POLITIČNI OBRAZ LETA 2010: intervju s finalistom Zmagom Jelinčičem Plemenitim, vodjo Slovenske nacionalne stranke.

Zmago Jelinčič je preprosto neuničljiv. Zdi se, da mu prav nič ne pride do živega: ne odhod nekaterih najvidnejših članov iz njegove Slovenske nacionalne stranke, ne hišne preiskave, ne njegove kontroverzne izjave: nasprotno: vse našteto mu le dviga priljubljenost. Dejstvo, da se je že drugo leto zapored zavihtel med deset finalistov izbora Politični obraz leta, tako sploh ne preseneča. Obiskali smo ga v strankinih prostorih v Državnem zboru.

Letošnja novost izbora političnega obraza leta je, da vsak izmed desetih finalistov predlaga humanitarno organizacijo, ki ji bo podjetje Delo Revije ob finalistovi zmagi nakazalo del izkupička od SMS-glasov. Za katero humanitarno organizacijo ste se odločili vi in zakaj?
Pravzaprav humanitarnim organizacijam ne verjamem, in to lahko tudi napišete. Ne verjamem jim, ker je v teh stvareh preveč goljufije. Dejstvo je, da vse humanitarne organizacije brez izjeme poberejo med 30 in 60 odstotkov denarja, in tudi ko pride denar ali kaka druga pomoč na določeno mesto, potem v glavnem izgine. Kadar gre za robo, ki jo pošiljajo pomoči potrebnim, gre v glavnem za zdravila in hrano s pretečenim rokom uporabe, nekateri pa pri antibiotikih celo spreminjajo nalepke z datumom veljavnosti, češ, saj za Afriko bo pa še dobro. Poleg tega mislim, da bi se morale slovenske humanitarne organizacije bolj brigati za naše ljudi, ne pa toliko za Azijo in Afriko. Res pa je, da se da tam zadeve še bistveno bolj skriti. Ne bi torej predlagal nobene organizacije, predlagal pa bi, da če se denar zbere, se gre recimo v Haloze, v eno šolo, ki je nekje, kot bi rekli, bogu za hrbtom, in se tisti šoli dajo zbrana sredstva.

Ste sicer v življenju kaj dobrodelni?
Seveda, že v prvem mandatu smo otroški kliniki, na Ulici stare pravde, podarili kompletno računalniško opremo, pa v časopisih nikjer ni bilo nič objavljenega. Nekaj pomoči potrebnim družinam smo tudi peljali robo: hrano in oblačila. Šel sem tudi že v Pediatrično kliniko, kamor sem peljal igrače, zvezke, barvice, škarje, svinčnike in podobno za male bolnike. Poleg tega smo letos za novo leto podarili vsem srednjim šolam in fakultetam zbirko mojih knjig kot darilo. Moram reči, da so bili vsi veseli, razen v eni šoli jih niso hoteli vzeti, češ, to je pa od Jelinčiča.

Imate kakega političnega vzornika?
Imam, moj politični vzornik je zagotovo Josip Broz Tito, toda žal je že mrtev. Zame je največji frajer, saj je znal od Vzhoda in Zahoda potegniti najboljše. Tudi danes bi potrebovali nekoga takega, toda danes imamo na žalost na oblasti totalne nesposobneže, bedake in primitivce, skratka ti ljudje vodijo našo državo.

Letos je za vami burno leto, preživeli ste že hišno preiskavo, pa vendar ste spet med finalisti Političnega obraza leta in zdi se, da vam nič ne more do živega. Kako vam uspe ohranjati priljubljenost?
V svojem življenju sem doživel že marsikaj: marsikaj zanimivega, marsikaj težkega in nobena stvar me več ne preseneti in vrže iz tira. Pa tudi ljudje niso tako bedasti, bedasti so tisti, ki se na tak način spravljajo name. Lahko ste prepričani, da se bom na koncu smejal jaz, in ne kdo drug. Ko sem prišel v evropske inštitucije, v katerih sem kar na visokem položaju, so mi rekli: ''Zmago, ti si pa ja zvezda!'', saj so posnetke hišne preiskave predvajali na BBC-ju, pa CNN-u: sploh jim ni bilo jasno, kako je taka stvar mogoča. Mi smo banana republika, s tem, da ne vem, s katero afriško republiko bi se lahko primerjali. Stvari, kot jih počnejo v tej državi, ni počel nihče, niti Mobutu ne.

V slovenski politiki lahko včasih spremljamo naravnost filmske scene. Včasih vse skupaj spominja na komedijo, včasih na dramo … Kakšne filme radi gledate vi?
Rad imam akcijo, pa zgodovinske filme; seveda takšne, ki so narejeni realno, ne kakšnih slovenskih zgodovinskih filmov, ki so 'za kozlat'. Kar nekaj filmov je, ki so mi pustili pečat. Tak je recimo Brazil, pa Kačje jajce Ingmarja Bergmana, všeč mi je tudi Do poslednjega diha, pa znanstvena fantastika. Z ženo zelo rada hodiva v kino.

So otroške risanke že na programu ali sta hčeri še premajhni?
Oh, kje pa premajhni, risanke obe zelo radi gledata. Če je film dober, zdržita brez problema, tudi na gledališki predstavi – če je dobra, seveda. Drugače pa začneta mencati in želita čim prej domov. (smeh …)

Kakšno hrano imate radi na mizi?
Zelo rad dobro jem, dobro pa je lahko zelo različno: to je lahko krasno zapečen odojek, ki mu kožica lepo hrusta, seveda postrežen s čebulo, toda takrat mora jesti čebulo tudi partnerka. Če človek rad dobro je, je najteže izbrati, ker je dobre hrane preveč. Zelo rad imam bela vina, štajerska, od koder je doma tudi moja žena Monika, so odlična. Tudi njen oče ima nekaj vinograda, bolj zase, za družino in prijatelje. Je pa s slovenskimi vini problem: sicer so odlična, toda ne znamo jih tržiti. Pri prodaji so grozljivo nesposobni, toda to ni čudno: vsa država je nesposobna, nesposobna je vlada, ministri in večina ministric. Večina, pravim, ker imamo dve zelo sposobni ženski ministrici: Ljubico Jelušič in Irmo Pavlinič Krebs.

Imate kakšno življenjsko vodilo?
Nemo me impune abdicat ali slovensko: nihče me ne bo zapustil, ne da bi bil kaznovan.