasbourgu rojenemu dirigentu podelila naziv častnega doktorja.
 |
AKTUALNO 
RSS komentarji