 | Intervju s Petrom Topićem, prvim Slovencem, ki se je javno izpostavil in spregovoril kot nekdanji zasvojenec s seksom.
|
Štirinštiridesetletni Peter Topić je prvi Slovenec, ki se je javno izpostavil in spregovoril kot nekdanji zasvojenec s seksom. Tako kot pred leti pri nas 'ni bilo' alkoholizma, danes pa vemo, da je naš velik problem, do sedaj nismo poznali zasvojenosti s seksom. Da bi jo laže prepoznali, je Peter prevedel knjigo Patricka Carnesa Ne recite temu ljubezen. Šest let in pol se je zdravil pri Sanji Rozman, zdaj pa se izobražuje, da bo lahko pomagal ljudem z enakimi težavami. V zadnjem času o isti zasvojenosti prostodušno 'poroča' tudi Erazem B. Pintar. Ga moramo jemati resno?
Kdaj se je začela vaša zgodba?
Že v otroštvu. Odraščanje v družini alkoholika gotovo ni optimalno okolje za otroka. In je tudi dejavnik tveganja pri nastanku zasvojenosti. Takrat sem začel uporabljati seks iz napačnih razlogov in pozneje se je to še stopnjevalo. V sebi sem čutil samo zmešnjavo. Ko človek leta in leta s seksom beži pred bolečino, na koncu čuti potrebo po seksu tudi takrat, ko mu sploh ni do seksa, ampak pravzaprav potrebuje samo počitek, je lačen, jezen ali pa si želi le malo nežnosti. Seks postane osnovni način spopadanja s svetom, osnovni način reševanja težav.
Že kot zelo majhen deček ste masturbirali …
Takrat seveda še nisem bil zasvojen, takrat sem se začel kompulzivno vesti – iz napačnih razlogov sem začel nenadzorovano uporabljati popolnoma zdravo in normalno vedenje. In ko tako vedenje dolgo ponavljaš – leta in leta –, se to razvije v zasvojenost. To je proces. Razlika med zdravo spolnostjo in zasvojenostjo je v tem, da zasvojeni to počne iz napačnega razloga. Se pravi, da se s seksom omamlja. Človek, ki se na tem področju zdravo vede, se spusti v spolne odnose takrat, ko začuti potrebo po bližini, spolnosti … Tisti pa, ki je zasvojen, to dela iz drugih razlogov – ko beži pred bolečino. Na zasvojenost kaže tudi to, da svojega vedenja ne moreš več obvladati – rad bi nehal, pa ne moreš.
Seks je bil torej način, kako ste ubežali bolečini …
Ja, jaz sem za omamljanje izbral seks oziroma to je bil moj način reševanja težav. Nekdo drug si izbere alkohol, droge, prenajedanje, nakupovanje, igre na srečo … To ni nič drugače, le da pri seksu ljudem ni razumljivo, kako lahko nekdo izgubi nadzor nad nečim, kar je popolnoma zdrava in zaželena aktivnost. Še teže ljudje razumejo, kaj je cilj zdravljenja. Cilj ni, da nikoli več ne seksaš, ampak zdrav odnos do spolnosti in partnerja.
Zakaj ste torej vi izbrali seks ali je seks izbral vas?
Težko bi rekel, ampak k temu je gotovo pripomoglo tudi to, da sem doma našel pornografske filme. To je v meni prebudilo energije, ki jih majhen otrok ne more obvladati, ne ve, kam bi z njimi. Če seks uporabljaš kot anestetik, ki ti pomaga, da laže zaspiš, se tako vedenje pozneje lahko sprevrže v zasvojenost. Dejavnikov tveganja za razvoj zasvojenosti je več: družinsko okolje, genetska zasnova, vzgoja, izkušnje v otroštvu, različne zlorabe … tega je veliko.
Kako se je to kazalo v vašem mladostniškem obdobju?
