POLITIČNI OBRAZ LETA 2010: intervju z finalistko Ljubico Jelušič, obrambno ministrico.

Tokrat smo obiskali eno od dveh finalistk izbora političnega obraza leta 2010, obrambno ministrico Ljubico Jelušič. Kljub pozni uri intervjuja nas je ministrica pričakala polna energije in dobre volje in v pogovoru smo izvedeli marsikaj zanimivega: o njeni profesorski službi na Fakulteti za družbene vede, o napornih dnevih na ministrstvu in seveda tudi o njeni največji ljubezni, hčerki Juliji, ki je tudi mamina najboljša prijateljica in prva poslušalka.


Letošnja novost izbora političnega obraza leta je, da vsak izmed desetih politikov – finalistov predlaga humanitarno organizacijo, ki ji bo podjetje Delo Revije ob finalistovi zmagi nakazalo del izkupička SMS-glasov. Za katero humanitarno organizacijo ste se odločili vi in zakaj?
Odločila sem se za Rdeči križ Slovenije, saj je to organizacija, s katero sodeluje tudi naš zaščitno-reševalni in vojaški sistem. Rdeči križ ima javna pooblastila za sistem zaščite in reševanja in ima na državni ravni posebne naloge: iskanje pogrešanih oseb, krvodajalstvo, organiziranje ekip prve pomoči. V mednarodnem sistemu skrbi za zbiranje dokumentacije o osebah, ki so pogrešane iz preteklih vojn, in jih pomaga iskati. V okviru občin Rdeči križ organizira pomoč starejšim občanom, ranljivim skupinam ljudi, kot so odvisniki, mladi, otroci, pomaga pri naravnih nesrečah in podobno. Rdeči križ mora za svoje akcije zbirati ogromno sredstev prek raznih dobrodelnih akcij. Vem, da prostovoljci Rdečega križa v lokalnih okoljih delajo dobro, zato se mi zdi prav, da se jih podpre. V njegovih dobrodelnih akcijah vedno sodeluje tudi Slovenska vojska: udeležuje se krvodajalskih akcij v organizaciji Rdečega križa, Orkester Slovenske vojske pa vsako leto sodeluje tudi na letnem humanitarnem koncertu Rdečega križa. Letos je bil 25. septembra v Cankarjevem domu.

Ste tudi sicer kaj humanitarni?
Večkrat na leto sodelujem pri Slovenski znanstveni fundaciji, SZF, ki skrbi za štipendije mladih raziskovalcev. Tudi sama sem bila mladi raziskovalec in vem, kako pomembno je, da imajo mladi sredstva za študij: doma, predvsem pa v tujini. Vedno tudi odkupujem razglednice UNSU (založba slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, op. p.) slikarjev invalidov. Običajno vedno pošljejo voščilnice za veliko noč, božič in novo leto na ime mojega očeta, ki je umrl že pred štirimi leti. Od takrat naprej namesto očeta voščilnice plačujem jaz in jim zraven še nekaj dodam. Res občudujem njihovo voljo do umetniškega ustvarjanja in tudi njihovo delo, saj večina ljudi niti z vsemi udi ne zna niti približno ustvariti česa podobnega. Skupaj s sodelavci ter člani sindikata na ministrstvu smo pomagali tudi družini pripadnika Slovenske vojske, ki je med delom na misiji na Kosovu doživel zastoj srca in postal nezmožen za delo.

Ste prva ženska na obrambnem ministrstvu, pred vami je bila na čelu MORS-a dolga vrsta moških predhodnikov. Se vam zdi slovenska politika mačistična in ali menite, da se odgovor skriva v uvedbi obveznih ženskih kvot?
Danes, v času te vlade, bi o nekem posebnem mačizmu že težko govorili. Nenehno se gibljemo nekje med štirimi in petimi ministricami, imamo pa še eno posebnost: da je po ministrstvih ogromno državnih sekretark. Se pravi: drugi najpomembnejši človek na ministrstvu in ključni človek, ki drži v rokah notranjo strukturo ministrstva, je kar v veliko primerih ženska. Tako je na Ministrstvu za zunanje zadeve, na Ministrstvu za delo, na šolskem ministrstvu, na finančnem ministrstvu, v generalnem sekretariatu vlade, ženski sta tudi šefica proračunskega direktorata in šefica za javno premoženje. Ključne strokovnopolitične pozicije na ministrstvih tako počasi prehajajo v ženske roke. Zdi se mi, da so se ženske nekako prebile do tega steklenega stropa in ga počasi tudi prebijajo. Res pa je, da so nekateri moški kolegi še vedno v dvomih glede žensk v politiki, drugi pa nedostojni v svojem načinu govorjenja in obravnavanja teh žensk, s čimer kažejo ponižujoč odnos. Mogoče je še najbolj mačističen naš Državni zbor, na mojo veliko žalost, saj bi se ravno tam morala kazati nova politika in večje število žensk.
Države, ki so uvedle kvote, so dokazale, da obstaja dovolj sposobnih žensk, ki jih lahko daš na liste. Govorila sem z veleposlanicami iz skandinavskih držav, ki so večinoma sprejele kvote. Glavni argument proti njim je bil, da ni dovolj žensk, ki bi lahko zasedle predpisane položaje. Toda: ko so bile kvote sprejete in so bili ustvarjeni pogoji, da se ženske lahko resnično obvezno prijavijo za pozicije, so našli dovolj sposobnih žensk. Sama kvote podpiram, saj vem, da imamo veliko sposobnih žensk, ki jim je treba omogočiti, da lahko enakopravno nastopajo za vodilne funkcije.

