 | Letos mineva šestdeset let, odkar je Mahatma Gandhi zapustil ta svet, v Indiji pa še vedno praznujejo njegov rojstni dan kot državni praznik.
|
Letos mineva šestdeset let, odkar je zapustil ta svet, oktobra pa v Indiji še vedno praznujejo njegov rojstni dan kot državni praznik. Njegovo ime je še danes simbol za mir. Za nasmešek. Za prijaznost. Mahatma Gandhi je bil veliki politični in spiritualni indijski voditelj, ki je vsa svoja načela usmeril v eno veliko vero: satjagraho ali nenasilje.
Bil je vodja Indijskega gibanja za neodvisnost, zagovarjal je nenasilje in resnico in vse druge, s svojimi nasprotniki na čelu, pozival, naj mu v tem sledijo. Na vsak način se je trudil, da bi izkoreninil revščino in dal ženskam večje pravice, boril se je za harmonijo med religijami, želel končati 'nedotakljivost' in predvsem Indijo osvoboditi iz krempljev tuje vlade. Kljub svojemu nenasilnemu vedenju je bil zaprt kar nekaj let, še danes pa ostaja simbol nenasilne komunikacije.
ODVETNIK, NE PO SVOJI IZBIRI
Mahatma ni bilo njegovo rojstno ime, saj se je rodil 2. oktobra 1869 kot Mohandas Karamchand Gandhi v državi Gujarat na zahodu Indije. Njegov oče je bil premier okrožja, v katerem so živeli, njegova mama pa je bila očetova četrta žena; prve tri so menda vse umrle pri porodu. Kot je narekovala tradicija vere, se je leta 1883 mladi, štirinajstletni Mohandas poročil s trinajstletno Kasturbai Makhanji. Zakon je bil dogovorjen, in kot je spet narekovala navada, je žena veliko časa preživela stran od moža, v hiši svojih staršev. Kljub temu pa sta le našla dovolj skupnega časa, saj je dobro leto dni pozneje, ko je Mohandas štel komaj petnajst let, njegova žena povila prvega otroka. Dete ni preživelo več kot le prvih nekaj dni in Mohandasa, ki je le nekaj mesecev poprej izgubil očeta, je izguba precej prizadela.
Kar tri leta sta se trudila, da bi povečala svojo družino, in sčasoma jima je uspelo: do leta 1900 sta imela štiri sinove, ki so bili vsi trdne osebnosti in so šli po popolnoma samosvojih ali celo očetovih stopinjah. Gandhi je pridno hodil v šolo, vendar ni bil nadpovprečen učenec, predvsem pa je bil nesrečen na kolidžu, saj so njegovi starši želeli, da postane odvetnik, to pa ni Mohandasa niti najmanj zanimalo. Ko je bil njegov oče smrtno bolan, je Gandhi ves čas skrbel zanj, le nekega večera je to dolžnost prevzel njegov stric in mladeniča je v spalnici prevzelo poželenje in se je ljubil s svojo ženo. V tem času je njegov oče umrl in on si ni tega nikdar odpustil. Celibatu se je zavezal pri šestintridesetih letih, še vedno poročen, in verjetno lahko to pripišemo dogodku iz mladih let.
Leta 1888 jo je na začetku septembra mahnil v London, da izpolni očetove želje in na University College London študira pravo. Še preden pa se je odpravil na pot, je dal zaobljubo materi pred džainističnim menihom, da se bo držal hindujskih zapovedi in ne bo užival mesa ali alkohola in se ne bo predajal promiskuiteti. Ob prihodu v London je še ne devetnajstletni Mohandas sicer poskusil ovčje meso, ki mu ga je pripravila lastnica stanovanja, v katerem je bival, vendar ga ni mogel zadržati v želodcu. "Počutil sem se, kot da bi se živa žival oglašala v meni." K sreči je kmalu odkril eno izmed redkih londonskih vegetarijanskih restavracij. Začel je prebirati o vegetarijanstvu in se zanj raje odločil zavestno in intelektualno kot le zato, ker to od njega zahteva vera. Pridružil se je Zvezi vegetarijancev in kmalu postal eden od vodilnih v odboru. Spoznal je tudi veliko ljudi, ki so ga navdušili za branje Bhagavadgite in sčasoma, čeprav ga lastna vera sploh ni zanimala, bral veliko o hinduizmu, budizmu, islamu in krščanstvu.
