 | Kdo so prebivalci Ljubljane in kakšen je resnični obraz slovenskega glavnega mesta? Marija Mica Kotnik je mlada podjetnica ...
|
Kdo so prebivalci Ljubljane in kakšen je resnični obraz slovenskega glavnega mesta? Marija Mica Kotnik je mlada podjetnica, ki se je na glavo vrgla v založništvo, ustanovila založbo Promiko ter izdala 50 portretov Ljubljanapolisa v knjižni obliki. Snuje pa še izdajo, v kateri bo predstavljena temna stran naše metropole.
Ukvarjate se s poslovnim in podjetniškim svetovanjem, pa tudi z založništvom. Zakaj ste se odločili tudi za slednje?
Preprosto; nenehno poslušam(o), kako težko je izdati knjigo. No, pa sem poskusila, potem ko je moj mož v nekem pogovoru izrazil namero, da bi bilo dobro izdati rubriko Vprašalnik Ljubljanapolisa, ki izhaja na ljubljanski strani časnika Delo že vrsto let, v knjižni obliki. Beseda je dala besedo, pogovorila sva se z nekaterimi, ki so bili pripravljeni podpreti ta projekt in ... zgodilo se je. Zadeva me je tako prevzela, da 50 portretov Ljubljanapolisa v knjižni obliki zagotovo ne bo ostal prvi in edini projekt. Trenutno že snujemo nadaljevanje Ljubljanapolisa, vendar v taki obliki, ki bi jo bržkone težko pričakovali. Upam in želim, pa tudi kot založnica bom naredila vse za to, da novi projekt izide najpozneje do konca leta.
Nam lahko zaupate, kaj pripravljate?
V prvi knjigi smo predstavili mesto na pozitiven, lep način. Vendar obstaja tudi druga, temnejša plat življenja v glavnem mestu; prostitucija, temni lokali, v katere le redkokdo zaide, vendar je v njih gneča, lokali, ki odpirajo vrata sredi noči, zaprejo pa jih, ko se prebudi jutro, mamila ... Tudi to je Ljubljana in ustvarjanje Ljubljanapolisa. Prav predstavitvi, takšni, kot je doslej še ni bilo, bo namenjena knjiga Črni Ljubljanapolis/Ljubljana ponoči.
Kaj vas je pritegnilo k temu projektu?
Zlasti vsebina in rdeča nit. V rubriki Vprašalnik Ljubljanapolisa so predstavljeni zanimivi prebivalci glavnega mesta države; mladi, starejši, tisti, ki so dosegli različne uspehe, in tisti, ki imajo nenavadne zamisli. Predstavljeni so ljudje, ki živijo z Ljubljano, jo delajo takšno, kot je, ter ji vdihujejo kreativnost in življenje. V omenjeni rubriki je na leto predstavljenih okoli 40 ljudi. Rubriko skupaj z urednikom Ljubljanske redakcije, Dejanom Vodovnikom, že nekaj časa pripravlja Maja Čakarić (tako je ona posledično tudi avtorica, čeprav gre bolj za zbornik). Med sogovorniki rubrike Vprašalnik Ljubljanapolisa so bili poleg Ljubljančanov tudi številni, ki so v Ljubljano prišli iz drugih krajev Slovenije in sveta. Iz pogovorov pa je mogoče razbrati, kako se je Ljubljana razvijala v urbanem smislu. In prav v tem je ležala moja želja, da vse te ljudi predstavim oziroma predstavim v knjižni obliki.
Kaj je bila osnovna zamisel knjige, ste pri tem sodelovali?
Pokazati in dokazati, da Ljubljane pravzaprav ne delajo stavbe in objekti, podrti ali novi stadioni, ampak ljudje, ki ji, kot sem že omenila, vdihujejo ustvarjalnost in življenje. Poleg tega, da sem knjigo založila, sem sodelovala tudi pri izboru pogovorov, ki so v knjigi, in seveda naredila vse preostalo potrebno, da je knjiga ugledala luč sveta. Zdaj vem, da ni tako težko izdati knjige, treba pa jo je spraviti tudi do bralcev ...
S kakšnimi projekti se še ukvarja vaše podjetje?
Kar nekaj jih je, vendar v maniri dobrega in korektnega, si jemljem za dolžnost, da poslovnih partnerjev ne obešam na veliki zvon. Oni vedo, in to je dovolj. Delujem pa na področju medijev, odnosov z javnostmi, snujem medijske strategije in celostne podobe ter urejam in pripravljam časopise ali revije za podjetja. In ker sem po osnovnem poklicu novinarka, pišem tudi besedila. Za vsak projekt, ki ga dobim, se potrudim, da je naročnik zadovoljen.
