 | Klemen Slakonja, Iva Kranjc, Viktorija Bencik in Jurij Drevenšek o svojih najstniških letih in muzikalu Pomladno prebujenje.
|
V Mestnem gledališču ljubljanskem letos predstavljajo nov muzikal z naslovom Pomladno prebujenje. V njem se lahko potopite v svet najstnikov in ugotovite, kako so ga doživljali pred več kot stotimi leti. Čeprav predstava kar puhti od mladega talenta, smo (pa čeprav s težavo) izbrali štiri igralce, s katerimi smo spregovorili o predstavi, o njihovih najstniških letih ter vzporednicah med najstništvom pred stotimi leti in danes.
Klemen Slakonja
Kaj vam je bilo najbolj pri srcu pri tej predstavi?
Predvsem se mi je zdelo super po dolgem času spet malo bolj intenzivno peti. Sploh ker mi je glasba v predstavi še posebej všeč. Veliko je tudi večglasnega petja, kar je lahko še poseben užitek, če se odpoje intonančno pravilno. (nasmešek) Prvič sem se srečal z muzikalom, zato mi je bila ta zmes petja, plesa in igre nova ter še toliko bolj zanimiva in večji izziv. Sicer je to pomenilo, da smo bili na koncu trimesečnega študija z veliko količino vaj kar vidno in slišno utrujeni. S tako številno ekipo preprosto moraš ogromno vaditi, da je vse usklajeno. Sem pa kljub temu pri pripravljanju predstave zelo užival.
Ste se težko vrnili v najstniški okvir razmišljanja?
Oh, saj ni tako dolgo nazaj! (smeh) Spet se počutim mladega! Ni bilo tako težko, vendar smo malo le odrasli od takrat. Še vedno pa imam, kot imamo verjetno vsi, tega najstnika v sebi. Gotovo ostaja iz tega obdobja neki del, ki se ga ne moreš otresti. Hkrati pa ni bilo težko, saj smo se vsi kar nekako začeli počutiti, kot da smo spet v najstniških letih. Na srednjo šolo imam sicer lepe spomine, vendar tistih časov ne pogrešam pretirano.
Kakšen je vaš lik in v čem sta si blizu?
Moj lik je bister, zelo razmišljujoč, brezbožen upornik. Jaz sem bil precej priden fant, tako v osnovni kot tudi srednji šoli. Včasih mogoče celo preveč. Melchior je glede tega moje popolno nasprotje. Sam sem bil precej dolgočasen najstnik. Najbolj sva si podobna po videzu, tu pa se najina podobnost tudi konča. (smeh) Melchior je precej ozaveščen glede spolnosti. To v časih, v katerih se dogaja zgodba Pomladnega prebujenja v izvirniku (1891), ni bilo tako zelo samoumevno, kot je danes. Svoje znanje prenaša tudi na svoje prijatelje, česar sam nikoli nisem počel.
Kje pa tiči največja razlika med najstniki nekoč in danes?
Najbrž v tem, da je danes skorajda neverjetno, če v najstniškem obdobju ne veš ničesar o spolnosti. Takrat je bilo to pač nekaj, o čemer se ni govorilo tako na glas, mediji o tem niso pisali, televizije, interneta pa ni bilo. Razen naštetih stvari so bili situacije in problemi gotovo precej podobni in jih brez večjih težav lahko postaviš tudi v današnji čas.
Iva Krajnc
Kaj vam je bilo pri tej predstavi najbolj ljubo?
Mogoče bi poudarila ponovno sodelovanje s Sebastijanom (Horvatom, režiserjem, op. a.), mlada ekipa in to, da ne gre za tipičen muzikal. Ne morem dovolj pohvaliti celotne ekipe, ker smo se čudovito razumeli. Gre za zgodbo o najstniških letih zorenja in prebujanja, in vsi smo se malce vrnili v tista leta in podoživeli najstništvo.
Se vam zdi, da gre za težave, s katerimi se lahko poistovetijo tudi starejši?
Seveda! Predstava ne nagovarja samo mladega občinstva, ampak je namenjena tudi odraslim. Ne moralizira, ampak poskuša postavljati pomembna vprašanja o vzgoji, ljubezni, smrti in odraščanju na splošno. Puberteta in najstništvo sta zelo težavni obdobji. Predstava opozarja na težave, ki so bile aktualne pred stotimi leti in se pravzaprav vse do danes niso spremenile.
Kaj nam lahko poveste o svojem liku?
Težko jo je opisati na hitro, oz. na kratko. Wendla je upornica, v kateri se poraja ogromno vprašanj: od ljubezni in prvih spolnih izkušenj do odnosa do bolečine, mesenost, telesnost, ki ji daje občutek nebivanja; vse to so gonilni motivatorji njenega nemira. Na ta vprašanja nima odgovorov – predvsem zaradi vzgoje in okolja, v katerem živi. Spreminja se v mlado žensko, a jo imajo še vedno za otroka. Je drzna in nežna, je groba in mehka. Skratka, bije svojo bitko med dvema skrajnostma. To je tudi tisto, kar jo privede do tragičnega konca. Ko sem ustvarjala njen lik, sem želela ustvariti skladno razmerje med tema dvema skrajnostma. Tako bi lahko rekla, da je veliko smernic med Wendlo in mano.
