Zgodba Margite Stefanović - Magi se bere kot filmski scenarij za rokovsko različico Rekvijema za sanje.

Zgodba Margite Stefanović - Magi se bere kot filmski scenarij za rokovsko različico Rekvijema za sanje. Edinka iz premožne in ugledne beograjske družine, pridna učenka, nadarjena glasbenica, ki namesto na moskovskem glasbenem konservatoriju pristane v najbolj vroči srbski alter rokovski skupini vseh časov. Skupini, ki jo povzdigne med zvezde in jo skupaj z razkrajanjem mlade srbske elite počasi ubije.

Margita Stefanović je bila v svojih najboljših letih ikona Jugoslavije, dekle, s katerim bi vsak fant želel hoditi, vsako dekle pa želelo biti njena prijateljica. Skupaj z Milanom Mladenovićem je bila jedro in srce zasedbe Ekatarina Velika in kot taka eden največjih pop idolov tedanje mladine. Vzpon skupine je bil vrtoglav, njen kratki čas delovanja v polni zasedbi dramatičen in intenziven, njen konec samodestruktivna tragedija, s katero se lahko primerja samo še razpad tedanje države. Magi je s svojim umiranjem na obroke končala najslabše, mnogi pa ji še danes zamerijo, da se je kljub tolikim talentom tako nezadržno uničevala. A vse, kar so EKV počeli, so počeli intenzivno in brez samonadzora.

Vem, da bi osvojila vrhove.
Hči znanega srbskega režiserja Slavoljuba Stefanovića Ravasija se je rodila 1. aprila 1959. Bila je naravni talent za glasbo, deklica s popolnim posluhom, ki je pri devetih letih igrala z beograjsko filharmonijo. Bila je najboljša v osnovni šoli, zmagala je na večini glasbenih tekmovanj, bila je najbolj nadarjena pianistka v glasbeni gimnaziji, kjer je bil njen edini resni tekmec slavni pianist Ivo Pogorelić, s katerim je nenehno tekmovala. Vse to ji je prineslo povabilo na slavni moskovski glasbeni konservatorij, a je zavrnila in se namesto tega vpisala na beograjsko fakulteto za arhitekturo. Tam ni nič manj blestela - za svoj projekt je dobila nagrado na Japonskem in diplomirala v štirih letih. Ko so jo nekoč vprašali, kako daleč bi lahko prišla, če bi sledila svojemu poklicu, je odgovorila: »Daleč! Vem, da se sliši zelo neskromno, a prišla bi daleč in osvojila vrhove.«
A osvojila je povsem druge vrhove, ko se je v njej po diplomi prebudilo zanimanje za beograjsko underground glasbeno sceno, povsem drugačno od tiste, katere je bila vajena. Spomladi 1982 se je znašla na koncertu Katarine II., skupine, ki je nastala iz razpadle legendarne Šarlo Akrobata, ki je bila za tisti čas tako avantgardna, da si z njimi ni upala podpisati pogodbe nobena založba. Magijin bratranec jo je predstavil pevcu Milanu Mladenoviću in kmalu je dobila ponudbo, da se pridruži skupini kot klaviaturistka, v glasbo Katarine II., ki se je zaradi avtorskih pravic nekdanjega člana preimenovala v Ekatarino Veliko, pa je vnesla aranžmaje novih razsežnosti, stil in duhovne elemente besedil.

Skupni slovanski gen
Od leta 1981 do 1994, ko se je v skupini zamenjalo kar nekaj članov, so osnovno jedro sestavljali Magi, Milan, netipično energični basist slovenskega rodu Bojan Pečar, na bobnih pa so se izmenjali Dušan Dejanović, Ivan Vdović - VD in igralec Srđan Todorović, nekdanji član njihovih velikih tekmecev Disciplina Kičme. »Vsem je skupen slovanski gen, razlikujemo pa se po vzgoji. Vsak izmed nas je zgodba zase - od skrajno racionalnega in splošno nadarjenega Srđana do skrajno intuitivnega človeka, kot je Milan, ki komunicira in ustvarja v glasbi s svojo intuicijo, z občutkom, od moje intimnosti do Bojanove neskončne silovitosti. Smo kot štiri stranice zelo močnega kvadrata, ki se stalno in hitro obrača,« je razlagala skrivnost EKV Magi v intervjuju leta 1989. »Rezultat je »univerzalna glasba brez pripadnosti, ki je samo naša. Bojan je barva mojega življenja, Milan je glas!« 

Pet let po Titovi smrti je bila Jugoslavija, še zlasti Srbija, nesrečen kraj, kjer so bili mladi ujeti v neko zlato dobo preteklosti, v kateri so nastale skupine, kot sta bili Šarlo Akrobata in Disciplina Kičme, obenem pa je to bilo obdobje z vse mračnejšo in pogubnejšo prihodnostjo. Mamila, skoraj nepoznana za časa Tita, so se v mladih intelektualnih umetniških krogih razpasla kot kuga. »Žal mi je, da ne živimo v neki drugačni, bolj zdravi državi, da vsi skupaj nismo bolj zdravi, bolj realistični in da nekatere stvari ne delujejo boljše, da bi jih lahko drugače definirali,« je dejala Magi in hkrati trezno dodala, da se moramo sprijazniti z usodo, ker »nikjer ni boljše«.

Poslušali so jih bolj kot politike
Kljub vsemu je bila glasba še vedno gonilo. Glasba, ki je bila precej pred časom, in pesmi, ki so zaznamovale generacijo, nato pa skupaj z mladimi upi za vedno izginile iz tistega prostora. Zato danes srbska glasbena scena kaže močno drugačno, skoraj retrogardno sliko, podobno tisti v času EKV in sodobnikov, ko je bilo videti, da bo beograjska mladina če že ne postavljala svetovne smernice, pa vsaj suvereno korakala vštric z njimi. Jugoslovani so glasbi EKV prisluhnili bolj kot politikom. V času, ko je Jugoslavija naglo propadala in so se krepila medetnična trenja, nekdanje bratske republike pa so postajale smrtne sovražnice, so bili EKV vezni člen med narodi, med ljudmi, ki niso hoteli kot ovce slediti razdiralnim političnim ambicijam. Skupina je imela tudi do 200 koncertov na leto, leta 1986 so v Zagrebu razprodali pet koncertov, še bolj pa so napolnili beograjski Dom omladine. Album Dum Dum (1991) je bil po nekaterih interpretacijah album obupa in nemoči zasvojencev, bolj na splošno pa EKV-jin odziv na nesmisel vojne. Veliko pove podatek, da so album med vojno vrteli celo na hrvaških radiih.

Komentarji (0)

RSS komentarji