 | INTERVJU: Djordje Balašević: ''Balaševića nikoli ne poslušam. Še radijsko postajo zamenjam, če me predvajajo, ker mi je nerodno. Z zgodnjimi posnetki ...''
|
Djordje Balašević je na dveh nastopih v Križankah predstavil svojo novo zasedbo Panonska mornarica, s katero je že prekrižaril večino največjih dvoran bivše skupne države. Dan prej bo na istem prizorišču premiera njegovega filma Kao rani mraz, zgodbe o Vasi Ladačkem, verjetno najbolj znanem junaku njegovih pesmi. Pogovarjali smo se o filmskih ambicijah, novih podvigih, starih skladbah in njegovi družini, s katero je tudi posnel Kao rani mraz.
Kako vas naslavljajo najbližji? Đole, Đorđe, Đokica ... Vas kdo kliče Žorž?
Vse živo. Oče me je klical Georg. Mama me je klicala Djoliško in moja družina je to sedaj dojela in me na stare dneve kličejo prav tako. Za družbo sem še vedno Djole, nekaj časa sem imel vzdevek Djompara.
Joker, glavni junak vašega romana Tri posleratna druga, deluje precej avtobiografsko. Bivša pevska zvezda, ki v časih vse večje apatije v državi dela na bencinski črpalki in s satirično-ciničnim pogledom opisuje svet okrog sebe. Ste se kdaj poigravali z mislijo, da se umaknete s scene in greste delat kot ... ne vem, nočni čuvaj?
Ne. Doživel sem precej razočaranj, a neki astrologi in jasnovidci so mi govorili, da me čakajo literarni in glasbeni uspehi in da nikoli ne bom pobegnil od glasbene kariere. Tudi ko sem se umikal s scene, sem to delal zato, da bi občinstvu lahko naslednjič ponudil kaj novega. Te izkušnje in opažanje s scene sem prenesel v tisti roman, ni pa to moja avtobiografska zgodba. Kompliment je, da se ta roman sprejema kot takšen, saj to pomeni, da je res prepričljiv. Pred kratkim me je fant ne bencinski črpalki vprašal, če sem res tudi sam kdaj delal na črpalki. ''Ali je šlo za tisto črpalko na stari poti proti Beogradu pri Tekiju?'' Ob pisanju romana sem res mislil na tisto črpalko in sem mu se zlagal, da sem tam delal. A to ni bilo res.
''Eh, če bi se učil, bi bil danes mogoče strokovnjak za kardiovaskularne bolezni ali asistent na biologiji, jaz pa sem postal tamburaš ...'' pravite v skladbi Uticaj rodjaka na moj životni put. Kaj je bil glavni razlog, da ste se prijeli glasbe in pustili šolo? Končali ste gimnazijo, a niste maturirali, obiskovali ste študij geografije in niste diplomirali.
Nikoli nisem pričakoval, da se bom resno ukvarjal z glasbo. Zlobneži bi dodali, da se niti sedaj ne ukvarjam z glasbo. Prvo priložnost, da stopim v studio, sem imel z zasedbo Žetva, v kateri so bili moji prijatelji iz srednje šole, prej sem s kitaro nastopal le na plažah in stopnicah študentskih domov. Žetva so imeli termin v studiu, niso pa imeli pesmi. Napisal sem jim skladbo U razdeljak te ljubim, ki se je prodala skoraj v milijon izvodih. Od takrat se nisem več oziral nazaj in nimam nobenih poskusov začetkov glasbene kariere z bendi in dogovarjanj z založbami.
Zdaj v Ljubljano prihajate s svojim režiserskim prvencem Kao rani mraz (Priča o Vasi Ladačkom), pod katerega ste podpisani tudi kot scenarist, koproducent in avtor glasbe. Vloga Vase je pisana po Radetu Šerbedžiji. Je pesem prav tako nastala po njem?
Skladbo Priča o Vasi Ladačkom sem spisal pri devetnajstih, davno preden sem spoznal Radeta. Toda vedno ko sem si Vaso zamišljal kot odraslega moškega, sem si ga predstavljal kot njega. Vse te like v svojih pesmih in knjigah si predstavljam, kakšen obraz imajo. Rade se na platnu pojavi v zadnjih petnajstih minutah kot starejši Vasa. Povedal sem mu: ''Ta vloga ni pisana zate, pisana je po tebi. Lahko me tožiš za avtorske pravice.'' (smeh)
Film je tako rekoč družinski projekt, pri katerem so sodelovali vaša žena Olja, hčerki Jovana in Jelena (Beba, kot jo kliče Balašević), za trenutek pa se na platnu pojavi tudi vaš sin Aleksa. Zelo ste pazljivi, da se film ne znajde v medmrežju in ga predvajate samo na filmskih premierah, kot je bila ta prihajajoča v Križankah.
