 | Zakaj sta se Manca in Benjamin Izmajlov odločila ostati v Sloveniji in ali nameravata podariti Izabeli še kakšnega bratca ali sestrico?
|
‘’Benjamin je kot nekakšen guru!’’ je med pogovorom Manca pohvalila modre besede svojega moža in ga ljubeče pogledala. Niti pregovorno prelomnih sedem let ljubezni ni čustev pevke, ki je bila pri petindvajsetih letih voditeljica TV-oddaje Povabilo na ples in v Rusiji končno našla svoj operni glas, in čustev violinista, ki je študiral v Moskvi, spremenila. S hčerko Izabelo, s ploščama Slovanska duša in Slovensko srce, s skupnim delom in življenjem, z deljenjem radosti, veselja, a tudi skrbi in dvomov, sta svojo ljubezen le poglobila. In jo skozi glasbo in besede podarila ljudem!
Vajina skupna zgodba sega dobrih sedem let nazaj, kmalu bo osem, kar sta se spoznala: vas, Manca, je srce zelo hitro potegnilo za Benjaminom.
Manca: Ko je Benjamin odšel na študij v Moskvo, sem šla zelo hitro k njemu na obisk, kjer me je zasnubil, naslednje leto pa sva se pa poročila. Šele leto za tem sem odšla na študij v Moskvo tudi sama (nasmeh), ker se mi je v Sloveniji takrat toliko dogajalo. A ljubezen in šolanje glasu sta bila na prvem mestu.
Vas, Benjamin, ni nič skrbelo, pustiti Manco v Sloveniji v blišču slave, ki se ji je dogajala z uspešno reklamno pesmijo in vodenjem televizijske oddaje?
Benjamin: To se mi je zdelo ravno najboljše, kajti če sva 'delovala' v takšnih trenutkih, je bilo verjetno, da bo ljubezen živela zelo dolgo. Pravijo, da se tisto, kar je usojeno, zagotovo zgodi!
Če ljudje tega ne pokvarimo?
Benjamin: Seveda! Lahko bi pokvaril tudi jaz, ko sem bil v Moskvi …
Manca (temperamentno vskoči): Zelo ljubosumna sem bila! Rusinjam so bili tujci zelo všeč, oni imajo tam dodano vrednost! Ko sem prišla na obisk, sem videla, kako ženske gledajo Benjamina! Pa njegove sošolke, da, bila sem zelo ljubosumna …
No, malce tudi razumljivo, saj je bila zemljepisna razdalja velika, hrepenenje pa verjetno močno.
Manca: Oba sva polnila čas z veliko dela. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da je hitro minilo (nasmeh), pa tudi videla sva se skoraj vsak mesec.
Benjamin: Jaz pa sem ljubosumen na neki drugačen način: iz ponosa; če se je 'pravilno' obnašala v družbi, če je dala jasno vedeti, da ima fanta in pozneje moža … Nikoli pa nisem bil ljubosumen na klasičen način, kajti z mojega stališča je tisti, ki vara, na slabšem: spremeni si namreč življenjsko pot. Saj bi bil lahko žalosten, toda ne bi se čutil ogoljufanega, ker bi to naredila sebi.
Kmalu bosta poročena sedem let – zakaj sta se poročila med Benjaminovim študijem v Moskvi?
Benjamin: 1. 11. 2001 sva se ob enih ponoči vračala domov, ker je bila Manca pri meni v Moskvi, Manca je nekaj nergala, pogledal sem jo in si rekel, da je prvi človek, ki mi 'teži' in mi je še vedno zelo všeč (smeh).
Manca: Zato si mi rekel, naj ti dam mir? (smeh)
Benjamin: Sem rekel (smeh), ampak si mi bila všeč. Še vedno sem se postavil zase, toda pomembno je bilo, da mi je bila tudi takrat všeč. In to je bil impulz, sredi ceste sem jo zasnubil.
Manca: Med mojim nerganjem se je ustavil sredi ceste in rekel: Manca, Manca, bi se ti naslednje poletje poročila z menoj? Privolila sem.
