Samo v Ljubljani prebiva približno 10.000 prostoživečih mačk, odvisnih od dobre volje usmiljenih ljudi, ki jim ponujajo hrano in priboljške.

Naš Maks mojega dela ne mara preveč. Vedno, ko se odpravljam na kak intervju, me gleda skrajno očitajoče, češ, zaradi tvojih bedastih odhodov sem spet prikrajšan za svoj mačji potep. Kadar doma pišem članke, se mi to na vse kriplje trudi preprečiti tako, da se zlekne naravnost na tipkovnico. Tokrat je drugače: leži na kavču, zadovoljno prede in me gleda, kot bi hotel reči: »No, končno si našla pametno temo, draga moja!«

Vse mačke žal nimajo Maksove sreče. Samo v Ljubljani ta trenutek prebiva približno 10.000 prostoživečih mačk, odvisnih od dobre volje usmiljenih ljudi, ki jim ponujajo hrano in priboljške. Članice in člani društva Mačjelovka za brezdomne muce skrbijo že štiri leta. Število prostoživečih mačk se trudijo ohranjati v znosnem obsegu, pomagajo najti dom mačjim mladičem, ki jih je še mogoče navaditi na sobivanje v stanovanju, in skrbijo, da brezdomne mačke ne poginejo od lakote. Iz Zavetišča Ljubljana, ki z Mačjelovko sodeluje že nekaj let, so nam sporočili, da so letos oskrbeli in v okolje vrnili že okrog 600 mačk.

Težava je v ljudeh, ne v mačkah

O Mačjelovki, društvu za pomoč prostoživečim mačkam, ki deluje kot neprofitna, dobrodelna in prostovoljna organizacija, smo se pogovarjali s tremi aktivnimi članicami: Evo Gregorčič Cigoj, Katarino Leban in Nino Meden.

»Za pomoč mačkam sem se odločila, ker se mi zdi, da je na tem področju premalo aktivistov. Iz lastnih izkušenj sem ugotovila, da problema sploh ne opaziš, dokler se ne začneš ukvarjati z njim. Ko pa postaneš pozoren na prostoživeče mačke, jih kar naenkrat opaziš na skoraj vsakem vogalu. Pomoč tem mačkam je pravzaprav pomoč celotni skupnosti. Mačke so se na cesti znašle zaradi neodgovornih lastnikov ali ljubiteljev, ki so jim stvari ušle iz rok. Zaradi nepravočasne sterilizacije oziroma kastracije so se čezmerno razmnožile in ljudje, ki že na začetku niso preprečili rojstev neželenih mladičev, ne vedo, kako bi rešili nastali položaj. Tu nismo le zato, da skrbimo za prostoživeče mačke, temveč tudi zato, da o problematiki ozaveščamo ljudi - kajti ključ do rešitve problema se skriva v ljudeh in ne mačkah,« pripoveduje Eva Cigoj, predsednica društva Mačjelovka.

»Ljudje so nas iz medijev že kar dobro spoznali in tudi število obvestil, ki jih dobimo na naš elektronski naslov ( Elektronski naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript. ) se je v zadnjem letu potrojilo,« pravi Nina Meden. »Seveda ni dovolj, da nam nekdo na e-naslov napiše tam in tam so mačke, pridite in poskrbite zanje. Potrebujemo čim več podatkov: koliko je vseh živali, ali so med njimi sesni mladiči, poškodovane živali, morda breje mačke ... Prav tako se moramo nujno povezati s hranilci (tako imenujejo tiste ljudi, ki mačke na neki lokaciji redno hranijo, op. p). Pomembno je, da mačke, kadar se odpravimo ponje, niso bile ravno nahranjene, saj ne bodo šle v kletko, če so site,« pristavi Eva.

»Nekateri lastniki mačk so neverjetno zviti. Škoda jim je denarja, zato veterinarske posege na mačkah naprtijo kar na naša pleča. Spomnim se lastnice, ki je mačka pogrešala kakšen mesec dni, nato pa se je vrnil kastriran in z označenim ušesom ter rano na nogi. Peljala ga je k veterinarju in tam so ji povedali, da obstaja neko društvo, ki mačke pobira na cestah. Takoj smo bili mi tisti 'ta grdi', češ da smo ji ukradli mačka! Napisala nam je, da je nad nami zelo razočarana, saj njenemu mačku nič ne manjka: zvečer gre in se zjutraj vrne z nočnih potepanj. Odpisali smo ji, da lahko njen maček med nočnimi pohodi naredi tudi celo leglo novih mladičev, kar je velik problem,« razlaga Katarina. S problematiko prostoživečih, pomoči potrebnih mačk se je začela ukvarjati po naključju, ko je v čebru, ki je priplaval po reki, našla muce, stare komaj nekaj dni ali celo ur. Spoznala je, da ni dovolj prostovoljcev, ki bi se ukvarjali z mačjo problematiko, zato je ostala v teh vodah. Njena ljubezen do nemočnih bitij pa se še zdaleč ne konča pri mačkah. Njena (za zdaj) neuresničena želja je, da bi imela psa.

