Manca Zver in njen Miha sta nam predstavila svojo ljubko dojenčico Tarjo. Kakšen je bil porod in kdo menja plenice?

Od časa, ko smo Manco Zver ekskluzivno predstavili v Obrazih, ko sta z Mihom še božala Mančin trebušček ter pela otroške pesmice bitjecu tam notri, je minilo malce več kot štiri mesece. Tarja je zdaj že ljubka dojenčica, mali sonček, ob katerem je življenje dveh zaljubljencev še lepše.

V kakšnem spominu vam bo ostal porod?
Porod je zame kot neko čudo, čarovnija. Ko misliš, da je vsega konec, prvič zajoka tvoj otročiček in za vse se začne novo življenje. Težko bi opisala spomin na porod, ker je preveč mešanih občutkov. Tako kot si srečen, si tudi zelo utrujen. Vsekakor pa sam porod ni lepa stvar. Lepo je po tem, ko si enkrat spočit, ko objemaš svoje malo bitjece in se čudiš, kako je lepo in nebogljeno ... Tvoje.

Ste nekaj takšnega pričakovali?
Ne, pričakovala sem, da bo drugače. Vedela sem, da neznosno boli, ampak sem bila še vedno daleč od resničnosti. Mislila sem, da je najlepši trenutek, ko ti položijo otroka v naročje, vendar zame ni bil. Saj je res poseben trenutek, ampak iskreno povedano, se takrat nisem dobro zavedala, kaj se dogaja. Najlepše mi je bilo zvečer, ko sem dojila in so me njene majčkene rokice božale. To je bil zame najbolj čustven dogodek v mojem življenju.  

Kaj je bil za vas največji šok po rojstvu Tarje?
Ni bilo nobenega šoka. Vse se mi je zdelo naravno. Delala sem po svojih občutkih. Nič mi ni bilo težko. Komaj sem čakala, da se prebudi, ves čas sem jo gledala ...

Česa se je bilo najteže naučiti?
Pri otročku, če je z njim vse v redu, se nimaš česa učiti. Nekako čutiš, kako se moraš odzvati, kaj potrebuje.

Kako ste se spopadli z menjavo plenic in podobnimi, ne ravno simpatičnimi rečmi?
To je popolnoma naravno in je tudi simpatično. Otročiček se počuti odlično, svobodno, kadar je ‘na suhem’. Takrat brca, se smeji, pogovarja ... Teže je po tem, ko ga oblačiš (smeh)

Komentarji (0)

RSS komentarji