 | INTERVJU: David Coulthard: 'Uspeh se ne meri po količini zasluženega denarja, ampak po hvaležnosti pri doseganju cilja!'
|
Veljate za enega najhitrejših moških v formuli 1, kakšne so vaše izkušnje s starodobniki?
Leta 1995 sem si izpolnil dolgoletno željo in si kupil mercedesa, letnik 1971. Marsikomu se je zdelo zelo nenavadno, da si uspešen 24-letnik, ki bi si lahko privoščil marsikaj drugega, kupi tako star avto. Razlog za nakup pa je, da so mi všeč tako stari avtomobili; rad imam njihovo obliko in izredno spoštujem inženirsko znanje, potrebno za izdelavo. Danes imamo računalnike, z njimi je mogoče narediti skoraj vse. Včasih pa je bilo drugače, zato bolj spoštujem stare stvari, izdelane bolj ročno, kjer je vpliv človeka večji. Na splošno sem navdušen oboževalec mercedesa, že moj oče ga je vozil. Še danes se spominjam, s kakšnim navdušenjem me je, majhnega fanta, peljal gledat naš novi družinski avto. In če se vrnemo k mojemu prvemu 'oldtimerju', drugi vidik zgodbe je, da sem prav leta 1971 rojen. Te avtomobile so dali na cesto samo dva tedna po mojem rojstvu. Sedaj ga imam že 15 let in kupil sem ga tudi kot dediščino svojemu sinu. Nekako tako razmišljam: imam ga 15 let, obdržal ga bom še naslednjih 17, ko bo sin naredil izpit. In priznati vam moram, z njim se izredno rad vozim, ko sem v Monaku. Še vedno je v odličnem stanju in uživam v vožnji z njim po cestah Azurne obale. Tudi moja zaročenka Karen obožuje stara, klasična vozila. Naredila je nekaj poti klasičnih avtomobilov, ena od njih je Princesina pot, ki teče iz Pariza v Monako.
Kateri so drugi avtomobili v vaši garaži?
Imam nekaj smartov, mercedesov in nobenega ferrarija, če vas to zanima. (smeh) Sedaj se grem družinsko življenje. Imam sina in 11-letno hčer, ki izhaja iz prejšnjega obdobja življenja moje zaročenke. Seveda je bila brezmadežno spočeta, saj pred mano Karen ni imela življenja, kaj šele spolne odnose. Takšno je pač tipično moško razmišljanje. Kje sem že bil? Ja, vsi trije z našim psom torej potrebujemo veliko prostora. Zato nimamo luksuznih športnih avtomobilov, tudi ne terenskih. Sem tip moškega, ki sta mu všeč prostornost in udobje. Pa še nekaj je res, če si že sedel v dirkalnem avtomobilu, doma res ne potrebuješ najhitrejšega avtomobila na svetu, saj je vsak povprečen družinski avto več kot dovolj hiter za vse tvoje poti. Vsi so hitrejši, kot je dovoljeno, in zavedam se, da na cesti ni dobro prekoračiti dovoljene hitrosti. Sem postal star, kajne? (smeh)
Me hočete prepričati, da vas hitrost sploh več ne premami in boste odslej raje uživali v 'odltimerjih'?
Sedaj, ko sem v 'pokoju', rad sodelujem na zabavnih in družabnih prireditvah, sploh če so dobrodelne. Dostikrat sem v timu z Mikom Hakkinenom, ki je bil moj kolega pri formuli 1. Pri takšnih vožnjah uživam, rad imam veter v laseh, sproščeno vzdušje, nekatere odseke je treba peljati zelo počasi, začutiti cesto. Ne gre več za to, da si najboljši in najhitrejši. To je za tiste, ki stvari jemljejo zelo resno, jaz pa bi sedaj rad malce užival. Življenje sem vedno sprejemal s pozitivne strani, videl in doživel sem tudi marsikaj hudega. Zato sem vedno previden, čeprav vem, da je zaradi nečesa treba umreti – zaradi starosti, bolezni, če živiš nevarno življenje, pa tudi zaradi kakšne nesreče.
Na začetku svoje kariere sem imel nesrečo v formuli 1. Senna, nekdanji svetovni prvak, je umrl, videl sem hude nesreče, hude stvari. On je bil najboljši voznik na svetu, pa se mu je zgodilo. Zato sem že takoj prevzel to miselnost, če se je lahko zgodilo njemu, se lahko zgodi tudi meni. Vedno sem se zelo zavedal nevarnosti, toda zadovoljstvo je premagalo strah in nevarnost. Če je tveganje večje kot užitek, seveda prenehaš. Dokler pa uživaš bolj, kot te je strah, nadaljuješ. Seveda je dejavnik tudi starost. Ko sem začel, sem bil mlad, in takrat se nevarnosti in tveganja ne zavedaš tako zelo. Pri tridesetih je drugače. Preživel sem tudi letalsko nesrečo, v kateri sta umrla oba pilota. Dogodek, ki je spremenil moje življenje. Rad rečem, da sem se takrat na novo rodil. Na dirkalni stezi seveda še vedno voziš hitro, na vso moč, spremeniš pa se v vsakdanjem življenju. S starostjo postaneš razumnejši. Ljudje zmotno mislijo, da se največ poškodb hrbtenice zgodi pri športu, pa se dejansko največ nesreč, ki povzročijo paralizo, zgodi v avtomobilu. Zato rad sodeujem pri akciji Wings for Life, katere cilj je okrepitev zavedanja o tem problemu.
