 | INTERVJU: Oliver Dragojević: ''Ni se bilo možno 'prešvercati', če ti petje ni šlo. Danes je to možno. Če te mediji pograbijo, si lahko zvezda, tudi če si brezvezen.''
|
Oliverja Dragojevića boste redko našli na vrhovih radijskih lestvic, toda njegovi koncerti so vedno odlično obiskani. Navkljub triinšestdesetim letom bo letos slavil petdesetletnico kariere z dvema nastopoma v Križankah konec maja. Strastnega pomorščaka in hitrojezičnega govorca smo povprašali o njegovi življenjski poti, prihajajočih projektih, družini, mešanju politike in pop kulture na Hrvaškem, najljubših filmih in o njegovi strastni ljubezni do biljarda.
Pred vami so koncerti ob petdesetletnici kariere, v pripravi je tudi dokumentarec o vašem glasbenem popotovanju. Ste se ob jubileju odpravili brskat po starih arhivskih posnetkih in obujali spomine?
Ne, ker ne želim obešati na velik zvon tega pol stoletja dela. S tem se bolj ukvarjajo mediji kot jaz. Moje življenje so iste pesmi, isti koncerti, vse se vrti v nekih koncentričnih krogih. O tem ne razmišljam veliko, želim najti le neki nov motiv za te prihajajoče koncerte. To je edini resni problem.
Verjetno je res težko najti nekaj, kar bo na teh nastopih predstavljalo smetano vašega dela.
To je grozljivo težko! Težko je predvsem vsakič ustvariti intimno vzdušje.
V karieri ste posneli več kot tisoč skladb. Se vam kdaj dogaja, da slišite skladbe in vprašate, kdo to poje, in se izkaže, da ste to vi?
Se je zgodilo, da sem vprašal, kdaj sem to posnel, in dobil odgovor: ''Saj to nisi ti!''
Pred šestimi leti je umrl Zdenko Runjić, ki je bil podpisan pod večino vaših skladb. Mnogi so vaju primerjali z Eltonom Johnom in njegovim avtorjem Berniejem Taupinom. Kakšen odnos sta imela? Je bilo po tako uigranem sodelovanju težko nadaljevati z drugimi avtorji?
Ja, zadnji album sva posnela leta 2000, pozneje sva sodelovala še dvakrat, in to na izboru za pesem Evrovizije. Profesionalno sodelovanje sva prekinila, še preden je umrl, ne zato, ker bi se sprla, pač je tako naneslo. Ostala sva soseda in dobra prijatelja. In do konca sva imela čudovit odnos. On je napisal pesmi, mi jih predstavil, nakar sem jaz izbral tiste, ki so mi bile všeč. Bil je odličen organizator in eden najboljših takratnih avtorjev v Jugoslaviji. Služboval je v Jugoplastiki kot glavni direktor, po izobrazbi je bil matematik, njegov konjiček pa je bila astronomija. Z glasbo se je začel ukvarjati, ko si je sredi petdesetih ogledal Sarajevski festival. Vzel si je za nalogo, da se bo naučil brati in pisati note, in to mu je tudi uspelo – v enem letu! Imel je neverjeten občutek za pisanje rim. Res je bil inteligenten poba.
V starejših intervjujih večkrat tarnate, da je bilo včasih mladim glasbenikom laže in hkrati teže kot dandanes ...
(prekine) Ni se bilo možno 'prešvercati', če ti petje ni šlo od rok. Danes je to možno. Če te mediji pograbijo, si lahko zvezda, tudi če si brezvezen. Glavno je, da si medijsko zanimiv, glasba je čisto v drugem planu. Prej ni bilo takšne navlake okrog glasbe, če nisi znal peti, te nihče ni najel. Glasbenikov je bilo manj in se je posledično vse 'sestavilo'. Danes je tako, da zdaj si, jutri pa te več ni. Tudi če je kdo zares nadarjen, obstaja velika možnost, da ga ljudje spregledajo.
Med brskanjem po arhivih sem našel zanimivo izjavo iz leta 1980: ''Vse, kar pojem, je sranje, ker če bi pel dobre stvari, me nihče ne bi poslušal.''
Mogoče me je novinar takrat ujel v kakšni depresiji. (smeh) Včasih pač nisi zadovoljen s svojim delom, in če takrat srečaš novinarja, potem izjaviš kaj podobnega temu. Nee, do takrat sem posnel Galeba, Magdaleno, Nanolino in precej drugih dobrih skladb.
Verjetno imate danes več nadzora nad svojim delom. Dvomim, da zdaj kdaj snemate glasbe po naročilu nekoga drugega in ne po lastnem izboru?
Nekajkrat sem ustrelil mimo. Posnel sem milijon duetov. Sem pač dobrodušen človek in želim pomagati mladim glasbenikom, zato me ni težko prepričati o sodelovanju. Potem to običajno posnamemo – večinoma ne gre za duete, s katerimi bi se preveč hvalil, ki kdaj pa kdaj končajo na nekih radijskih lestvicah.
