Dama, katere življenjska zgodba se bere kot napeta kriminalka, in vdova, ki je v poslovni spretnosti daleč prekašala vse moške, ki so ji stopili na pot.

Še malo in zakorakali bomo v novo leto. Z dobrimi željami, stiski rok, poljubi in obvezno steklenico šampanjca. O zgodovini te peneče se pijače kljub dejstvu, da z njo nazdravljamo vsak konec leta in nato prvi dan novega tožimo za glavobolom, ne vemo kaj dosti. Toda v zgodbi o tej mehurčkasti pijači se skriva prav posebna dama. Dama, katere življenjska zgodba se bere kot napeta kriminalka, in vdova, ki je v poslovni spretnosti daleč prekašala vse moške, ki so ji stopili na pot.

Barbe-Nicole Ponsardin se je rodila leta 1777 v razkošni palači, ki jo je dal njen oče zgraditi, da bi naredil primeren vtis na kralja Ludvika XVI., ki je družino obiskal v dneh kronanja. Barbe-Nicole je torej prihajala iz odlične družine in v podobno imenitno družino se je pri 21 letih tudi poročila.

Vdova pri sedemindvajsetih

Njen tast, Philippe Clicquot, je leta 1772 ustanovil šampanjsko hišo, ki jo je nasledil njegov sin Francois, mož Barbe-Nicole. Videti je bilo, da bo mladi par brezskrbno užival v družinskem bogastvu, toda po šestih letih zakona je Francois umrl, šušljalo se je celo, da v sumljivih okoliščinah. Namesto da bi Barbe-Nicole denar naložila na banko in se posvetila vzgoji hčere Clementine, se je odločila za tvegano pustolovščino. Kljub številnim dobronamernim sorodnikom in prijateljem, ki so ji svetovali drugače, je leta 1805 prevzela soprogove posle, se poučila o pridelavi šampanjca, vlagala v nove tehnologije in skrbno nadzirala vse faze proizvodnega procesa. Stara je bila komaj 27 let in postala je znana kot Veuve Clicquot (veuve v francoščini pomeni vdova). Takrat se je začela pisati resnična zgodba o uspehu šampanjca Veuve Cliquot, ki še vedno traja.

Najbrž ni treba posebej omenjati, kakšna izjema je bila poslovna ženska na začetku 19. stoletja. Še posebno ženska, ki ni le slepo sledila delu predhodnikov, temveč je na vsakem koraku uveljavljala tudi tehnološke novosti. Šampanjec je bil v tistem času motna tekočina z zelo neenakomernim tokom mehurčkov. Madame je na tem področju naredila red, saj se je dobro zavedala, da je poleg okusa pijače pomemben, če ne celo bistven tudi njen videz. Skupaj z glavnim kletarjem sta z uporabo najnovejših tehnologij ustvarila proces ločevanja usedline odmrlih kvasovk od vina, tako imenovani remuage. V posebnih stojalih, imenovanih pupitres, so steklenice, obrnjene na glavo, stresali, s tem pa usedlino spravili v vrat steklenice. Tega so nato zamrznili, vino pa je ob odstranitvi začasnega zamaška zaradi pritiska ogljikovega dioksida zamrznjen čepek izvrglo in v steklenici je ostala le bistra tekočina, šampanjec. Do odkritja se Veuve Clicquot seveda ni dokopala čez noč. Veliko je eksperimentirala kar v domači kuhinji. V kuhinjsko mizo je izrezala luknje in vanje postavila narobe obrnjene steklenice. Danes postopek večinoma izvajajo strojno, toda nekateri proizvajalci šampanjca so še vedno zvesti vsakodnevnemu ročnemu obračanju, ki ga je »izumila« vdova Clicquot, pri čemer vsako obračanje steklenice skrbno zapišejo.

Komentarji (0)

RSS komentarji