 | Intervju z legendarno jugoslovansko igralko Tanjo Bošković, za katero med režiserji krožijo govorice, da je težka ...
|
Ali danes vloge, ki vam jih ponujajo, izbirate bolj izbirčno, kot ste jih nekoč? Veliko vlog, v katerih so pozneje zaslovele vaše kolegice, ste na primer zavrnili.
Sem malo bolj selektivna. Preprosto hočem delati tisto, kar me veseli. In včasih me nekaj ne veseli, čeprav vem, da je to lahko tisto pravo. Včasih vem, da bo projekt enkraten, pa se mi ne da sodelovati. In obratno – včasih se mi zdi, da bo neka stvar čisto 'brez veze', pa jo vseeno sprejmem. Nikoli ne razmišljam, zakaj je tako …
Med režiserji krožijo govorice, da ste težki in zahtevni, in tudi nekateri televizijski voditelji so se opekli, ko ste jih med oddajo v živo presenetili s kakšno izjavo. Zato vas ne vabijo več.
Tako je. In prav imajo. Sem, težka sem kot cent.
Se vam kdaj zdi, da vas ljudje ne razumejo ali vas ne želijo razumeti?
To mi sploh ni pomembno. Meni so v življenju pomembni le moji starši in moja otroka.
Vaši kolegi menijo, da vas v matičnem Ateljeju 212, ne 'izkoristijo' dovolj. Menda niste v dobrih odnostih s Svetozarjem Cvetkovićem, ravnateljem in vašim igralskim kolegom.
Mislim, da me kar dovolj izkoristijo, a res je, da me direktor gledališča ne mara, kar je njegova pravica. Lahko vam povem, da tudi jaz njega ne maram – to je vzajemno! A kaj me to briga! To je bolj povezano s politiko kot z gledališčem, jaz pa sem le srečna, da v gledališče še vedno prihajajo ljudje, ki me želijo videti in se tega veselijo. Meni se to zdi zelo lepo in hvaležna sem tako tem ljudem kot tudi bogu.
Če bi vas jutri poklical Lordan Zafranović, ki vas je lansiral med zvezde z vlogo kurtizane Pine v filmu Okupacija u 26 slika, in vas povabil, da zaigrate v njegovem novem filmu ...
Ne bi niti prebrala scenarija. Zanj bi takoj igrala, karkoli!
Ta kontroverzni film, ki je buril duhove, sem prav pred kratkim znova videl. Se vam ne zdi, da je še danes fantastičen?
Seveda. On si je izmislil scenarij in vloge za nas, ki smo tam igrali – Milana Štrljića, Frana Lasića, Tanjo Poberžnik, Ivana Klemenca, Milana Eraka, Gordano Boškov in mene ... On je prav čudežen človek! Priznati moram, da poznam še nekaj tako nadarjenih ljudi. To je na primer tudi Lidija Pilipenko, balerina in koreografinja, ki vas prav 'zalije' s svojim talentom in vas pravzaprav naredi boljše, kot ste. Tudi Lordana so pljuvali in negirali, a bolj kot so ga kritizirali, lepši, boljši, pametnejši je postajal …
Če omenim Dragana Nikolića, vašega partnerja iz Balkan ekspresa in vam najljubšega soigralca, na kaj pomislite?
Šarm, šarm, šarm, šarm ... Z njim se lahko do smrti nasmejem!
Še vedno zahtevate od ljudi, da vas imajo radi?
Seveda! Ko začutim, da me nekdo ne mara, je to kot da bi mi odrezal krila in mi nato ukazal, naj letim! Ne morem, nimam s čim …
Imate kakšne ambicije za pisanje romanov, scenarijev ali morda avtobiografije?
Slučajno sam hči pisatelja, tako da se pisanju (celo pisem) izogibam. Nisem prepričana, da si drznem vmešavati se v posel, ki ga ne poznam. Svoje roke rada zabavam s čim drugim – rada imam ročna dela, rada pletem, vezem ... Nimam potrebe, da bi v obliki zapisanega svoje stvari delila z drugimi. Razen recepte – te rada delim, čeprav tudi tam včasih zamolčim najpomembnejšo sestavino. (smeh)
Če vas torej zdaj prosim za recept za Slavin kolač 'a la' Tanja, mi ga boste dali, a boste mimogrede zamolčali 15 dekagramov moke ali tri jajca, da mi ne bi uspel tako dobro kot vam?
Tako je! (smeh) Lahko pa pridete k meni in me opazujete, ko ga delam. Obljubim, da ne bom ničesar prikrila.
Verjamete v usodo?
Ne, mislim da bog daje čoveku svobodu, veliko svobodo, da sam izbira ... Prepričana pa sem, da ima vsak od nas v življenju neko nalogo.
VEČ PREBERITE V TISKANIH OBRAZIH!
 |
OBRAZI DNEVA 
RSS komentarji