Stvar se stopnjuje: zasvojeni vedno iščejo višjo obliko svojega vedenja – dodati tveganje, adrenalin … Potrebuješ vedno večji odmerek, podobno kot narkoman. Potrebuješ vedno močnejšo, 'višjo' obliko seksa. Tveganje naredi vse skupaj še bolj privlačno. In nikoli ni zadosti. Ne moreš vse življenje tega početi tako in toliko, da bi uspel potlačiti vso bolečino. To, kar poskušaš potlačiti, pa se itak nabira v tebi in hoče eksplodirati. Zato pride trenutek, ko ne moreš več, ko moraš priznati, da svojega življenja ne obvladuješ več. Na začetku se omamljaš, da se počutiš bolje. Da bi zbežal pred bolečino. Po določenem obdobju pa se moraš omamljati že zato, da skriješ posledice svojega prejšnjega omamljanja: tega, da lažeš ženi, prijateljem, zanemarjaš družino, službo … Propadati pa začneš na vseh področjih: telesno, psihično, finančno … Izčrpan si, pod stresom, voziš se cele noči, ker je to samo še dodaten mik, zanemarjaš vse neseksualne odnose in si vedno bolj sam – to pa te spet potiska v omamljanje … To je začarani krog.
Torej ste svoje življenje s tem čisto uničili …
Ko sem se na začetku zdravljenja ozrl na svoje preteklo življenje, so bile samo ruševine, pravo pogorišče. Finančno – bil sem v milijonskih dolgovih, družina je razpadla, štirikrat sem bil v predinfarktnem stanju, tvegal sem okužbo z virusom HIV …
Pa se lahko človek iz takšne vrste zasvojenosti izvleče sam?
Jaz ne poznam nikogar. Razen če je eno zasvojenost zamenjal z drugo, močnejšo. Alkoholik na primer lahko omamljanje z alkoholom preprosto zamenja z zasvojenostjo s seksom. Navidezno uspešno abstinira, v resnici pa je ravno tako nekontroliran kot prej, le način omamljanja je zamenjal. To ni ozdravljenje.
Kako to sploh lahko preprečiš, ustaviš?
Težko. Biti moraš popolnoma pošten do sebe in si priznati, s čim vse se omamljaš. Potem je treba od vsega tega abstinirati.
Ljubljenje, seks … je lep občutek. Zakaj bi se človek sploh hotel ozdraviti od takšnih občutkov?
Zato ker najpogosteje sploh ni lepo in ker tako ne moreš živeti. Ne moreš ne delati, ne hoditi v službo, na vseh drugih področjih drsiš navzdol, si čustveno nedostopen za partnerja, otroke …
Sicer pa ti je lepo, v glavi ti je luštno …
Ja, če zanemariš posledice svojega vedenja in če se temu reče luštno, pravzaprav si zadet. Kot narkoman. Stanje je zelo podobno transu. Čeprav nekateri narkomani pravijo, da je lepo samo na začetku, drugo pa je samo ubijanje bolečine. Sprva je dovolj, če se omamiš enkrat na teden, na koncu pa je lahko trikrat na dan premalo. In to te izčrpava. Ljudje zmotno mislijo, da je seksualna zasvojenost nekaj prijetnega in da nima negativnih posledic.
Vi niste prepoznali te zasvojenosti, k Sanji Rozman ste šli zaradi zasvojenosti z odnosi?
Ja, šel sem zato, ker nisem mogel prekiniti nekega odnosa. Poskušal sem ga, ker mi je bilo jasno, da nima nobene prihodnosti, stvari so bile nezdružljive, a ga nisem mogel. Vedno znova sem zdrsnil nazaj v odnos, nazaj v zasvojenost.
Pa ste imeli tudi v tem odnosu težave z zasvojenostjo s seksom?
Seveda, le da takrat tega nisem tako imenoval. Itak nihče ne prizna, da je zasvojen s seksom, še sebi ne, kaj šele drugim. Pred štirimi leti je TV Slovenija posnela dokumentarec o delu Sanje Rozman, v katerem sem prvič spregovoril o seksualni zasvojenosti. Po tem so se javili prvi ljudje, ki so na podlagi dokumentarca spoznali, v čem je njihov problem – in nekateri so bili že na robu obupa. Bili so pri zdravnikih, pa jim ti niso znali pomagati. Tovrstnega znanja v Sloveniji takrat praktično ni bilo. To je eden od razlogov, da sem o tem javno spregovoril. Tega ne počnem, ker bi iskal medijsko pozornost. Pomembno je, da se o tem govori.
Kdaj ste vi izvedeli, s čim ste zasvojeni?
Po enem letu zdravljenja zaradi odnosov mi je Sanja dala v roke knjigo Ne recite temu ljubezen in po desetih straneh sem vedel, kaj je moj problem. Takrat me je čisto podrlo, razjokal sem se in se potem počasi začel sestavljati. Na začetku je težko zdržati en dan brez 'zadevanja', takrat šele spoznaš, kaj vse lahko sproži plaz, in začneš drseti nazaj v zasvojenost – če greš mimo kioska in vidiš pornografsko revijo, če vidiš reklamni plakat s pomanjkljivo oblečeno žensko – že to je lahko dovolj, da se v tebi sproži zasvojensko hrepenenje po omami … Zato sem rekel, da je teže okrevati od seksualne zasvojenosti kot od katere druge kemične. Laže sem prekinil kajenje.