Kakšno je vaše življenje po formuli 1? Po mnenju marsikoga ste se odrekli sanjskemu življenju – hitrim avtomobilom, obilnemu denarju, lepim dekletom ...
Ja, in vse, kar ste našteli, je res! Sedaj veste vse, in naj bo moje indiskretnosti s tem dovolj. (smeh). Moja zaročenka je, preden sva se spoznala, delala za francosko televizijsko družbo, zato sem zelo vesel, da sem imel možnost kot dirkač toliko potovati po svetu in pritegniti gledalce, saj sicer ne bi spoznal matere svojega sina. Pri karavani sem še vedno zraven, saj sodelujem pri sponzorjih. Sem tudi sokomentator za BBC. V lasti imam tudi hotel na Škotskem in v Monaku, vendar se nimam za hotelirja. To je le naložba. Živim v Monaku, tukaj sem že od leta 1995. Življenje se mi po tekmovanju torej ni zelo spremenilo. Še vedno potujem na prizorišča tekem, pridem domov, sodelujem pri sponzorstvih in promocijah. Avtomobile Formule 1 vozim na demonstracijskih vožnjah, kot na primer na Rdečem trgu v Moskvi. Poleg koledarja Grand Prix potujem torej še v Rovinj, Peru, na Japonsko in številne druge kraje.
Gre pri formuli 1 za strast, odvisnost, ki te nikoli ne spusti? Nemalo je nekdanjih dirkačev, ki se kar ne morejo odlepiti od tega bleščavega sveta.
Ne gre samo za uživanje – denar služimo različno –, ker si za nekaj dober, ker je nekaj tvoja strast in ljubezen. Pri meni je pa tako, da sem bil navdušen oboževalec formule 1 prej, ko sem aktivno sodeloval, in sem ostal tudi zdaj. S starostjo so seveda postale pomembne druge stvari pri Grand Prix.
Čemu pa danes namenjate največ svojega časa?
Svoji družini. Vedno sem moral iskati kompromise med potovanji in časom za svojo družino in prijatelje ali za ljubezensko zvezo. Bil sem dovolj sebičen, da sem se stoodstotno posvetil svoji karieri, sedaj je napočil čas, da se to spremeni. Treba je znati razdeliti čas med svojo kariero, družino, konjički in še kaj bi se našlo.
Ko že govoriva o času, jutri boste nastopili na Chopardovem Grand Prixu. So tudi drage ure vaša strast?
Da, seveda. Tale, ki jo imam danes, je zame nekja posebnega – svetovni prvak Jackie Stewart, ki je delal za Rolex, mi jo je podaril. Na hrbtni strani mi je dal vgravirati celo posvetilo. Dokler sem tekmoval, te ure nisem nosil, torej je bila v škatli zadnjih 15 let! Nosim jo šele zdaj. Prej sem imel sponzorje in imel sem obveznosti do njih, moral sem nositi veliko različnih ur. Sedaj, ko teh obveznosti nimam več, sem pregledoval zbirko svojih ur in ugotovil, da je ta, ki jo imam danes, pravzaprav zelo lepa ura. Naslednji teden bom morda nosil kaj drugega, kot me bo volja. Seveda pa poznam tudi nagajive izdelke s plešočimi diamanti Choparda, sem tudi njihova dobra stranka: za prijatelje in družino.
Zdaj, ko ste predvsem ponosni oče, kaj bi odgovorili, če bi vam sin rekel, da si želi postati dirkač?
Rekel bi mu, da lahko in naj v življenju počne vse, kar si želi, vendar mora to početi popolno in brez napak. Če bi se želel le igrati, je bolje, da se igra na kakšnem drugem področju. Biti uspešen – bodisi dirkač, pisatelj ali tovarniški delavec – vse zahteva delo in resnost. Zakaj bi želel biti pol tako dober kot nekdo, če lahko izkoristiš ves svoj potencial in nadarjenost ter postaneš najboljši na kakšnem drugem področju. Res mi je vseeno, s čim se bo ukvarjal moj, oprostite najin sin. Želim le, da mu bo jasno, da je delo delo, zabava pa zabava. Pomembno je, da bo uspešen. Po mojem se uspeh ne meri po količini zasluženega denarja, ampak po srečnem življenju, ravnotežju. In hvaležnosti pri doseganju cilja. Dobra organiziranost, biti dober oče, sin in partner – doseči te cilje je zame danes največji uspeh.
 |
PLUS 
RSS komentarji