Benjamin: In potem se je malo prestrašila ... (smeh)
Manca: Ampak si nisem nikoli premislila – a grozno se mi je zdelo, da bom poročena gospa in ne več gospodična! Toda o izbiri nisem nikoli podvomila, odločila sem se impulzivno. Nekaj v meni mi je reklo, da moram to narediti, in takšen način se mi vleče še iz najstniških let (nasmeh). Očitno imam močen notranji glas …
Benjamin: Vsi ga imamo, vsi, toda dostikrat se ljudje bojijo poslušati ga, ker se bojijo, da bodo to, kar imajo, izgubili, da bodo na slabšem. Toda prepreke in strahovi so v glavi. Tega notranjega glasu, tega otroškega občutka se ne sme izgubiti!
Manca: To, da greš za srcem …
In srcu sta sledila vedno – tudi ko ste šli po poroki v Moskvo na študij petja, kjer so, presenetilo je tudi vas, odkrili vaš operni glas.
Manca: Želela sem ostati v žanru jazz-muzikal in se skozi klasično petje izšolati, da ne bi imela pozneje težav s petjem. Na začetku je bilo zelo težko, veliko gorkih sem slišala, bila sem med slabšimi. Največji preboj se je zgodil po dveh letih šolanja, ko sem prišla na izpit in so samo odprli usta od začudenja: moj glas je bil zdaj brez mikrofona 'ogromen', tudi med ruskimi sošolci med največjimi!
Benjamin: Ruska šola je trda, psihično moraš zdržati v smislu 'Kar ne ubije, krepi'! Tudi meni je profesorica rekla, naj ne mislim, da je težko, da bo pozneje v življenju, ko se bom moral soočati z različnimi izzivi (s tem, recimo, da me občinstvo lahko ne bi sprejelo), še teže. Oba z Manco sva bila 'že v letih', ko sva se šolala v Rusiji, in so na neki način še dodatno pritisnili na naju, ker so videli, da sva resna: doma sva pustila kariero, jaz sem že koncertiral, igral v Filharmoniji, učil …
Manca: Oba sva bila že spoštovana člana družbe v Sloveniji, ugledna in uspešna človeka. A v Rusiji spet mulca: učiteljica klavirja me je tolkla po prstih, ko nisem naredila prav. Na začetku je bilo težko tudi zaradi neznanja jezika, zaradi ruščine, ki je nisem razumela, in nisem vedela, kaj točno želijo od mene.
Benjamin: Toda preživiš z živalskim instinktom: iz paničnega občutka možgani najdejo pravo pot: ali se zlomiš, ker ne zdržiš pritiska, ali zmagaš!
Vidva sta zmagovalca.
Manca: Že na študiju v Londonu sem videla ljudi, ki so bili bistveno bolj nadarjeni kot jaz, pa niso zdržali: zlomili so se in iz sebe nikoli niso naredili ničesar. Jaz sem zdržala, tudi v Rusiji, kjer mi je Benjamin zelo pomagal: on je vedno moja opora – jaz sem zelo 'cmera' …
Benjamin: Je pa trdoživa! Lahko bo jokala, toda prišla bo na vrh Triglava! Z jokanjem vred (smeh).
Sta študij zaključila?
Manca: Meni manjka le diploma: V Sloveniji imam zdaj čudovito profesorico svetovnega kalibra Alenko Dernač Bunta, pripravljena sem, na diplomo bi lahko šla kadarkoli, a treba bi bilo plačati še za zadnji letnik, odpotovati tja za kak mesec ... Zaenkrat še ni prišlo na vrsto.
Benjamin: Jaz sem kot prvi slovenski violinist diplomiral na Konservatoriju Čajkovski, zdaj delam še zadnji letnik magisterija. Želim si tudi poučevati, in to že delam na mojstrskih tečajih, delam kot asistent pri svoji profesorici, vabili so me, da bi učil v Italiji. Magisterij pa delam za to, ker si želim še več znanja, želim večjo izobrazbo. Res pa je tudi, da je Moskva postala New York: tja se stekajo različni ljudje, ki so pomembni, in dobro je krepiti zveze tam.
Zakaj sta se torej odločila za bivanje in delo v Sloveniji?
