POLITIČNI OBRAZ LETA 2010: intervju s finalistom Karlom Erjavcem, predsednikom stranke Desus.

Predsednik stranke Desus nas je sprejel v strankinih prostorih v središču Ljubljane. Odkar ni več minister, pravi, ima več časa za družino, česar je vesela tudi gospa Erjavec. V zanimivem pogovoru smo se dotaknili otroštva, ki ga je gospod Erjavec preživel v Belgiji, politike, pa tudi tako zanimivih hobijev, kot je bordanje. Seveda tudi mimo Lorda, štirinožnega člana družine Erjavec, nikakor nismo mogli!

Letošnja novost izbora političnega obraza leta je, da vsak izmed desetih politikov – finalistov predlaga človekoljubno organizacijo, ki ji bo podjetje Delo Revije ob finalistovi zmagi nakazalo del izkupička SMS-glasov. Za katero človekoljubno organizacijo ste se odločili vi in zakaj?
Odločil sem se za Beli obroč. Predsednico društva, gospo Vlasto Nussdorfer, osebno poznam in velikokrat smo že sodelovali. Pred kratkim smo imeli v Velenju dobrodelni teniški turnir, del izkupička pa je šel Belemu obroču: se pravi ženskam in otrokom, ki so žrtve nasilja.

Ste sicer kaj dobrodelni?
Seveda, z veseljem vedno sodelujem na športnih prireditvah, ki so dobrodelno naravnane, na humanitarnih prireditvah pa sem sodeloval tudi že s Tonetom Fornezzijem – Tofom.

Rojeni ste bili v Belgiji, kjer ste tudi nekaj časa obiskovali šolo. Kakšni so vaši spomini na tisto obdobje?
To je bilo kar trdo obdobje. Moj oče je bil v Belgiji rudar in živeli smo v rudarskem okolju, kjer je bilo precej tujcev. Dosti je bilo Italijanov z juga, saj Italija tedaj še ni bila v Evropski uniji, veliko pa je bilo tudi Jugoslovanov, tudi Slovencev kar nekaj, tako da sem imel družbo. V Belgiji sem obiskoval šolo do 12. leta, nato pa smo se vrnili v Slovenijo. Ko smo se vrnili, veliko stvari nisem razumel, saj nisem niti dobro vedel, kaj je komunizem, kaj kapitalizem. Nenavadno se mi je zdelo, da je treba po ‘flomastre’ v Italijo ali Avstrijo, pa dejstvo, da imamo le dve ali tri avtomobilske znamke, saj je bilo na zahodu že tedaj polno vsega. V Belgiji si dobil flomastre v vsaki trafiki, kavbojke in kavo povsod, in kot otroku mi ni bilo jasno, zakaj pri nas ni tako.

V mladosti ste igrali košarko. Še kaj igrate?
V Jugoslaviji je bila košarka nacionalni šport in z veseljem jo še danes spremljam. Navdušen sem bil nad igro naših na svetovnem prvenstvu, uvrstitev med najboljših 8 držav sveta je fantastičen uspeh za tako majhno državo. Na splošno zelo rad spremljam šport. Včasih je veljalo, da Slovenci nismo dobri v košarki in nogometu, pa nas poglejte danes!

V mladih letih ste si želeli postati slikar. Še slikate?
Odkar sem v politiki, ne. Ko sem poskušal, sem videl, da imam čisto druge emocije. Dokler nisem bil v politiki, sem bil zelo optimističen, slikal sem v živahnih barvah, kakšne lepe punce, pa lepo naravo … Ko sem bil minister, sem spet poskusil, pa sem videl, da mi manjka pozitivnih emocij: slikal sem s hladnimi barvami, veliko je bilo modrih odtenkov (smeh …). Verjetno sem bil tako zafrustriran od vseh stvari, ki se dogajajo v politiki. Če bi vedel, kaj pravzaprav politika je, me živ bog ne bi spravil vanjo. Zdi se mi, da je to res umazan posel, in problem je, da se dobri strokovnjaki iz nje umikajo ali pa se za politiko sploh ne odločajo. Če pogledamo, denimo, volitve: kdo vse kandidira! Včasih gre res za avanturiste, ki v svojem življenju nimajo kaj pokazati in politiko vidijo kot možnost, da se uveljavijo. Mislim, da naš volilni sistem ni dober. Tudi na sestavo Državnega zbora ne moremo biti ponosni, v njem je premalo žensk. V stranki Desus ženske vedno podpiramo. Za županjo Ljubljane kandidira naša Metka Vesel Valentinčič, v Slovenski Bistrici Irena Majcen, v Črnomlju Mojca Stjepanovič. Res pa je, da je večina naših članov upokojencev, in ti se, tudi ženske, laže odločijo za kandidaturo. Vse prej omenjene županske kandidatke pa so delovno aktivne, ženske v najlepših letih. Sam sem vedno skušal politično umazanijo preseči tudi s humorjem. Tako sem, denimo, dejal, da imata Janša in Pahor skupnega Erjavca. Moti me, da je politika zašla na raven medsebojnih podtikanj in blatenja.