Ste se v kateri od izkušenj tudi našli?
Oh, seveda. Sicer tako tragičnih izkušenj nisem imela, vendar smo bili vsi enkrat na smrt zaljubljeni in prepričani, da če to ni to, lahko tudi umremo na mestu samem. (smeh) Predvsem te 'velike' ljubezenske izkušnje iz tega obdobja, ki so res nekakšen del odraščanja in se jim ne moremo izogniti, zelo zaznamujejo pogled na okolico in tudi na svet. Vse emocionalne skrajnosti so v najstništvu najizrazitejše, zato so lahko tudi nevarne. Biti nevaren pa je strašljivo in nezaželeno. "Je trenutek, ko veš, O, fuck!"
Jurij Drevenšek
Ste črpali iz kakšnih svojih najstniških dogodivščin?
Črpal sem iz sebe, najstnik pa je del mene. Ne bi mogel reči, da so se mi dogajale podobne reči; seveda najstniške težave vedno izhajajo iz skupnih točk in problemov, vendar ne bi mogel reči, da sem črpal iz kakšne konkretne osebne izkušnje. Upodabljanje mojega lika je morda nastalo s črpanjem iz konglomerata vseh mojih izkušenj. Gotovo sem tudi jaz imel težave z mozoljem na nosu in s tem, da me nihče ne razume.
Kako bi opisali svoj lik?
Uf, to je pa težko. Moritz je mlad fant, ki se prav tako rad smeji kot vsi drugi. Močno dojema vse, kar se okrog njega dogaja. Pristen je in iskren. Morda pa bi lahko dodal, da je bolj občutljive narave. Če sva si podobna? Ne vem, mislim, da najbrž v marsičem. Oba imava rada humor, lahko pa sva tudi resna in sposobna sva biti sama s seboj.
Kaj je bilo najteže pri razumevanju lika?
V celoti ga zaobjeti in vzeti za svojega. Tega nisem gledal tako, skozi te ovire. Če so se pojavile težave, so bile v odrskem smislu. V samem liku nisem videl težav in jih pri igranju nisem imel. Če bi se vrnil v tista leta? Seveda, vendar samo v čas odmorov med urami! (smeh)
Kje vidite razliko med takratnimi najstniki in današnjimi?
Nikjer. Zdi se mi, da je nekako ne more biti. Ko si mlad, stvari doživljaš na določen način in človek se genetsko ne more toliko spremeniti, da bi ga v drugem stoletju v določenem življenjskem obdobju pestile tako drugačne stvari.
Kaj pa se lahko naučijo starši in učitelji?
Morda lahko z druge plati vidijo, kakšno je življenje najstnikov in kako se ljudje v tem obdobju počutijo.
Viktorija Bencik
Kaj vam je bilo v tem muzikalu najljubše?
Pravzaprav vsi množični prizori in skladbe, ki jih pojemo skupaj. Ravno zaradi te čudovite energije, o kateri ves čas govorim in kar ne bom nehala. (smeh) Res smo se zelo dobro ujeli in v večini smo zelo mlada ekipa, čeprav se mi zdi, da bi se starejši igralci prav tako dobro ujeli. Mlajši igralci igramo najstnike, Judita Zidar in Boris Ostan pa odrasle osebe. Oba odigrata več odraslih oseb, in če bi upoštevali, da po navadi vsako odraslo osebo odigra drug igralec, bi bilo tudi starejših igralcev veliko več.
Kakšnega značaja je vaš lik?
Pravzaprav smo vsi najstniki in kot vsi najstniki, imamo tudi mi skupno točko. Izhajamo iz neke težave. Četudi je nekaj videti kot lepo in popolno, nikdar ni tako ali pa vsaj ne traja dolgo, saj se prej ali slej v tem obdobju pojavijo težave. Ilse je s te plati običajna najstnica, po drugi strani pa je bila prisiljena prehitro odrasti, če je želela pobegniti življenju, ki ga je živela. Tako je znotraj sebe otrok, ki pa je v 'kostumu' odrasle ženske. Ilse je upornica, ki je pobegnila iz enega sveta v drugega, ki prav tako ni najbolj rožnat, vendar ji daje neko svobodo. Morda navidezno, pa vendarle.
Sta si v čem podobni?
Seveda. Tudi jaz sem bila v najstništvu upornica in po svoje sem še danes. Razlika je v tem, da je ona morda malo bolj upornica z razlogom, kot sem bila jaz. Preživlja namreč hude stvari, saj so v igri pedofilija, pretepanje in izobčenje, česar sama k sreči nikdar nisem izkusila.
Pa imate morda kakšno podobno izkušnjo, kot jo imajo liki v predstavi?
Tu lahko potegnemo marsikatero vzporednico. Gre za zgodbo o življenju mladih ljudi in o stvareh, ki se jim dogajajo, o odkrivanju in spoznavanju samih sebe, o prvih ljubezenskih in spolnih izkušnjah, o prvih izkušnjah z alkoholom in podobno. Lahko rečem, da smo vsi doživeli kaj podobnega.
Fotogalerija vsebine
Jurij Drevenšek 
Klemen Slakonja 
Viktorija Bencik 
Iva Krajnc
 |
DRUŽABNA 
RSS komentarji