PRELOMNICA
Ob vrnitvi v Bombay je odkril žalostno novico: v času njegove odsotnosti je namreč umrla njegova mama. Novico so mu zamolčali namerno, da bi ga obranili pred šokom, ki bi ga v tuji deželi verjetno zadel še bolj močno. Vrnil se je na željo lokalnih oblasti, da bi jim pomagal kot odvetniški strokovnjak, a ni imel veliko sreče z ustanavljanjem svoje odvetniške pisarne. V nekaj mesecih je imel namreč le en primer, pa še ta se ja klavrno končal, ko so se mu pred sodiščem zašibila kolena in ni mogel izustiti niti besedice. V tem je hitro videl priložnost, da se zaposli kot srednješolski profesor, pa so njegovo prošnjo žal zavrnili. Zato se je odločil, da vendarle sprejme delo malega, nepomembnega odvetnika, ki pa ni trajalo dolgo, saj si je prišel navzkriž z britanskim oficirjem. Leta 1893 se je odločil, da sprejme ponudbo enoletne pogodbe in se odpravi v Natal v Južnoafriško republiko, ki je bila takrat prav tako del Britanskega imperija. Veselil se je, da bo zapustil neprijetno situacijo domače dežele, kjer mu nikakor ni uspelo, in hkrati zaslužil še nekaj denarja. Na afriška tla je stopil v svojem najboljšem plašču in s turbanom na glavi, ne zavedajoč se, da stopa v prelomne trenutke svojega življenja, ki mu bodo pomagali, da bo nesrečne dogodke sprevrgel v velike lekcije in spiritualno zavedanje, kakršnega svet še ni videl.
V Južnoafriški republiki pa ga je pričakalo več neprijetnosti, kot si je sploh predstavljal. V državi je namreč vladala visoka stopnja diskriminacije proti Indijcem. Po tednu dni bivanja na jugu Afrike se je z vlakom odpravil v Pretorio, kjer so ga potrebovali z zvezi z neko tožbo. Karto za prvi razred je plačala njegova stranka. Ko se je vlak ustavil v glavnem mestu province Natal, je na vlak stopil belopolti potnik, ki je zahteval, da mož, ki ni bele kože, nima kaj iskati v istem vagonu. Sprevodnik je od Gandhija zahteval, naj se prestavi v tretji razred, in ko se ni uklonil, so ga vrgli z vlaka s prtljago vred. Bilo je sredi zime in precej mrzlo, Gandhi pa se je vso noč tresel v čakalnici in razmišljal, kaj naj stori. Odločil se je, da ne bo stisnil repa med noge in jo ubral nazaj v Indijo, pač pa se bo boril za svoje pravice. Naslednje jutro je k sreči vožnjo z vlakom preživel brez težav, vendar pa je pot do Johannesburga nadaljeval v kočiji, podobni poštnemu vozu, v kateri je belopolti sprevodnik sedel v vozu s potniki, medtem ko je Gandhi sedel spredaj pri kočijažu. Ko se je sprevodnik odločil, da želi pokaditi cigareto, je na zadnjem delu kočije, kjer je prostor za stojišča, razgrnil del umazane vrečevine in Gandhiju ukazal, naj sede tja, da bo on ob kočijažu lahko v miru kadil. Gandhi se je uprl in sprevodnik ga je začel potiskati s sedišča in udarci so kar deževali, a drobni Gandhi se ni dal ter se je ves čas držal za rob kočije, da ni popolnoma padel na tla. Potniki znotraj kočije so se nad njegovim strahopetnim napadom pritožili in Gandhi je obdržal svoj sedež.
ŠIRJENJE INFORMACIJ
Ko je uspešno zaključil svoje delovne obveznosti, je hitro sklical sestanek indijske skupnosti in imel svoj prvi uspešni javni govor. Med zbranimi so prevladovali muslimanski trgovci in Gandhi je vse pozval, naj se združijo in ne gledajo na verske razlike, pač pa skrbijo, da bodo vedno resnicoljubni in pošteni, saj bo njihova dežela sojena po njihovih delih v tuji deželi. Za Indijce so namreč v različnih okrožjih veljala različna nora pravila; od visokih davkov do prepovedi franšize, lastnine zemlje, hoje po pločniku ali celo policijske ure ob devetih zvečer.
