Kandidat za politični obraz leta 2009: Zmago Jelinčič, predsednik Slovenske nacionalne stranke in poslanec v Državnem zboru RS.

Z Zmagom Jelinčičem smo se srečali v prostorih Slovenske nacionalne stranke v Državnem zboru RS. Stene njegove pisarne krasijo družinske fotografije, pa tudi fotografije in karikature iz različnih časopisov, na katerih je upodobljen. Te kažejo, da se zna prvak SNS nasmejati tudi na svoj račun. Zmago Jelinčič se je rodil v Mariboru, vendar so se s starši kmalu preselili v Ljubljano, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo, poljansko gimnazijo, ter fakulteto. Študiral je farmacijo, študij pa je zaradi nesoglasij z enim od profesorjev končal v Skopju. Kmalu je v sebi odkril tudi poslovno žilico: “Prvi v Jugoslaviji sem imel zasebno podjetje, ki se je ukvarjalo z zbiranjem in pridelavo zdravilnih zelišč. Izdeloval sem 6 preparatov in moram reči, da sem od prodaje zelo lepo živel, pa niti nisem veliko delal. Ogromno teh preparatov sem prodal po svetu, po vsej Jugoslaviji in Evropi, pa celo v Avstralijo,” pove gospod Jelinčič. V mladosti se je osem let ukvarjal z baletom, plesal je v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet v Ljubljani, kjer je bil nekaj časa celo redno zaposlen in z ansamblom potoval tudi na številna gostovanja. Danes, pravi, pleše redko, le na kakšni zabavi, če je vzdušje res veselo.

Precej vode je preteklo, odkar se je začel ukvarjati s politiko: “Leta 1969 sem bil na vojaškem sodišču v Splitu, ker sem že takrat govoril, da mora biti Slovenija svobodna, samostojna in neodvisna. Dejal sem, da bo v Jugoslaviji vojna in da bo prelivanje krvi hujše, kot je bilo v 2. svetovni vojni, govoril sem proti tedanji državi, tako da so me obtožili po treh členih: širjenje rasne, verske, nacionalne nestrpnosti, sovraštva in razdora, širjenje lažnih vesti in žalitev države in njenih uradnih predstavnikov. Takrat mi je grozilo 13 let in 3 mesece zapora. Tožilec v vojski je nato odstopil, saj so bili vsi moji v partizanih, ampak v Ljubljani pa so mi potem podtaknili, da sem neke ljudi napeljeval, naj iz muzeja ukradejo orožje, kar seveda ni bilo res. Oblasti so me obsodile na pet let in pol strogega zapora, na pritožbo so mi kazen znižali na 3 in pol leta in bil sem v zaporu, v sedemdesetih sem 9 mesecev preživel v strogi samici. Kadar sem imel izhod na dvorišče, sem se sam sprehajal v krogih, nihče ni smel govoriti z mano. Ampak človek vse preživi,” pripoveduje gospod Jelinčič, ki prihaja iz trdožive družine: tako njegova mati kot babica sta namreč preživeli zloglasno taborišče Ravensbrück.

Tudi v slovenski politiki je aktiven tako rekoč od nastanka samostojne Slovenije in že med slovensko desetdnevno vojno je aktivno sodeloval v specialnih enotah. “Ko se je začelo predosamosvojitveno vrenje, sem bil med ustanovitelji socialdemokratske stranke, z njo sem prišel v mestni svet, nato sem ustanovil svojo stranko in s SNS prišel v parlament in od takrat sem v državnem zboru.’’ Na moje vprašanje, kako to, da je vedno v opoziciji, pravi: “Res je, vedno sem v opoziciji. Mislim, da se me kar bojijo, saj jaz ne bi dovolil, da bi se dogajale takšne svinjarije, kot se dogajajo.”
Zmago Jelinčič je tudi človek z mnogimi zanimivimi konjički. Zbira znamke, kovance, bankovce, koleke, stare knjige, stare dokumente in na splošno ga zelo zanima zgodovina. Je strasten bralec, njegov vrt pa krasi kip Josipa Broza Tita, ki ga je dobil iz Hrvaške, ko so jih tam množično metali stran. Gospod Jelinčič pravi: “Zgodovina je zgodovina in meni se zdi najbolj neumno podirati spomenike. Če podiraš spomenike drugim, ga bo kdo drug podrl tebi.” Je tudi športni pilot in obvlada letenje z jadralnimi in motornimi letali, letenja pa se je začel učiti že konec šestdesetih let.

Prosti čas najraje preživlja z družino. Ima odraslega sina Klemna, starega 36 let, ki je dober poznavalec hebrejskega jezika in je v slovenski jezik prevedel Koran. Sin se je hebrejsko naučil kar sam, je pa tudi živel v Izraelu in tam zaključil študij. Zmago Jelinčič ima v zakonu s Štajerko Moniko Jelinčič dve hčeri, petletno Aleksandro Tiso in dvoinpolletno Aleksijo Iris, mlajša hči pa se je rodila kar na Zmagov rojstni dan, 7. januarja. Soproga Monika je sicer zaposlena na Mestni občini Ljubljana, o svoji družini pa gospod Jelinčič takole razmišlja: “Za družino poskušam vedno nameniti čim več svojega časa, vzamem si ga toliko, kolikor si ga le lahko, na žalost se mi vedno zdi, da ga imam premalo. Kadar se ponudi priložnost, gremo z otroki kam ven, v naravo, drugače pa je čudovito, da ima Monika starše v Mestinju in sta obe punčki neskončno srečni, ko gresta tja, moram pa reči, da so tudi Monikini starši neskončno veseli, ko vnukinji prideta na obisk.”

 Ob zaključku najinega pogovora gospoda Jelinčiča vprašam, če bi sam želel še kaj dodati: “Mislim, da tako čudovitih in pogumnih žensk, kot jih ima Slovenija, nima ves svet. Za tem absolutno stojim, in če bi bili naši moški vsaj polovico tako korajžni, kot so ženske, ne bi imeli takih ‘sranj’, ne v politiki ne v gospodarstvu.” Se mu zdi torej žensk v slovenski politiki premalo? “Ženske se morajo same odločiti za politiko. Najbolj idiotska zadeva so obvezne ženske kvote, so bedarija in žalitev žensk. Neumnost je nekoga v nekaj siliti. Ženske so bolj intuitivne in se zato ne podajajo v tako ‘pizdarijo’, kot je politika. Moški pa mislimo, da smo bolj racionalni in da bomo kaj izpeljali s to racionalnostjo. V glavnem se nič ne spelje, temveč se delajo gnili kompromisi, zato ker je zelo malo takih, ki so poleg tega, da so racionalni, tudi taki, da držijo besedo in se držijo ene linije,” zaključi gospod Jelinčič.

VEČ O IZBORU POLITIČNI OBRAZ LETA 2009 IN O FINALISTIH, GLASOVANJU IN  NAGRADNI IGRI: KLIKNI tukaj

Fotogalerija vsebine

Zmago z družino

Velika ljubezen gospoda Zmaga Jelinčiča je pilotiranje športnih letal.