V knjigi sem prebrala, da je bila večina ljudi, zasvojenih s seksom, v otroštvu zlorabljena …
Ja, najverjetneje to drži: spolno, telesno ali čustveno. Najhujše posledice ima po odkritjih dr. Carnesa prav čustvena zloraba, ki pa jo najpogosteje spregledamo ali pa se nam ne zdi dovolj resna. Pomembno se mi zdi, da ljudje razumejo, da pri seksualni zasvojenosti ne gre za veliko seksa, da ne gre za silno pohotne ljudi, velike seksualne apetite – tisti, ki imajo pogoste spolne odnose, sploh ni nujno, da so zasvojeni. Pomembno je, zakaj človek to počne.
Je vas kdo opozarjal na tvojo zasvojenost – prijatelji, žena?
Saj me to, kar so govorili, ni niti brigalo, vsaj naredil sem vse za to, da nisem čutil svojega in tujega trpljenja. Včasih sem si od žensk, s katerimi sem se zapletel, sposodil tudi denar, da je bila stvar še bolj zapletena in je bilo še teže iti stran. Nakopal sem si občutke krivde zaradi dolgov in bil sem v podrejenem položaju … Zasvojenost se dogaja na več ravneh.
Pri koliko letih ste se odločili za zdravljenje?
Pri petintridesetih. Tega se natančno spomnim: 13. marca, leta 2000.
Kako je padla odločitev?
Padel sem čisto na dno. S partnerko sva šla narazen in imel sem tako hudo abstinenčno krizo, da sem samo obrnil telefon za klic v stiski in sem vprašal, kje lahko najdem Sanjo Rozman. Imel sem srečo, da je gospa pri telefonu vedela, kje ima Sanja sestanke, in isti dan sem šel tja. Vedel sem, da ne morem več.
Koliko pa ste danes hvaležni gospe Sanji?
Zelo. Ker brez zdravljenja danes ne bi bil več živ. Ali bi propadel telesno, se zaletel z avtom, bi me kdo ubil, ker sem se zapletal z ženskami, ki so bile vezane, ali pa bi se ubil sam, ker ne bi prenesel vse bolečine, ki je 'prihajala od zunaj" – čeprav je bila rana v meni. Pa saj so mi tudi ti moji 'infarkti' kazali, ko sem bil četrtič v bolnici, mi je zdravnica rekla: "Gospod, samo do teh vrat in nazaj lahko greste!" Takrat sem vedel, da če bom še enkrat prišel v to bolnico, ne bom več živ prišel ven. Po tem sem počasi začel spreminjati svoje vedenje. Saj sem še zdrsnil, ampak …
Zakaj ste se sploh javno izpostavili?
Glavi razlog je bil, da sem hotel ljudem povedati in pokazati, da je to samo bolezen in da se da od tega ozdraveti. Zasvojeni niso nikakršni manijaki, ampak ljudje, ki so bolni. Zasvojenost je bolezen. Zaradi tega nisi psihopat ali slab človek, ampak si v življenju izbral način, kako ubežati bolečini. Nisi pa izbral ravno najbolj konstruktivnega načina. Pomembno pa je, da ljudje vedo, da seksualna zasvojenost sploh obstaja, da je to bolezen, da tudi pri nas lahko dobijo pomoč, da vedo, kam se obrniti.
Zakaj niste šli k slavnemu dr. Ruglju?
O tem nisem niti razmišljal. Nisem vedel, če se on s tem ukvarja, vedel sem, da zdravi alkoholike. Sanjine knjige pa so mi bile zelo blizu. Hotel sem videti, kdo stoji za njimi: je to samo še ena bleferka, ki je nekaj napisala, živi pa čisto drugače – hotel sem preveriti, kdo je na drugi strani. Na intuitivni ravni sem se zavedal, da mi lahko pomaga. Če bi se ona samo za odtenek drugače odzvala, kot je, bi se obrnil in odšel.
Kako pa se je odzvala?