»Ljudi pozivamo, naj čipirajo svoje mačke. Če se maček izgubi, ga bo lastnik tako veliko lažje dobil nazaj, pa tudi, če ga mačjelovke pomotoma vzamemo s seboj, bodo v zavetišču našli čip in poklicali lastnika,« vsem mačjeljubcem na srce polaga Eva.

Dekleta priznavajo, da so velikokrat deležna očitkov: od tega, da kradejo mačke, zato da služijo denar, pa celo do tega, da bodo zaradi njih mačke izumrle. Resnica je prej nasprotna: zaradi omejenih sredstev, ki jih Zavetišče Ljubljana (financira ga Mestna občina Ljubljana) lahko nameni društvu Mačjelovka, včasih že sredi jeseni zmanjka finančnih sredstev za sterilizacije in kastracije, vseh mačk seveda niti po naključju ne ulovijo in vsako leto jih je na ulicah Ljubljane več. Včasih jim dan popestri tudi kakšen posebnež. »Spomnim se gospoda, ki nas je vztrajno klical in obtoževal, da smo mu ukradle mačka. Menda ga je prepoznal s fotografije v neki reviji, kjer smo oglaševali mačke za posvojitev, in sicer po črni barvi kožuha. Naša zatrjevanja, da maček ni njegov, saj je bil že od rojstva v zavetišču, niso zalegla,« se spominja Nina in nadaljuje: »Pri svojem delu se - sploh na stojnicah, kjer ljudi ozaveščamo o problematiki prostoživečih muc - pogosto srečujemo s komentarji, češ, zakaj pa ne poskrbite raje za lačne ljudi. Takrat se vedno znova začudim, kako lahko kdo zgolj na podlagi naše pomoči mačkam sklepa, da se nam neprivilegirane skupine ljudi zdijo nepomembne. Poleg tega pa se mi poraja še eno vprašanje: če so sami tako zelo ozaveščeni, da nam očitajo, da ne pomagamo lačnim: kdo bo potem po njihovem mnenju pomagal živalim, ki si nikakor ne morejo pomagati same? Mar tega niso vredne? Mislim, da si našo pomoč zaslužijo prav vsi, ki si ne morejo pomagati sami, in sem brez dvoma sodijo tudi brezdomne muce.«

Z dekleti iz društva ne moremo prezreti izredno krutega ravnanja z mačkami, ki je sploh na podeželju še vedno zelo pogosto. Številni mačje mladiče raje, kot da bi enkrat za vselej poskrbeli za sterilizacijo in kastracijo odraslih živali, dvakrat na leto preprosto pobijejo. »Po zakonu gre za kaznivo dejanje in te krute ljudi je brez izjeme treba prijaviti na Veterinarsko upravo Republike Slovenije, kjer imajo pristojnosti za ukrepanje,« se strinjajo članice Mačjelovke.

Ponudite jim začasni dom!

V Mačjelovki delujejo zavzete prostovoljke, ki se financirajo iz članarin, donacij, prostovoljnih prispevkov in s prihodki od prodaje svojih izdelkov, kot so majice, priponke, skodelice in nakit. Pomagate jim lahko z nakupom njihovih izdelkov na mačjih stojnicah ali na njihovi spletni strani, s prostovoljnimi prispevki ali tako, da plačate članarino in postanete njihov pridruženi član. Hvaležni bodo tudi za materialno pomoč: podjetja lahko prispevajo izdelke, primerne za prodajo na mačjih stojnicah, vedno pa potrebujejo tudi transporterje, pasje bokse, mačja stranišča, praskalnike, posode in hrano. Vabijo tudi ustvarjalne prostovoljce, ki bi bili pripravljeni izdelovati kakšne izdelke, primerne za prodajo na stojnicah. Če imate možnost, lahko postanete tudi začasni mačji skrbnik. Med sezono mačjih mladičev se sprejem zapuščenih mačkov v zavetišče neprestano povečuje in Zavetišče Ljubljana je povsem zapolnjeno. Zato ste vabljeni, da mački ponudite začasno domovanje, dokler je ne bo kdo trajno posvojil. Pri tem vso potrebno opremo in hrano dobite v društvu, mački morate le odpreti vrata svojega domovanja.

Počasi vstopamo v praznični december, ko bomo spet v zadregi, kaj podariti najbližjim. Dobre ideje za darila boste našli tudi na spletni strani www.macjelovka.org. Če imate prostor in čas, predvsem pa veliko srce, si podarite najlepše darilo in pomagajte kakšni brezdomni mački ali psu iz zavetišča. Živali so čudovita bitja, ki vso podarjeno ljubezen brezpogojno in večkratno vračajo.

Komentarji (0)

RSS komentarji