Benjamin: Oh, skupek okoliščin! Najprej zaradi otroka: sam sem Izolčan in otroštvo v malem mestecu ti da veliko, bližina in varstvo starih staršev tudi.
Manca: Pa saj je Slovenija samo del najinega delovanja: nastopava v tujini, mreže prepletava po vsej Evropi. Slovenija je za naju baza.
Glas in violina nastopata torej skupaj?
Benjamin: Veliko delava skupaj in moja prepoznavnost doma je povezana tudi s skupnimi nastopi. Toda na Konservatorij sem šel zato, ker imam čisto svojo – klasično pot.
Manca: Družina nama veliko pomeni, nekje moraš imeti svoj dom: tu so zdaj oboji najini starši in pomembno je, da med nastopi lahko pustiš svojega potomca v varnih rokah.
Zadnji dve zgoščenki Slovanska duša in Slovansko srce sta vajino skupno, tako rekoč mednarodno delo, saj sta pesmi posnela z ruskimi simfoniki. To je dokaj izvirna in dokaj premišljena pot.
Manca: Res je. Hotela sva posneti zgoščenko, ki bo moja vizitka, prepoznavna po vsem svetu. Skozi življenje v Rusiji sem širila slovanski in slovenski repertoar tudi zato, ker sva veliko nastopala za slovensko ambasado in podjetja. Slog 'simfonične estrade' mi je bil vedno blizu, a želela sem biti izvirna, želela sem izhajati iz svojih korenin in mislim, da lahko prodrem v tujini samo s tem, kar sem – sem pa Gorenjka, Slovenka.
Toda takšen projekt je povezan z izjemnimi stroški, vidva pa nista ravno bogataša: treba je, recimo, plačati simfonike, priredbe in vse ostalo … Sta tudi to delala skupaj?
Benjamin: Vse delava skupaj in mislim, da sva res dober par (nasmeh). Vsak zase imava zelo močne ideje, ki bi jih lahko izpeljala sama – a pravi presežki se rojevajo v dvoje. Zalogaj je bil seveda velik, toda projekt, ki je kulturna vrednost, je bil zanimiv mnogim.
Manca: Zgoščenke sva prodajala, še preden so izšli, kupili so jih kot poslovna darila in jih plačali vnaprej. Slovansko dušo sva še pred izidom prodala v pet tisoč kosih, Slovansko srce pa v tisoč kosih manj. Na tak način sva lahko izpeljala snemanje.
Kako teče vajino 'svobodnjaško' življenje? Ljudje si predstavljajo, da imajo umetniki na razpolago ves čas tega sveta.
Benjamin: Živiva tako, da je danes že pojutrišnjem (smeh)! Bilo je noro: študij, konec študija, otrok, dve zgoščenki – prehitro. Nekaj časa živiš v tem tempu, ker moraš stvari zagnati, toda zdaj že oba ugotavljava, da nama začenja zmanjkovati časa za to, kar je bistveno: za razmišljanje o glasbi, za več vaje, širjenje repertoarja, nove projekte ... Zato iščeva agente, ljudi, ki bi prevzeli del najinega dela, da bi imela več časa. Midva sva namreč postala sama sebi agenta!
Zmanjkuje časa tudi za vaju dva, za intimo, za družino?
Manca: Večino časa preživiva kot sodelavca (nasmeh), še preden zaspiva, se včasih pogovarjava o delu.
Benjamin: Manjka čas zase: ko imaš čas zase, ga imaš tudi za drugega. Čas, da se umiriš, odločiš, poskusiš, premisliš, prebereš, pustiš, da stvari dozorijo – to je nujno za ustvarjalnost!
Čas za to, da življenje ne postane rutina?
Benjamin: Absolutno! Še pred dvema letoma, v Moskvi, je bilo tega časa veliko. Zdaj sva pa ogromno skupaj, a je časa za naju izjemno malo. Res si včasih želiva, da za nekaj dni odideva nekam, potem pa se pojavi slaba vest v smislu, da je treba še toliko narediti.
Imata slabo vest tudi zaradi Izabele, čuvanja?
Manca: Včasih. Toda ko smo skupaj, preživljamo ta čas zelo intenzivno: oba se veliko ukvarjava z njo.