Imate kakšnega političnega vzornika?
Zelo mi je všeč luksemburški predsednik vlade Jean-Claude Juncker, zdi se mi gospod z veliko znanja, zlasti finančnega, in v Evropski uniji je na čelu pomembnih odborov.

Kaj radi počnete v prostem času?
Ravno sem Lorda peljal k pasjemu frizerju, ki je enkrat dražji, kot če bi se strigel sam, toda on je naš družinski član (smeh …). Brez psa sploh ne bi znal živeti, saj sem jih imel že od majhnega. Kot otrok sem imel v Belgiji dva kodra, nato smo imeli škotskega ovčarja (to je bilo v obdobju, ko sem bil pod vtisom filma Lassie se vrača), sledil je holandski ovčar, ki je tak kot nemški, le bolj graciozen. Potem smo imeli belgijskega ovčarja, zdaj pa imamo Lorda, ki je erdel terier. Sprehaja ga cela družina, sam pa vsaj enkrat na dan, saj je to odlična sprostitev. Velikokrat se odpravimo na Jošta. Uživam tudi na morju, vedno hodimo v Istro, saj imamo tam apartma. V Istro pa sem hodil kampirat tudi kot otrok, s starši. Pozimi hodimo smučat na Krvavec, Višarje in v Kranjsko Goro, gremo pa za en dan, saj ni daleč od doma. Tudi bordam, na spletu je posnetek, kako bordam z vrha Krvavca, naslovili pa so ga 'Neustrašni Karl' (smeh …). Navdušila me je hčerka, stara je bila kakih 7 let in smučali smo na Krvavcu. Podjetje Goltes, ki izdeluje borde, je imelo neko akcijo, da je lahko vsak poskusil, in hčerka je poskusila, žena pa mi je predlagala, naj poskusim še sam. Nekaj časa sem nato samo bordal, spomnim se (takrat sem bil še minister), kako so se varnostniki držali za glavo, ko sem se spustil z Vitranca. Rekli so: ''Pa ne delajte tega, minister, se vam bo kaj zgodilo, pa bomo mi krivi.'' Rekel sem jim, ne boste krivi, in se spustil. Pred kakšnimi tremi leti sem se navdušil nad karving tehniko smučanja in zadnja tri leta sem spet veliko smučal, da bi novo tehniko osvojil. V mladosti sem bil tudi vaditelj smučanja, toda nova tehnika je čisto drugačna in predznanje ti nič ne pomaga. No, po treh letih mi gre tudi na novih smučeh dobro. Zadnja tri leta sem bordanje nekoliko zanemaril, toda to sezono bo spet prišlo na vrsto. Me pa malo skrbi, saj sem zdaj že v klubu Abrahama.

Ste predsednik Desusa, stranke upokojencev Slovenije. Kateri so največji problem, ki pestijo slovenske upokojenke in upokojence?
Revščina. Prenizke pokojnine. Ko hodim po zborih, ko se pripravljamo na lokalne volitve, me resnično preseneča, da nekdo, ki je delal 40 let, dobi tristo evrov pokojnine. Včasih, ko se še nisem ukvarjal s to problematiko, sem bil prepričan, da če nekdo dela trideset let, ima normalno pokojnino. V resničnem življenju je slika povsem drugačna, povprečna pokojnina znaša 570 evrov. Velik problem je tudi pokojninska blagajna, ki je prazna zato, ker se jo je nenehno izrabljalo. Treba je vedeti, da so te generacije plačevale prispevke od druge svetovne vojne naprej! Nekdo, ki je danes star 70 let, je v 60. letih začel plačevati prispevke, tega denarja pa danes ni nikjer. To je zato, ker so iz pokojninske blagajne tudi v dobrih časih, ko smo imeli 7 zaposlenih na enega upokojenca, črpali denar za razne projekte: za gradnjo cest; baje je tudi karavanški predor zgrajen iz denarja za pokojnine, za stabilizacijo gospodarstva … Danes pravijo: zdaj morajo mladi delati za upokojence. Kje pa je njihov denar? Šel je za asfalt in za višji standard! Strinjam se s pokojninsko reformo, treba bo delati dlje, toda nujna je selekcija! Če sebe pri petdesetih primerjam s  svojim očetom pri tej starosti, ni primerjave! Oče je bil, kot že rečeno, rudar in pri petdesetih je bil videti kot dedek. Ne predstavljam si delavca s krampom pri sedemdesetih! Sindikati pa tudi pozabljajo, da so naši starši imeli 48-urne delovnike na teden, včasih so bile delovne tudi sobote. Če delovno dobo podaljšamo za leto ali dve, bomo šele delali toliko, kot so naši starši.

Imate kakšno življenjsko vodilo, moto?
Človek mora biti dober, in potem se to vrne. Ne glede na to, da se ti včasih zgodijo krivice.