Jezus je bil vedno tako ikoničen in prepoznaven lik, da je bilo skoraj samoumevno, da ga bo pop kultura 20. stoletja vgradila v svoj ustroj.

»Trenutno smo popularnejši od Jezusa. Ne vem, kaj bo propadlo prej, rokenrol ali krščanstvo,« je nekoč izjavil John Lennon, ko je Beatle primerjal z najvišjim božanstvom. Izjava je zgovorna, ker ne oriše slikovito le priljubljenosti Beatlov na vrhuncu slave, ampak pove veliko tudi o statusu, ki ga uživa lik Jezusa.

Jezus je počasi prehajal iz zgolj krščanskega sveta: sprva prek bizantinskih ikon, umetnosti gotike, renesanse in baroka, nato je z Dalijem postal modernejši, z monumentalnimi kipi, kot je tisti nad Rio de Janeirom, pa je iz verskega simbola prerasel v prepoznaven simbol mesta.

Jezus je bil vedno tako ikoničen in prepoznaven lik, da je bilo skoraj samoumevno, da ga bo pop kultura 20. stoletja vgradila v svoj ustroj. Cerkev kot institucija je bila vedno delno kontroverzna in njena dejanja so včasih ocenjena, kakor da so v navzkrižju s Kristusovim naukom. Toda njegov lik je presegel te stroge okvire. Ali, kot je o njem rekel pokojni ameriški pesnik Ezra Pound: »Junaški lik ... ki ga ne moremo izključno kriviti za religijo, ki so mu jo podtaknili.«

V hipijevskih časih otrok cvetja so ulice San Francisca in drugih svetovnih mest zavzeli dolgolasci, ki so oglaševali »mir in ljubezen« in tako prevzeli podobo nekakšnih modernih Jezusov, kot sli miru, ki so svojo lastnino z veseljem delili z drugimi in se odrekli materialnemu svetu. V tem vzdušju je Andrew Lloyd Webber leta 1971 spisal rokovsko opero, ki je postala ena najuspešnejših broadwayskih produkcij vseh časov. Jesus Christ Superstar je že samo z imenom Jezusa poveličal v pop zvezdnika, v lik, ki je daleč presegel zgolj religioznega.

Muzikal zelo prosto temelji na evangelijih zadnjih tednov Jezusovega življenja in ponuja prosto interpretacijo psihologije Jezusa in drugih likov.

Jezus v glasbi

Seveda ni ostalo le pri gledaliških odrih - o Rebel Jesusu, »uporniškem Jezusu«, je pel Jackson Browne, o Jezusu »kozorogu«, ki je jedel le organsko hrano in hodil bos, je country uspešnico spisal Kris Kristofferson, Jezusovo zgodbo so upesnili Bruce Springsteen (Jesus was an Only Son), Queeni (Jesus), Velvet Underground (Jesus) in Tom Waits (Jesus Gonna be Here). Za »osebnega Jezusa« so se ponujali Depeche Mode (Personal Jesus), socialne stiske 20. stoletja so v Jesus of Suburbia prenesli Green Day, Jezus pa je večno navzoč tudi v sodobni country glasbi (kadar niso v ospredju ravno poltovornjak, Skalno gorovje ali ameriška zastava) in celo v hip hopu.

Leta 2004 je tako Kanye West s svojim MTV-jevskim hitom Jesus Walks postavljal nove mejnike združevanja religije s tem žanrom, ko je premostil sovražni prepad, ki je nekoč ločil rap in Katoliško cerkev. Celo številne ameriške Cerkve so začele v svoje gospele počasi vpeljevati elemente hip hopa. Kritiki so pohvalili Westovo drzno odprto sprejemanje vere, ko razglablja o tem, kako Jezus »hodi« z vsemi ljudmi, od grešnikov do svetnikov. Kontroverzni Kanye je ob tej priložnosti za naslovnico revije Rolling Stone poziral s trnovo krono in sragami krvi po obrazu.

Komentarji (0)

RSS komentarji