Film je stal 800.000 evrov in vsi smo vložili ogromno truda v njegovo realizacijo. Zaradi kostumov in scenografije (film se dogaja leta 1914) ga je bilo nemogoče posneti pod to ceno. Če bi imeli več denarja, bi določene scene posneli bolje. Zdaj si nismo mogli privoščiti jurišanja 4000 ruskih vojakov, ker je to pomenilo 8000 vojaških čevljev in 4000 konjev. Mi smo naše štiri konje barvali v črno-belo, da bi bili videti številčnejši. (smeh) Na snemanju je bilo precej tehničnih težav. Če imaš bend, ugotoviš, kdo 'fuša', in ga uglasiš ali odpustiš. V filmski ekipi je zaradi številčnosti težko ugotoviti, kdo 'fuša', in ga napoditi. Po moji izkušnji je pri snemanju filma 60 odstotkov osebja odveč. Vsa tista imena na začetku in koncu filmov? Velika večina jih je čisti višek. Če bomo snemali še kakšen film, se ga bomo lotili drugače.
Torej je še kakšen v pripravi?
Ne še, a odvisno bo od tega, kako bomo končali s tem prvim filmom. Vrtimo ga le na premierah in pogosto so te tudi v manjših mestih, kot so Kovačice, kjer prodamo 500 kart po 1 evro, torej ne pokrijemo niti stroškov prihoda. Pazljivi smo glede piratov, skrbimo, da se film ne pojavlja v medmrežju. Iz premier pa poskušamo narediti neke svečane dogodke, tam je vsa družina, občasno pridejo tudi drugi igralci in v manjših mestih je to velika stvar. Velika večina bo še vedno film videla s prihodom na TV-zaslone in DVD-formata – načrtujemo, da bo to jeseni. Želim si posneti film o Milevi Marić, ženski iz Novega Sada, ki je bila poročena z Albertom Einsteinom, s katerim sta imela dva otroka. Einstein jo je dvakrat obiskal v Vojvodini in o teh obiskih bi rad posnel film.
Kao rani mraz ima srečni konec. Imate radi zgodbe, ki se končajo srečno, glede na to, da je veliko vaših pesmi tragičnih?
Nisem želel žalostnega konca. Vlogo v filmu sem hčerki Jovani obljubil kot darilo za diplomo iz igralstva in v nekem trenutku je bila po zaključku nesrečna. Zdelo se ji je, da filmu nekaj manjka. Ljudje pravijo, da je Vasa Ladački umrl mlad, ker tako pravim v pesmi, jaz pa nisem želel, da umre. Saj so vsi iz filma pomrli, če se dogaja leta 1914: ptice, pes, tisti konj, ki sva ga prej omenjala. A ni treba, da posnamemo natanko te scene. Meni je pri filmu všeč, da ni kletvic, agresivnosti, nasilja in da je dovolj ta romantika – kritiki bi ji rekli patetika, jaz pa ji pravim poetika. To je eden najbolj ljubezenskih filmov, posnetih v zadnjih letih, pa v njem ni poljuba. Res. Onadva se poljubljata kje v svojem kotičku. Srečni konec je bil darilo težkih časov, v katerih živimo. Nisem želel, da ljudje iz kina odhajajo depresivni, ker so na koncu vsi pomrli.
Niste ljubezenskih prizorov izločili samo zato, ker bi v njih nastopala hčerka?
Ne, ne! (smeh) Ona ima eno šestih vlog, ki niso glavne. Nisem imel predsodkov pred nobenim igralcem, je pa imela Jovana pri meni veliko protekcijo.
V svoji diskografiji ste se dotaknili različnih žanrov, od kantrija do rapa. Je ostala kakšna neizpolnjena glasbena ambicija? Kakšen projekt bi napravili, če glasbeniki in proračun ne bi predstavljali težave?
Nekaj časa sem imel težave, saj se nisem dojemal kot pevca. Zato so padali predlogi, da naredimo kakšno skladbo v reggae različici, v dixie različici, v nekem modernem aranžmaju itd. Nekako nisem našel svojega pravega sloga. Našli smo formulo 'lokalne world music', v kateri so tamburaši in harmonike in ki hkrati ne zveni narodnjaško. Najti harmonikarja, ki ne igra kot narodnjak, je bila precej težka naloga. Celotna ekipa glasbenikov je pripomogla k temu zvoku, ki je res dober. Bezdan s tamburicami zveni neverjetno. Mogoče bi že takrat morali posneti skladbe na tak način, a že godalni orkester je bil tvegana ideja. Glasba se je skozi leta tako spreminjala in po letih eksperimentov sem s Panonsko mornarico, s katero prihajam v Križanke, našel svoj pravi zvok.