No, če bi izpadla kot neka 'kura' in se malo hihitala, tako pa je trdno stala za tistim, kar je pisala v knjigah. Moški smo sicer intuicijo malo zanemarili, a jo ravno tako imamo. Če bi se lahko poslušal že prej, bi verjetno naredil bistveno manj napak, kot sem jih.
Zdravili ste se šest let in pol. Je zdaj konec, ste ozdravljeni?
Zdaj je konec, da. Zdaj stojim na lastnih nogah brez strahov, da bom zdrsnil nazaj v zasvojenost, da bi se mi življenje sesulo, da ne bi videl smisla, brez potrebe, da bi se skrival in izoliral. Zdaj imam kar nekaj zdravih odnosov z ljudmi, s katerimi smo si resnično blizu. Prej sem imel veliko odnosov, a več znancev in nobenih pravih prijateljev. Prijateljski odnos zahteva bližino – če pa si zasvojen, tega nisi sposoben. Zato tudi partnerski odnosi ne delujejo – ker bližina pomeni, da si ranljiv, da se pokažeš tak, kakršen si. Tega pa je zasvojene najbolj strah – ker so bili enkrat v življenju ranjeni, pred tem bežijo. Prav nič zabavno ni, ko pri petintridesetih letih ugotoviš, da v resnici ne veš, kaj je to bližina.
Kakšno mnenje pa ste imeli o sebi prej, do tega petintridesetega leta?
Bil sem silno aroganten, zdelo se mi je, da sem nekaj več, da uživam standard življenja, ki ga drugi ne zmorejo, da nekaj zamujajo – da sem 'Jack', 'gospodar življenja' … Čutil sem se nedotakljivega, neranljivega … ignoriral sem možnost, da dobim aids – to se meni ne more zgoditi. Samega sebe vlečeš za nos. Zase sem bil prepričan, da sem pošten! Pa sem zanemarjal družino, varal ženo, lagal vsem po vrsti … Moj svet je bil sestavljen iz dveh delov – svetle in temne plati, ki pa si je nisem priznal. Ker če bi si jo, bi se moral z njo soočiti. Ravno pred tem pa sem ves čas bežal.
Kaj vse se vam je dogajalo med zdravljenjem?
Nehal sem bežati pred težavami, nehal sem se omamljati, poravnal sem finančne dolgove, hči je prišla živet k meni, moje življenje se je spremenilo – razvil sem zdrave odnose.
Kako ste preklopili možgane, da se niso več omamljali?
Počasi. Pogoj za začetek zdravljenja je abstinenca. Ne gre toliko za preklapljanje možganov kot za temeljno prepričanje o sebi, da nisi dovolj dober. Prenehati moraš omamljanje, da potlačene vsebine pridejo v zavest, ker sicer sploh ne veš, s čim se boriš, pred čim bežiš. Ko si star petintrideset let, je nerealno misliti, da boš kar umrl, če te bo partner zapustil. Treba se je ustaviti, se soočiti s sanjarjenjem, bežanjem, skratka se nehati omamljati … Počasi sprejmeš sebe kot človeka, ki ni slab. Razrešiti moraš sram. In demoni iz preteklosti med zdravljenjem izgubijo svojo moč, ti pa lahko živiš svoje življenje. Ko pa sem pod velikim stresom, včasih še vedno začutim tisto zasvojensko hrepenenje, a le za kratek čas, potem pa izgine.
Torej vam seks ni pomenil užitka, ampak kaj …?
V glavnem je bil seks uspavalo, način bežanja pred bolečino, strategija za reševanje vseh težav. Ko začutiš strah ali si preutrujen, je prva reakcija, da bi se tega znebil – pomisliš na to, da potrebuješ seks. A ti sploh ni do seksa. Pri seksualni zasvojenosti si ljudje napačno predstavljajo, da je seksualna zasvojenost nekaj, kar bi si vsak želel. Kje pa! Dostikrat sploh ni prijetno. Ljudje privolijo v seks, tudi ko jim do tega sploh ni. Takrat, ko bi radi čisto nekaj drugega.
Pojem seksualna zasvojenost se pojavlja šele nekaj let – je prej ni bilo ali je nismo prepoznavali?
Mislim, da je nismo prepoznali, ker se o tem ni govorilo. Tudi zato sem povedal svojo zgodbo. Tudi zato, da ne bi ljudje mislili, da je to rezervirano samo za Američane, pri nas pa tega ni. Ta problem imamo, le trajalo bo nekaj časa, da se bo o tem začelo govoriti, da si bodo ljudje to priznali. Upam, da bo zdaj laže, saj so nekatere poti že uhojene. Imamo dostop do znanja, raziskav, ki veljajo tudi za Slovenijo.