Benjamin: Relativno veliko sva doma, ker je najina služba doma, torej je Izabela lahko veliko z nama. Jo pa oddava v varstvo, kajti sicer ne bi mogla delati ničesar – sva si rekla, da dajo vsi starši otroke v varstvo.
Kakšen oče je Benjamin?
Manca: Čudovit! Resda strog, ne pusti ji kapric in Benjamina vedno uboga. Mene manj ... (nasmeh)
Benjamin: Moji starši so me naučili, da avtoriteta (zato ker si pač starš) ni dobra – v smislu, naj otrok utihne, ker sem pač jaz starš: vedno sem bil deležen vseh pogovorov, in to izvajam tudi pri Izabeli. Zdaj ima leto in pol, toda že od prvega leta ji razlagam stvari, opozarjam in ona razume in si zapomni izkušnjo!
Kakšna mama je Manca?
Benjamin: Ja, popolna! Ko imava čas, ko ima čas, da se ji posveti, je prav lepo gledati njiju dve skupaj (nasmeh).
Manca: Takrat plešemo (smeh), pojemo, igramo se, pripovedujem pravljice.
Vas je že videla na televiziji? Kako se odziva?
Benjamin: To pa že od malega. Je eno obdobje, ko otrok staršev toliko ne pogreša, toda že kmalu je kazala na zaslon in govorila: mama, mama! Violina in glas sta ji zelo blizu in zelo spremlja, kadar nastopa kdo od naju. In doma na DVD-jih, ko urejam arhiv, pride zraven, mi sede na kolena, gleda mamo, kako poje, in hoče še!
Kako pa sprejema vajine večdnevne odsotnosti?
Manca: Saj je bila navajena že od malega, kajti prvič sem šla na oder, ko je bila stara mesec in pol. Ko je imela šest mesecev, sva šla prvič od doma za nekaj dni – pa ni bilo težav.
Benjamin: Ko sva šla v Helsinke, sva jo prvič pustila za štiri dni, in ko sva hotela poklicati domov, z novima telefonoma nisva mogla vzpostaviti zveze. Nisva mogla priklicati domov in sva po vseh Helsinkih kot besna iskala pravo kartico in, groza, nisva razumela navodil v finščini!!!
Je domače gospodinjsko delo razdeljeno med oba, oba kuhata?
Manca: Sicer kuhava doma oba enako, jeva tudi zunaj in zelo rada pri mamah – samo da naju kdo povabi (smeh obeh) in tudi za Izabelo je fino, da je poskrbljeno zanjo. Sicer pa je pranje perila moje najljubše opravilo, ker mi diši (smeh). Glede pospravljanja imava pa pomoč.
Torej bi se našel čas za vaju – ga morata le še zaokrožiti v svojo celoto, da se bo odnos lahko nadgrajeval?
Benjamin: Trenutno sva v fazi kupovanja starejše hiše. Ko jo bova do konca obnovila, bo v njej ogromno prostora – želiva namreč popolnoma ločiti delovne in družinske prostore. Zdaj se doma ne znava izklopiti, ker je dom na pol pisarna – in to je grozno! Tudi zato si privoščiva, da včasih kam za nekaj dni zbeživa, da se lahko izklopiva in napolniva.
Načrtujeta še kakšnega otroka?
Manca: Načrtujeva, ampak ne še zdaj.
Benjamin: Morda sva zdaj prišla malo ven iz 'porodniške' in želiva, da Izabela še malo zraste.
Manca: Ko je bila dojenček, ni bilo nobenega dela z njo, zdaj pa ga je (smeh) veliko – ob njej se ne da početi ničesar drugega.
Otrok je ljubezen, ki spremeni življenje, kajne?
Benjamin: Kako je že rekla Alenka Bole Vrabec …
Manca: Otrok je ljubezen, ki je postala vidna.
Benjamin: Jaz pa pravim, da je otrok življenje – z velikim Ž. Vsak, ki ima rad življenje, mora imeti rad otroke: če se imaš ti lepo v življenju, je prav, da to omogočiš še komu.
Zahvaljujemo se Hotelu Mons za gostoljubje.
 |
PLUS 
RSS komentarji