Hkrati je postajal vedno bolj priznan odvetnik in uspešno združil indijsko skupnost, in ko bi moral zapustiti Afriko, so ga na poslovilni večerji prosili, naj ostane še en mesec in pomaga preprečiti sprejetje zakona, ki bi uničil vsakršno volilno pravico Indijcev. Gandhi se je strinjal in na licu mesta spisal peticijo in pričel zbirati podpise. Ker pa ni imel več službe in za svoja dobra dela ni želel prejemati denarja, se je prijavil za odvetnika Vrhovnega sodišča Natala.
Po treh letih se je odločil, da obišče Indijo in nazaj v Afriko pripelje svojo družino. V šestih mesecih, kar jih je prebil v Indiji, se je ves čas trudil, da bi lokalne oblasti in številne novinarje kar se da dobro informiral o situaciji zunaj meja njihove dežele in kako se do Indijcev obnašajo drugje po svetu. Izdal je celo pamflet na temo Indijcev v Južnoafriški republiki in Reuters je žal prikazal malce popačen povzetek tega spisa, kar pa je pozneje prineslo neprijetne posledice. Ko je v nekem mestu izbruhnila kuga, ga je Gandhi obiskal (vključno s predeli, kjer so živeli nedotakljivi) in tamkajšnje prebivalce osveščal o boljši kanalizaciji.
Ko se je vrnil v Afriko, so njihovo ladjo najprej dali v petdnevno karanteno, saj je bila evropska skupnost, ki je o njegovem delovanju v Indiji dobivala slabe informacije, prepričana, da je s seboj pripeljal številne Indijce, da se tam naselijo. Pričakal jih je izbruh jeze in prav vse po vrsti so skušali utopiti. Ko so vendarle sestopili z ladje in ga je nekdo prepoznal, ga je skupina ljudi napadla, kamenjala, brcala in hotela linčati na kraju dogodka, pa jim k sreči ni uspelo. Britanski minister držav kolonij ga je skušal prepričati, naj identificira napadalce in jih pomaga kaznovati, pa ga je ta zavrnil, češ da so bili zavajani in bi se gotovo kesali, če bi vedeli vso resnico. In s tem se je v njem začela prebujati satjagraha.
SPREMEMBA V MOHANDASU
Ob vrnitvi v Afriko se je njegovo življenje ponovno spremenilo. Prej je skrbel za svoj videz odvetnika, zdaj pa se je naučil prati in likati lastno obleko in striči svoje lase, sam je pomival svojo posodo in celo posodo gostov, poučeval na domu, prostovoljno pomagal v bolnišnici in bral knjige o babištvu ter celo pomagal pri rojstvu svojega najmlajšega sina. Kmalu po njegovem rojstvu se je spet vrnil v Indijo in prisostvoval zasedanju Indijskega narodnega kongresa in bil zadovoljen, ko so sprejeli njegove predloge, vendar je opazil, da indijski politiki veliko govorijo in malo naredijo. V tem času je prostovoljno potoval v tretjem razredu, da bi uvidel, kako potujejo revni. Predlagal je, da bi bolje izobraženi potovali v tretjem razredu, da bi uravnotežili navade, ki botrujejo k neudobju potovanja. To je že nakazovalo značilno Gandhijevo razmišljanje: enakovrednost pravic in dolžnosti.
Spet so ga poklicali v Afriko, kjer se je vpletel v vojno med Zuluji in Britanci in slednje prepričeval, naj rekrutirajo Indijce, saj je bil prepričan, da morajo legitimizirati svoje polno državljanstvo. A Britanci niso Indijcem dajali nobenih činov ali omogočali napredovanja. V tem času je pomagal oskrbovati vse ranjence, vključno z Zuluji. Ker je vsako jutro bral Bhagavadgito, je vedno bolj živel tudi po njenih naukih, odrekel se je večini svoje lastnine, oblekel preprosto tradicionalno obleko in sandale, ustanovil dva ašrama in enega celo poimenoval po Tolstoju. V ašramih so živeli preprosto življenje, jedli strogo vegetarijansko hrano in na posestvu ni bilo nobenih zdravil. Vsak prebivalec se je moral naučiti obrti; Gandhi se je naučil izdelovati sandale.