Katera plošča vam je najljubša? Poslušate kdaj svoje stare albume? Ali si jih kdaj zavrtite za osvežitev spomina, če pade predlog, da bi lahko igrali skladbo, ki je običajno ne izvajate?
Balaševića nikoli ne poslušam. Še radijsko postajo zamenjam, če me predvajajo, ker mi je nerodno. Z zgodnjimi posnetki sem zelo nezadovoljen. Moj glas tam zveni precej gejevsko in tisto me zmrazi. (smeh) Ko sta punci šli v srednjo šolo, sta mi govorili, da se jima zdi čudno, da se vsi navdušujejo nad Balaševićem, onidve pa se ne moreta, ker sem njun očka. Zdaj je sin Aleksa v tem 'filmu'. Njega ni nikoli zanimalo, kaj počnem, zanj sem bil vedno le ata. Nato je začel spraševati po določenih pesmih: ''Je Za treću smenu tvoja skladba?'' Zdaj ima celo za mobilno melodijo mojo skladbo. Včasih brskam po starih posnetkih, če dobim željo občinstva po določeni skladbi. Za ljubljanski nastop sem dobil nekaj glasbenih želja za skladbe, ki jih običajno ne izvajam, a jih tokrat bom.
Iz pesnika, ki je v vsaki plošči malo zbodel tudi politično situacijo, ste od koncertov leta 1993 v Sava Centru in 1994 v Ljubljani postali najpomembnejši glasbeni politični upornik. Koncerti v Sava Centru so postali zbirališča tistih drugače mislečih v času Miloševićevega režima.
Nikoli nisem imel pomislekov, kaj delati v prihodnje. In nikoli nisem imel utvar, da sem pevec. Ko sem prvič stopil pred občinstvo na Opatijskem festivalu, nisem imel nobenih izkušenj z odra. Če ne bi uspelo, bomo pa počeli nekaj drugega. Vedno sem se ravnal po instinktu. Ljudje so govorili, da je Milošević kreten. Prav, bomo pa to tudi povedali, čutil sem zavezo, da moram javno govoriti o tem, kaj si isto misleči mislijo, ker oni niso imeli možnosti, da to povedo pred ljudmi. Sčasoma so me ljudje začeli spoštovati kot nekoga, ki je avtor in človek s svojim mišljenjem.
Zadnja leta so se tudi pri nas popularizirali muzikali. Ste kdaj razmišljali v tej smeri, da bi zbrali neke prearanžirane pesmi in jih zložili v eno zgodbo?
O tem sem sanjaril v gimnaziji. Takrat je bil priljubljen muzikal Lasje (Hair) in ta ideja se me je držala dolga leta. Zdaj sem veliko v stiku z gledališčem prek Jovane, ki je igralka, in Bebe, ki je scenografinja in režiserka, a ideja mi postaja čedalje bolj tuja. Nekako nisem prepričan, da je to dobra ideja, film mi je bliže, saj bi lahko zanj naredil glasbo in scenarij, ne želim si režije, ker obstajajo ljudje, ki bi to naredili veliko bolje kot jaz, sam pa bi ostal svetovalec pri nastanku. Muzikal bodo ostale neizpolnjene sanje.
V skladbi Na pola puta (Na pol poti) ste prepevali ''in da veš, vse rebuse sem rešil, a se še vedno kdaj zapodim v vetrnice''. Se še vedno kdaj počutite kot Don Kihot?
Nekateri osli se nikoli ne naučijo. Ko sva se danes vozila z Bebo sem, sva debatirala o življenjskih načelih. Povedal sem, da vedno izhajaš iz sebe. Ona je rekla, da niso vsi enaki kot ti, da so nekateri neumnejši, nekateri pa pametnejši od tebe. A lepo vzgojen človek ne bo drugim povedal, da so neumnejši od njega. Od napačnih ljudi včasih pričakuješ drugačne odzive in takrat si razočaran. V scenariju za Kao rani mraz, ki ni bil uporabljen za film, a bo za TV-serijo, dva junaka pravita: ''Razočaranje so kot norice, če jih ne preboliš v mladih letih, so lahko smrtonosne v starejših.'' Sam se vedno razočaram in nisem ravno dober primer te modrosti. To me počasi in nežno ubija. (nasmešek)
 |
DRUŽABNA 
RSS komentarji