Je tudi vaše podjetje prizadela gospodarska kriza?
Nekaj malega se že pozna, vendar, kjer je volja, je tudi pot, in če k temu dodam, da nisem ena tistih, ki bi sedela in tarnala, je bržkone gospodarska kriza za zdaj le še bolj strah kot dejstvo. Zame je gospodarska kriza prej izziv kot breme, navsezadnje sem se v času, ko so vsi samo tarnali, kako je težko, odločila, da bom izdala knjigo, čeprav se s tem do takrat še nisem ukvarjala. Menim, da je kriza odlična priložnost za to, da človek pri sebi odkrije še kakšno sposobnost. Predvsem pa je priložnost, da se kaj novega naučiš.
Ali po vašem mnenju podjetništvo v Sloveniji izkorišča ves potencial? Katere so še niše, ki jih ne izkoriščamo?
Mislim, da ne. Predvsem zato, ker podjetniki nimajo toliko ugodnosti in za njihovo nemoteno delovanje ni tako lepo poskrbljeno, kot lahko vsak dan slišimo od takšnih ali drugačnih vladnih predstavnikov. Mala podjetja, tukaj mislim predvsem na samostojne podjetnike, se morajo precej potruditi, da pridejo skozi mesec. In nemalokrat sem začudena nad tem, da država z medicinsko natančnostjo nadzoruje male s. p., z lahkoto pa spregleda nepravilnosti pri velikih ... Kar se pa neizkoriščenih področij tiče, mislim, da jih je še kar nekaj ... ampak, ali ste že slišali, da s(m)o zasebniki, celo tisti, ki sodijo v vrh zaslužkarjev, na veliki zvon obešali, kaj načrtujejo ali kje vidijo priložnost za zaslužek?
Kako poteka vaš delovni dan?
Moji delovni dnevi so zelo različni, velikokrat se zavlečejo tudi v delovno noč. Vse je odvisno, kakšen projekt pripravljam, in seveda, koliko se mudi. In opažam, da se vedno zelo mudi. Ničkolikokrat sem dobesedno čez noč napisala kakšno vsebinsko zasnovo za revijo ali pa si izmislila 12 sloganov za predstavitev dejavnosti nekega podjetja. Vsekakor pa sem vsak dan v 'službi', čeprav delam doma. Nemalokrat imam delovne tudi vikende. Vendar ljubim svoj posel, rada delam z ljudmi in prav tako sem rada hkrati odgovorna za vse. Vem, da če jaz ne bom dala vsega od sebe, tudi moji občasni sodelavci ne bodo. In vse to mi moj s. p. omogoča. Vsekakor vsak dan posebej v svojem delu uživam.
Kje se porajajo najboljše ideje?
Lahko kjer koli. Sama imam cel skupek idej vsak dan, kaj vse bi lahko še delala. Najboljša ideja se od samo dobre ali slabe razlikuje po tem, da jo tudi uresničiš. Šele potem, ko idejo udejanjiš, lahko o njej govoriš, da je bila res super. Koliko je kakšna ideja dobra, se pokaže šele, ko jo izpelješ v praksi.
Na kateri projekt ste najbolj ponosni in zakaj?
Trenutno, ker je najbolj svež in dokaj odmeven, na izdajo in predstavitev knjige 50 portretov Ljubljanapolisa. Pa ne zato, ker je bil prvi, ampak zato, ker je bil odličen. Sicer sem pa ponosna na vse svoje projekte. Navsezadnje od tega živim, in človek je ponosen, če njegovo delo opazijo tudi drugi.
Ste zelo zaposleni, vam uspe utrgati si kaj prostega časa?
Brez težav, vendar šele takrat, ko je delo za mano. Nikoli nisem razumela ljudi, da se ne držijo rokov. Sama se jih. Ko pa delo končam, znam tudi lenariti. In to brez slabe vesti.
S čim si polnite baterije, kaj vas sprošča?
S krajšimi potovanji, s klepetom z mojimi babami (beri prijateljicami), z obiski pri tašči in pri svojih starših. Tudi s poležavanjem, s kozarčkom pogovora in ob branju knjig. Pred kratkim pa sem zavila tudi v fitnes, da bi si nabrala nekaj fizične energije. Letošnja zima je bila dolga in ugotovila sem, da mi manjka malce lahkotnosti v gibanju. In to lahko dosežeš le tako, da se začneš bolj intenzivno gibati, pravijo poznavalci.
 |
AKTUALNO 
RSS komentarji