Sicer ste profesorica na Fakulteti za družbene vede. Kaj pogrešate svoje profesorsko delo?
Moram reči, da sem prvo leto zelo pogrešala študente, zdaj, drugo leto, pa smo na Ministrstvu za obrambo odprli že toliko problemov, toliko starih ran, pa še novih zraven, da včasih res že sanjam o tem, kako je nekoč, v davni preteklosti, bilo lepo s študenti: ko so bili iskreni, kritični, odprti, ampak vsi smo vedeli, da je to sestavni del njihovega odraščanja in da nimajo zlih namenov.

Ste bili kot profesorica strogi?
Mislim, da se me študenti ne bojijo. Ko sem opravljala delo na fakulteti, je bil vedno moj moto, da je treba poiskati znanje. Praviloma smo bili vedno dogovorjeni tako, da si bomo šestico pustili za na konec, v jeseni, kot dejanje iz obupa, trudili pa se bomo za več. Večina študentov to filozofijo sprejme. Vedo, da se ne smejo več osramotiti, da jih jemlješ kot enakovrednega sogovornika, kot človeka, ki gradi ta svoj svet znanja, in potem ga tudi res gradijo in se tako tudi obnašajo.

Ste mama srednješolke Julije. Kaj najraje počneta skupaj?
V dobrih starih časih sva skupaj hodili po svetu. Ni je bilo strokovne konference s področja sociologije, da ne bi vzela Julije s sabo. Običajno je pri naših razpravah tudi sodelovala: tako, da je postavljala vprašanja. Vedno je bila neke vrste maskota celotne skupine, saj gre za zelo zaključene kroge mednarodnih strokovnjakov, petdeset do sto ljudi, ki se vsi poznamo med sabo, in otrok je postal sestavni del te skupne zgodbe. Julija se je med starejšimi odlično znašla, in kamorkoli smo šli, je vedno pripravila kulturni program. Prepevala je slovenske pesmi, kot najmlajši udeleženec je imela kak nagovor … Seveda sem sama imela veliko večjo tremo od nje, saj nikoli nisem vedela, kaj bo rekla. (smeh …) Postavljala je tudi skrajno zapletena vprašanja in vsi so se morali kar potruditi, da so nanje odgovorili. To so bili dobri stari časi, ki se jih zdaj na žalost ne da ponoviti. Kot minister potuješ po svetu le z uradnimi delegacijami in v dveh letih mojih službenih poti ni bilo niti ene takšne, da bi bilo možno vzeti s seboj družinskega člana. Tudi tempo našega dela je tak: prideš na konferenco in se vrneš nazaj. Bili so časi, ko so si ljudje zraven vzeli še kak dan in si pogledali mesto, če so ga obiskali prvič. Živimo v kriznih časih, ko je stvari treba delati zelo hitro. Doma nas namreč ves čas čakajo naloge, ki jih je treba takoj razrešiti, zato se čim prej vračamo. Skratka: z Julijo sva nekoč hodili na konference in tam preživljali dobre čase, zdaj pa je ona moja prva poslušalka vseh problemov, s katerimi se srečam v službi. Včasih me sicer opozori, češ, pa saj to si povedala že dvakrat ali trikrat, ali pa kar nadaljuje mojo misel in mi s tem da vedeti, da sva o čem že govorili. (smeh …) Večkrat greva skupaj na kakšno proslavo, na kak koncert, na javne prireditve … Radi obiščeva vse partizanske proslave, saj smo iz partizanske družine in se tudi Julija zelo identificira s preteklostjo, s predniki, ki so pripovedovali partizanske zgodbe. Zelo sočustvuje z vsem, kar vidi in sliši na teh proslavah. Včasih greva tudi na kakšno gasilsko proslavo in zadnje čase druga drugo prepričujeva, da se podava na kakšen hrib v slovenskem visokogorju.

Kam se radi odpravite na dopust?
Dopusta je bolj malo, nekajkrat smo dan ali dva, ko je bilo vreme lepo, porabili za naše prelepe hribe. Nabirali smo namreč kondicijo za pot na Triglav, saj ga še nisem osvojila in je to moja naslednja naloga. Težava pa je v tem, da se pripravljamo in pripravljamo, prišli smo že čez tisoč metrov, na neki točki pa ostane samo še hoja po stopnicah v osmo nadstropje bloka, ker za kaj več ni časa. (smeh)

Imate kak življenjski moto?
Kjerkoli si, moraš pustiti neko sled in ta sled mora biti vedno v dobro ljudi.