Kandidat za politični obraz leta 2009: Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo, o karieri in zasebnosti.

Z Matejem Lahovnikom smo se srečali na gospodarskem ministrstvu, kjer nas je kljub obilici dela pričakal dobre volje. Minister je zelo zanimiv sogovornik, v pogovoru pa nam je razkril tudi, da bi bilo njegovo življenje brez politike verjetno bolj urejeno, mirno in lepše.

Slovenski gospodarski minister se pošali, da je Velenjčan od rojstva. Je najmlajši v družini treh otrok, doma so imeli družinsko podjetje, obrt, zato, kot je povedal, z delovnimi navadami ni imel nikoli težav. V domačem mestu je obiskoval osnovno šolo Antona Aškerca in gimnazijo, nato pa študiral na ljubljanski ekonomski fakulteti. Zdaj se v svojo osnovno šolo vrača v malce drugačni vlogi: “Spet hodim na isto osnovno šolo, saj jo obiskuje moja hči, Kristina. Je sicer že v četrtem razredu, ko pa je šla v prvi razred, so pripravili res lep sprejem tudi za starše. Ko sem šel tja, sem se počutil zelo nenavadno: šola je bila ista, isti so bili nekateri učitelji in hišnik je bil isti. Zdelo se mi je, kot bi še včeraj sam gulil tiste klopi. Res je neverjetno, kako hitro je minilo četrt stoletja,” je pripovedoval naš sogovornik. Ko sem ga vprašala, o kakšnem poklicu je sanjal v tistih časih, nam je rekel takole: “V šoli sem zelo rad pisal spise, zato so govorili, da bom novinar ali kaj podobnega. Sam se ne spomnim, da bi sanjal o kakšnem posebnem poklicu in, če sem odkrit, vse do konca srednje šole nisem vedel, kaj bi šel študirat. Sprejemne izpite sem šel delat na ekonomijo in na pravo in oboje zelo lepo opravil. Potem sem bil še vedno pred isto dilemo, saj sem si želel, da bi na enem sprejemnem izpitu ‘ruknil’, drugega pa naredil in bi bila stvar rešena. Nazadnje sem se odločil za ekonomijo, prav lahko pa bi se tudi za pravo, saj me oboje zelo zanima.”

Ko ga vprašam, kako ga je zaneslo v politiko, se pošali: “Nesrečno naključje. Moja profesorska služba je bila precej mirna in mogoče mi je manjkalo malo adrenalina. Leta 2004 me je takratni predsednik vlade povabil, naj postanem gospodarski minister. Pregovoril pa me je profesorski kolega s fakultete Mramor, ki je bil tedaj finančni minister in mi je dejal, da bo to dobra izkušnja zame. Zdaj sem že 5 let v politiki in ji nekako ne znam uiti.” Matej Lahovnik se v službo vsak dan vozi iz Velenja v Ljubljano, vožnja mu vzame najmanj uro časa v vsako smer. Minister pripoveduje: “Vsak dan se vozim zaradi dveh razlogov: prav je, da se vsi ne preselimo v Ljubljano. Če govorimo o uravnoteženem regionalnem razvoju, je prav, da mladi z družinami ostajamo tam, kjer smo rojeni in smo živeli. Če se vsi preselimo v Ljubljano, je to slabo. Še bolj pomembno je, da moja družina živi v Velenju. Po starših sem podedoval hišo, kjer živimo. Žena je zdravnica in v Velenju dela, otroka pa tu obiskujeta šolo in vrtec. Zdelo bi se mi zelo nepošteno, če bi se vsi prestavljali zaradi moje službe. Štajerci imamo več sončnih dni in že po naravi trpimo, če se preselimo v prestolnico. Vozim se zato, ker se nisem poročil in imel otroke zato, da bom sam živel v Ljubljani in samo vikende preživljal z družino. Za urejeno družinsko življenje se mi zdi pomembno, da z njimi preživim čim več časa. Ker je tudi žena kot zdravnica zelo zaposlena, si delo razdeliva tako, da gre zjutraj ona prej v službo in jaz odpeljem otroka v šolo in vrtec, nato pa grem v Ljubljano. Ona pride potem prej domov, jaz pa jih vidim bolj zvečer. Sodobne družine imamo na žalost natrpane urnike. Moram pa povedati, da sem otroka že vprašal, ali bi se preselili v Ljubljano, in nista bila navdušena, saj sta tudi onadva zakoreninjena v Šaleški dolini.''

