V dveh sobah muzeja je na ogled postavljenih 276 balzamiranih, nagačenih, posušenih ali kako drugače prepariranih falusov raznih sesalcev.

Islandija je otoška država, ki leži v severnem delu Atlantskega oceana med Grenlandijo in Veliko Britanijo. Vulkani, lava, ledeniki, gejzirji, slapovi, fjordi, tjulnji, alki, kiti, reke in puščave. Človeka sploh ne začudi, ko prav tu zagleda še muzej falusov - če je že vse drugo tako zelo nenavadno, drugačno, tuje.

Sigurdur Hjartarson, 69-letni učitelj, prevajalec in pisec knjig z zgodovinsko tematiko, je leta 1997 v Reykjaviku odprl t. i. falološki muzej. Ko se je leta 2004 upokojil in si ni mogel več privoščiti plačevanja drage najemnine, se je skupaj z eksponati preselil na sever otoka, v ribiško vasico Husavik. V dveh sobah muzeja je na ogled postavljenih 276 balzamiranih, nagačenih, posušenih ali kako drugače prepariranih falusov raznih sesalcev. V prid muzeju je, da vasica Husavik slovi predvsem kot primeren kraj za opazovanje kitov (mimogrede, ko enkrat v živo vidiš kita, te noben delfin ne gane več), saj so ti poskrbeli za kar nekaj zanimivih muzejskih eksponatov.

Vaščani so bili sprva zelo skeptični do prišleka z nenavadnim konjičkom, a so brž sprevideli, da muzej falusov nima nobene zveze s pornografijo in bo kvečjemu popestril turistično ponudbo, zato so postali strpnejši. Veliko ljudi, ki so na sever prišli v želji, da bi ugledali kita, zavije tudi v muzej.

Če ima človek srečo, da vidi kita v naravi, zagotovo ne vidi tistega dela, ki je na ogled v muzeju. Največji eksponat je 170 cm dolg in 70 kg težak penis kita glavača, najmanjši pa hrčkov lulček, pred katerim je v vitrini nastavljeno povečevalno steklo. Muzej je res zanimiv. Falusi so bodisi potopljeni v kozarce in epruvete s formalinom bodisi pritrjeni na lesene plakete in obešeni na zid. Ob pogledu na tjulnjev, medvedov, bikov, konjski, ovnov... penis človeka prevzamejo mešani občutki. Mešanica odpora (zmaličeni in razbarvani falusi sesalcev v kozarcih in epruvetah) in občudovanja (mogočni, veliki in nagačeni). »Falologija je stara in resna veda, ki se ji zadnja leta posveča premalo pozornosti,« pojasnjuje lastnik muzeja. Arheologi so izkopali na tisoče faličnih kipov in talismanov, ki so jih ustvarile zgodnje civilizacije po vsem svetu in s katerimi so častili plodnost in moškost. Stari Egipčani so npr. verjeli, da je Nil postal rodoviten šele po tem, ko je bog Set ubil svojega brata ter njegov ud odvrgel v reko. V starem Rimu se je vojščakom z majhnimi penisi slabo pisalo, saj je bilo napredovanje premo sorazmerno s centimetri njihovega »premoženja«. »Namen falološkega muzeja je odpraviti tabuje pri vseh teh penisih, kamor so bili potisnjeni šele v zadnjih stoletjih, ter jim povrniti ugled in čast,« pravi lastnik.

Človeški velikan
Kljub vsem težavam pa ima muzej čedalje več oboževalcev. Ob tem ni nič nenavadnega, da so kar štirje možje podpisali poseben certifikat, s katerim so se zavezali, da bodo muzeju delovali po smrti darovali svoje »najpomembnejše premoženje«. Tako so se odločili Američan, Britanec, Nemec in domačin Pall Arason. Prav od njega je muzej falusov letos dobil prvi človeški eksponat.

Pall Arason je umrl 5. januarja letos, v 95. letu starosti. Nekdanji turistični delavec  se je že pred leti odločil, da bo po smrti podaril svoj penis prijatelju Hjartarsonu za njegovo zbirko. Vmes si je enkrat sicer premislil, saj je le stežka opazoval, kako njegov ponos z leti izgublja svojo velikost. Toda njegova zadnja želja je vendarle bila, da ga podari, in družina preminulega je obljubo držala. Samo darovanje pa ni tako preprosto, kot se sliši, saj je ud treba odstraniti, ko je truplo še toplo, izpustiti kri in penis napihniti. Pod zdravniškim nadzorom so ga odstranili v lokalni mrtvašnici. Žal pa operacija ni popolnoma uspela - ud je postal sivorjava nagubana in skrčena gmota. Hjartarson obžaluje, da ga ni raztegnil ter zadaj zašil, saj bi tako lahko ostal v bolj ali manj normalni drži. Namesto tega je romal naravnost v formalin. A pokojnemu možakarju je uspelo, kar si po svoje vsi želimo: dosegel je nesmrtnost. No,  sam je sicer umrl, a  njegov falus bo živel naprej - približno tako, kot živi Mona Liza v Louvru, generacijam na ogled.

Več o falološkem muzeju si preberite v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 1.12.2011). 

Komentarji (0)

RSS komentarji