Ivano Orleansko povezujemo s pogumom, z revolucijo in drznostjo. Ne brez razloga, saj je mlada Jeanne v svojem kratkem življenju dosegla ne le veliko, marveč skorajda nemogoče.

Ivano Orleansko povezujemo s pogumom, z revolucijo in drznostjo. Ne brez razloga, saj je mlada Jeanne (po naše Ivana) v svojem kratkem življenju dosegla ne le veliko, marveč skorajda nemogoče. Preden je dopolnila dvajseti rojstni dan, je bila namreč zažgana na grmadi, a je v svojem kratkem življenju premaknila meje ženske moči. Rojena pred 600 leti pa je do danes še vedno precejšnja neznanka, o kateri nekateri celo dvomijo, da je sploh obstajala.

Pastirica
Nekateri zapisi pravijo, da se je Ivana Orleanska (Jeanne d'Arc) rodila 6. januarja 1412 v francoski vasici Domrémy kot najmlajša hči vaškega kmeta med vladavino Karla VI., ki je imel dva vzdevka: Ljubljeni in Nori. Prav zadnji še najbolje opisuje politično stanje v času pred Ivaninim rojstvom pa vse do njenega desetega leta starosti. Rodila se je med stoletno vojno, ki je trajala med letoma 1337-1453. V tem obdobju so se Angleži polaščali francoske krone in se med seboj prepirali, kdo bo kralj in vladar. Francija je tedaj še vedno trpela zaradi posledic črne smrti oziroma kuge in nestabilnega vladanja norega kralja.

Medtem ko so se pred prestolom in okrog njega prerivali bratranci in brat Karla VI., je ljudstvo postajalo nemirno. Vsem kraljevskim nadobudnežem je šlo veliko bolj za bogastvo in oblast kot pa za ljudi, ki so trpeli pod njihovim žezlom. Večina francoske zemlje je bila že pod angleškim palcem, toda Ivanina družina je živela na izoliranem delu vzhodne Francije, kjer je bila obkrožena z Burgundijci, ki so ne glede na svoj francoski izvor držali z Angleži. Ivanina družina pa je bila še vedno odločno zvesta francoski kroni. Njeni starši so imeli v lasti približno dvajset hektarov zemlje in oče je imel zaradi svojega uspešnega dela na kmetiji tudi vlogo vaškega svetnika, glavnega čuvaja in pobiralca davkov.

Vdori in glasovi
Prav dejstvo, da je živela na koščku zemlje, ki še ni bilo pod angleško oblastjo, je bilo vzrok za razmere, ki jih je bila v otroštvu že kar precej vajena. Angleži so njeno vas pogosto plenili, ropali in napadali in jo vsaj enkrat tudi požgali. Leta 1422 sta umrla angleški kralj Henrik V. in francoski kralj Karel VI., in Angleži so za kralja Francije in Anglije razglasili Henrika VI., ki je bil takrat še dojenček. Ker sin norega kralja, Karel VII., ni imel niti najmanjšega namena prepustiti prestola novorojenčku, je za naslednika razglasil sebe. Toda uradno ni mogel biti kralj, dokler ni bil kronan, in tako je naletel na oviro: kronanje naj bi potekalo v Rheimsu, ki je bil pod oblastjo Angležev.

Ivana je bila v tem času stara približno dvanajst let in je veliko časa preživljala v molitvi. Pozneje je med sojenjem povedala, da so se ji med pašo, ko je bila sama na polju, prikazali trije svetniki: sv. Mihael, sv. Katarina in sv. Margareta. Svetniki so ji naročili, naj izžene Angleže in pripelje nesojenega kralja na kronanje: »Glas mi je ukazal, da moram odriniti v Francijo. Povedal mi je, da bom povedla vojsko v obleganje Orléansa, in mi rekel, naj grem v Vaucouleurs k Robertu Baudricourtu, upravniku mesta, ki mi bo dal svoje može, da bodo šli z menoj. Glasu sem odvrnila, da sem revno dekle, ki o ježi in vojskovanju ne ve ničesar.« Povedala je tudi, da je jokala, ko so svetniki odšli, saj so bili nepopisno lepi.

Komentarji (0)

RSS komentarji