Zavedal se je, da surova sila ne more zatreti duha človeka, ki je pripravljen kljubovati in trpeti, zato se je odločil, da svoje znanje prenese na množice, ki se bodo tako lahko zoperstavile kot moralni ekvivalent vojni. Niso mu bili všeč izrazi, kot so 'državljanska neposlušnost' in 'pasivni upor', saj je imel njegov koncept v mislih bolj ljubezen kot pozitivno silo. In tako je nastala satjagraha, ki je naletela na prve težave, ko je pozval Indijce, naj se ne uklonijo zakonu, ki je zahteval prstne odtise vseh Indijcev. Prvič so ga zaprli za dva meseca. Oblasti so obljubljale eno v zameno za drugo, in ko so 'drugo' dobile, požrle svojo besedo. Med drugim so vse indijske zakone razglasile za neveljavne in vse indijske ženske za konkubine.
To pa je prisililo ženske, da so se pridružile boju. Te so prepričale indijske rudarje, da so začeli s stavko in maršem proti okrožni meji, ki je niso smeli prečkati. Vsi so ostali mirni in kljub aretaciji mnogih se je satjagraha širila; stavkalo je 50,000 rudarjev in kar nekaj tisoč Indijcev je sedelo v zaporu. Čez čas so se oblasti vdale in sprejele večino indijskih zahtev. Gandhijevo delo v Afriki je bilo končano. Ob odhodu je generalu, s katerim se je vsa leta pogajal, poslal par sandalov, ki jih je izdelal sam. Dvajset let pozneje je general povedal: "Mnogo poletij sem nosil te sandale, pa čeprav se ne počutim vrednega, da bi stal v čevljih tako velikega moža."
MAHATMA
Januarja 1915 se je Gandhi, ki ga je Rabindranath Tagore naslovil z Mahatmo, kar v sanskrtu pomeni 'velika duša', vrnil v domovino brez kakršnihkoli materialnih dobrin in z velikim ciljem v mislih. Vendar se je Indija izredno spremenila in Mahatma je z velikimi očmi in odprtimi ušesi najprej samo opazoval in poslušal. Po letu dni se je ustalil na bregu reke Sabarmati in tam ustanovil še en ašram.
Njegov prvi javni nastop je šokiral javnost, ko je ob otvoritvi univerze Banaras Hindu (univerza, namenjena študiju hindija in sanskrta) zbrane nagovoril v angleščini in povedal, da je zelo ponižan in osramočen, da mora svoje sodržavljane nagovoriti v jeziku, ki je njemu tuj. Obrnil se je k z dragulji ovenčanim princem in jim dejal, da rešitve za Indijo ni, dokler so oni tako ovenčani z dragulji. Mnogi princi so odkorakali iz dvorane.
Odšel je na obisk v manjše vasi, da bi se na lastne oči prepričal, kako živijo ubožni kmetje, ki so ga prosili za pomoč, in ker se je novica o njegovem obisku razširila kot blisk, so številni zapustili svoja polja in mu odšli nasproti, da bi mu povedali o svojih tegobah. Zaradi množic so mu policisti naročili, naj odide, a Gandhi se ni dal. Prav zato so ga pozvali, da se naslednji dan zglasi na sodišču v zagovor. Na tisoče kmetov mu je sledilo na sodišče. Osramočene oblasti so ga izpustile brez varščine.
Gandhi je poskrbel, da so se ljudje naučili osnovnih pravil higiene in ustanovil šole za otroke. Povedal jim je o satjagrahi in da je prvi korak k svobodi osvoboditev od strahu. Takrat je slavil svojo prvo zmago reforme in njegov sloves v Indiji se je močno izboljšal. Pozneje je, ko so delavci stavkali, ker so dobivali premalo denarja, da bi nahranili svoje družine, sam začel gladovno stavko in ponovno dosegel uspeh. Medtem pa so se med Britanci in Indijci, katerim so prvi zanikali številne državljanske pravice, začenjali spori in počasi so začele brbotati nasilne geste. Nato pa so v Jallianwala Bagh britanski vojaki po naročilu svojega generala napadli mirne in neoborožene Indijce, ki so se zbrali na mitingu. Pomorili so 400 ljudi in jih ranili okrog tisoč, po neuradnih podatkih pa jih je umrlo več kot tisoč in bilo ranjenih vsaj dvakrat toliko. Masaker je prizadejal globoko rano indijskemu narodu in ponovno so se začeli izbruhi nasilja. Mahatma je kritiziral tako Britance za njihov pomor kot Indijce za njihovo maščevanje. Ti dogodki pa so ga usmerili k novemu cilju: samovladanju njegove ljubljene dežele.