Tako pripoveduje gospod Lahovnik, ki ima najraje vikende, ko je lahko s svojo ženo in otrokoma, 9-letno Kristino in 4-letnim Davidom. Otrokoma je obljubil, da bodo, ko ne bo več minister, imeli tudi psa, saj je velik ljubitelj živali. Pošali se, da bi otroka gotovo takoj podprla njegovo interpelacijo. ''Za nas so najlepši petki, ko pridem domov in vikende ljubosumno čuvam zase in za družino. Zato se praviloma čez vikend čim bolj izogibam protokolarnim obveznostim. Lahko pa me srečate na kakšni športni prireditvi, med gledalci. Zelo rad igram nogomet in košarko, le kondicija je v zadnjem času težava. Posebej rad se udeležim športnih dobrodelnih prireditev. Ob vikendih gremo z družino po navadi kam v naravo, pogosto pa si v kinu ogledamo tudi kakšno dobro risanko. Edini problem z vikendi je, da so vedno prekratki,'' pripoveduje gospod Lahovnik. Ko ga vprašam, kaj je nazadnje prebral, pravi: “Berem vladna gradiva, poslovno in otroško literature, za kaj drugega mi, žal, zmanjkuje časa. Nazadnje smo prebrali Živalsko olimpijado Svetlane Makarovič. Lahko vam priporočim tudi dobre otroške risanke: res so nam bile všeč Madagaskar 2, Garfield 2, Kung Fu Panda, V višave in Muhe letijo na luno v tehniki 3D. Seveda pa je pri nas legenda tudi Harry Potter.”

Zanimalo nas je tudi, kam se družinica najraje odpravi na dopust. “Če se le da, obiščemo katero od termalnih zdravilišč, kot so Terme 3000 ali Terme Čatež, saj imajo tam tobogane in posledice vožnje na njih se mi poznajo še nekaj dni. Toda opazujem druge starše in vidim, da imajo tudi oni enake težave. Za nekaj dni gremo tudi na hrvaško obalo, kjer nam je zelo všeč. Pozimi se za kak teden odpravimo v Kranjsko Goro ali na Roglo smučat. Letošnji dopust smo preživeli v Termah 3000 in v Umagu, za bližnje destinacije pa sem se odločil tudi zaradi gospodarske krize, saj bi me morda ravno med dopustom potrebovali v Ljubljani,'' pripoveduje zaposleni minister.

Za konec gospoda Lahovnika vprašam, kaj meni o dejstvu, da je v domači politiki tako malo žensk in kako bi se dalo to popraviti. “Temeljni problem se mi zdi v tem, da se slovenska politika spreminja v blatni ring, v katerem dosti udarcev prileti pod pas in politika ima zelo nizek ugled. Ženske so mogoče bolj racionalne in se jim ta blatni ring ne zdi niti izziv niti privlačen kot primerna karierna priložnost. Mislim, da se zato ne odločajo za tovrstno kariero, saj je danes skoraj že psovka, če rečeš, da si v politiki, in to ženske precej odvrača. Drug problem je seveda v tem, da je to služba za 24 ur na dan in se zelo težko uskladi z družinskim življenjem. Mislim pa, da bi bilo za slovensko politiko zelo koristno in zdravilno, če bi bilo v njej več žensk. Dokler politika ne bo pridobila ugleda, se ženske vanjo ne bodo vključevale. Uglednejša pa politika ne bo, dokler v njej ne bo več žensk, in kot kaže, gre za začarani krog,'' konča gospod Lahovnik.