Zdaj vodite skupino pri Sanji Rozman?
V okviru skupine Rdeči oblak vodim paralelno skupino za zasvojene s seksualnostjo. Že četrto leto se izobražujem pri dr. Milivojeviću, smer transakcijska analiza, študiram tudi na Fakulteti za socialno delo. Poleg lastne izkušnje sem zadnja tri leta posvetil tudi prevajanju knjige, tako da imam veliko znanja s tega področja. Zadnjih šest let in pol terapije sem tudi predelal kar nekaj knjig.
Ste tudi tekli in hodili v hribe – gospa Sanja je le Rugljeva učenka?
Vse to sem počel. (smeh.) Ta terapevtska sredstva res pomagajo.
Kaj pa drugi psihiatri in terapevti – prepoznajo zasvojenosti?
Mislim, da ne vsi. Spomnim se primera ženske, opisanega v knjigi Ne recite temu ljubezen, ki je šla k psihoterapevtu in ji ni znal povedati, kaj ji je, in ji je rekel, naj se sprijazni s tem, da je žurerka. To nima nobene zveze z žuriranjem. Ljudje lahko umrejo zaradi tega. Jaz sem bil prepričan, da sem edini s takšno težavo, dokler nisem šel na zdravljenje.
Kakšna je razlika med abstinenco zasvojenca in recimo mojo abstinenco – tudi jaz težko zdržim en mesec brez seksa!?
Odziv je drugačen: abstinenčna reakcija je zelo huda, ne moreš se ustaviti, moraš se omamiti, treseš se, ne obvladaš se … Zdravi ljudje brez večjih težav usmerijo energijo drugam. Zasvojeni so prepričani, da če ne bodo ta trenutek prišli do seksa, bodo umrli! Se jim bo sesul svet. Morajo se zadeti. Zdrav človek lahko stvar odloži za šest ur, dni … Zasvojeni pa se ne bo mogel ustaviti, tudi če bo s svojim vedenjem prizadel ljudi okoli sebe.
Koliko ljudi je zasvojenih s seksom?
Statistike kažejo, da nekje med šest in osem odstotkov, več moških kot žensk.
In to ni lepa zasvojenost … Tisti, ki poznajo resnico o seksualni zasvojenosti, ne vidijo v tem ničesar smešnega. Mediji sicer pogosto zasvojene prikažejo na šaljiv način, a če bi poznali resnico … Ljudje delajo tudi stvari, ki sploh niso prijetne – če se na primer davijo med masturbiranjem ali seksom (zmanjšujejo dotok kisika v možgane za povečanje vzburjenja in užitka), dosti se jih ob tem zaduši … Je to prijetno? A ko človek poveže seks s strahom, nasiljem, bolečino, potrebuje prav to, da se sploh še vzburi, da sploh še kaj čuti.
Vi ste zdaj čisto ozdravljeni?
Če bi me že kaj 'zamajalo', vem, kako se ustaviti in kaj narediti, da ne bi zdrsel nazaj. Imam zdrave odnose, vem, kako in kje poiskati pomoč. Prej pa sem iskal samo, kako ugasniti, potlačiti, ne čutiti … Lahko se zgodi, da bi porabil nekaj časa, da bi se sestavil nazaj, ker bi me nekaj zrukalo, a to ne pomeni, da bi zdrsnil nazaj v zasvojenost. Ko resnično ozdraviš od zasvojenosti, preveč ceniš svojo svobodo, da bi jo še kdaj zamenjal za cenene iluzije.
Od znanih Slovencev je o seksualni zasvojenosti spregovoril edino Erazem B. Pintar v svojih kolumnah. navajamo izjavo iz revije Lady: "Da, v eni kolumni sem pisal, da sem odvisen od seksa. V vsaki provokaciji je del resnice. In v vsaki resnici delček provokacije. Da, verjamem, da sem od seksa odvisen. Kažem vse simptome. Podrejanje ostalih ciljev, neracionalno obnašanje, topogledno oslabljena samokontrola in ne nazadnje obstoj abstinenčnih kriz. Nobena odvisnost ni dobra, sem jo pa v primerjavi z deloholiki, narkomani, kleptomani in piromani, celo z alkoholiki ter kadilci, dobro odnesel. Mogoče ne najceneje, še vedno pa dobro!"
 |
PLUS 
RSS komentarji