BOJKOT BRITANCEV
Decembra 1921 je dobil oblast v Indijskem narodnem kongresu in uvedel je novo ustavo ter se osredotočil na globalno spreminjanje države. Pozval je k bojkotu uvoženih (zlasti britanskih) dobrin in pozval vse, naj vsak dan tkejo domačo indijsko tkanino in ne nosijo britanskega blaga. Prav tako naj bojkotirajo britanske izobrazbene ustanove, zavrnejo državne službe in se odrečejo britanskim nazivom. Indijci so zagrizeno in veselo posvojili nasvete in pozive in razburjeno sodelovali, dokler ni prišlo do prvega manjšega izbruha nasilja in se je Gandhi ustrašil, da se bo poziv k državniški neposlušnosti razvil v nasilje. Odpoklical je svojo kampanjo in le malo za tem so ga aretirali in mu sodili za upor, saj je njegovim idejam sledila vsa Indija, visoki plameni so goltali angleško tkanino in ženske so se po cesti svobodno sprehajale z moškimi. Obsodili so ga na šest let zapora, a so ga po dveh izpustili, ker je moral na operacijo slepiča. A ker Gandhija ni bilo na politični sceni, se je kongres razdrl na dva dela, pa tudi sodelovanje med muslimani in hinduisti, ki je bilo med njegovo kampanjo na vrhuncu, se je začelo sesuvati.
Večino dvajsetih let se je skušal izogibati politiki, a hkrati pripravil nekaj shodov, na katerih je Britance pozival, naj zapustijo Indijo. Njegov najodmevnejši je bil Solni marš, ko je prehodil kar štiristo kilometrov, ko so dvignili davek na sol in prepovedali pridobivanje soli iz lastnega morja, da se je prebil do obale Indijskega oceana z namenom, da bi sam prideloval sol. Britanci so ob tej priložnosti zaprli okrog 60,000 miroljubno hodečih ljudi. Medtem ko se je v prihajajočih letih boril za pravice 'nedotakljivih', so ga poleti 1934 kar trikrat skušali ubiti.
Med drugo svetovno vojno se je postavil na britansko stran, pa so jih napadle japonske čete iz Burme. Čeprav so Britanci videli, da Indije ne bodo mogli ubraniti, jim niso dovolili, da bi se branili sami. Gandhi je Angleže pozval, naj zapustijo Indijo, in ponovno so ga aretirali. Njegov narod pa je dosegel izpustitev, ko je med postom in malarijo v zaporu močno oslabel. Ob koncu druge svetovne vojne je bila Indija neodvisna država.
DEDIŠČINA
Med muslimani in hindujci pa je še vedno vladal nemir, predvsem ob meji s Pakistanom. Ko je Gandhi pomiril razgrete glave, so mnogi patrioti to razumeli kot izdajo in ena od skupin je na sestanku izžrebala ime človeka, ki bo nanj izvedel atentat. Bombo so vrgli vanj, medtem ko je opravljal svojo jutranjo molitev. K sreči je zgrešila cilj, Mahatma pa je nadaljeval svojo molitev, kot da se ni zgodilo nič. Deset dni pozneje, tridesetega januarja 1948, je zamujal k molitvi, ker se je zadržal pri sestanku z namestnikom premiera. Ko je vendarle prispel na kraj molitve, je roki sklenil v pozdrav vseh navzočih in oni so mu pozdrav vrnili. Veliko ljudi si je želelo stopiti naprej in se dotakniti njegovih nog (znak spoštovanja in prošnja blagoslova), a se je Gandhiju preveč mudilo. Mlademu skrajnežu se je vseeno uspelo prebiti skozi množico in sklonil se je pred Gandhijem; videti je bilo kot poklon, a je bila v resnici gesta umora. Iz majhne avtomatske pištole je izstrelil tri naboje in Velika duša je padel na kolena. Iz njegovih ust se je zaslišalo ime boga (He Ram) in veliko srce voditelja naroda se je za vedno ustavilo. Umrl je pod rokami lastnega ljudstva; vrednote, za katere se je boril, so ga vkovale v večno nebo kot glasnika miru, od katerega se lahko še danes marsičesa naučimo. Njegova dediščina je dediščina človeštva.
 |
OBRAZI DNEVA 
RSS komentarji