Nakar si verjetno občinstvo ali organizator zaželita, da katero o teh skladb izvedete na koncertu?
Ja, saj to se dogaja. Potem se izgovorim, da je tista pesem posneta kot duet, jaz sem pa zdaj sam tam. Bi jo odpel, a je ne morem. (hudomušen smeh)
Svojo čisto prvo avtorsko skladbo ste napisali šele pred dvema, tremi leti. Takrat ste povedali, da vam je težko opisati svoje občutke v treh minutah ene skladbe ...
Mah, jaz sem doma napisal že dvesto skladb. Tako, bolj zase. Ne vem, kdo je res zadovoljen sam s sabo, to ni naravno. Če bi bil preveč zadovoljen z njimi, bi bil narcisoiden, ker nisem, se mi to zdi normalno. Po drugi strani imam preveč rad glasbo, da bi prepeval kar koli. Preprosto nimam avtorskih ambicij.
Očala so od nekdaj vaš zaščitni znak. Zlasti v sedemdesetih in osemdesetih ste nosili precej ekstravagantne modele. Jih še vedno hranite ali jih boste podarili kakšnemu muzeju moderne hrvaške pop kulture?
Ne, prodal sem jih na dobrodelni dražbi. Dioptrija je plus sedem, ne vem, kdo jih uporablja.
Pravite, da ste prodali vsa tista ikonografska očala, po katerih se vas vsi spomnimo. Kaj se je pa zgodilo z oblekami z velikimi metuljčki, ki ste jih prav tako radi nosili?
Joj, tiste obleke sem nosil le nekajkrat, ker sem bil v njih videti grozno. Kot Elvis Presley! Žena jih je zamenjala za jajca na tržnici. Zanje jih je dobila deset.
Po zadnji vojni niste nastopili v Srbiji. Če v Beogradu ljudi sprašuješ, zakaj tuji glasbeniki nastopajo na stadionu Partizan in ne večji Marakani, pravijo, da so v Beogradu za tako velik koncert dovolj priljubljeni le trije izvajalci: Zdravo Čolić, Ceca in Oliver Dragojević.
Tudi meni to govorijo, nikoli pa tega nisem preveril. Nikoli ne bom šel tja.
Iz principa?
Tako je. Pred leti sem si to obljubil. Dobivam precej pošte in e-mailov, včasih me celo kdo domov pokliče – mojo številko najde v telefonskem imeniku – in me nato prepričujejo, naj pridem v Srbijo. Toda ne. Pravijo: ''Pa saj vas imamo radi.'' Čisto okej, to mi laska, a ne bom požrl svoje obljube. Pravim jim, naj pridejo k nam na morje in se tam lahko spoznamo na koncertu.
Vas politične stranke veliko snubijo, da bi nastopali zanje ali se opredelili kot njihov simpatizer?
Uf, da. Čisto vse sem gladko zavrnil. Jaz sem svoj. Vedno sem se zavedal, da je politika zelo izmuzljiva kategorija in da so politiki enaki. To so ljudje brez značaja, zanima jih le čisti dobiček. Politik ne more biti dober človek, ker se mora obnašati in odločati glede na ozračje v državi. Levi in desni se sovražijo, hodijo pa skupaj na večerje. Glejte, politik ima mandat štiri leta. V tem času mora priskrbeti sebi lagodno življenje, se ravnati po političnem ozračju v državi in interesih kapitala, da pa to doseže, mora iti prek trupel. Politike ne spoštujem.
Zadnji dve leti mandata pa skrbijo le za to, da ostanejo na oblasti.
Saj. Nobena oblast ni dobra. Včasih se zdi, da je kateri politik naredil nekaj za ljudi, na koncu pa se izkaže, da je ta še največ delal le zase.
Kako komentirate Severinino zbadanje Jadranke Kosor v medijih?
Mogoče je zanjo to medijsko koristno. Mogoče je to koristno celo za Kosorjevo. Verjetno bo imela Kosorjeva krajšo kariero kot Severina in slednja bo imela na dolgi rok od tega več koristi. Politiki se menjajo. Jaz sem preživel nešteto predsednikov vlade. Vedno pravim, da živim na morju, ta okoliš poznam, drugega pa ne. Zato se ne vmešavam v politične zdrahe. Pustite me, da živim svoje življenje v svoji deželi. V splošnem me moti ta plemenska pripadnost. To ni Nemčija ali Rusija, jaz živim v Dalmaciji. Hrvaška je moja država, a ta država ima hribe, doline in morje. Jaz živim ob morju, jaz sem Dalmatinec.
Kako se vam pa zdi njena fascinacija z Balkanom?
Ona je združila Bregovića, narodnjake, pop in gledališko igro v nekakšen posrečen paket.
Kako se bo izbiral repertoar za koncerte v Križankah? Verjetno obstajajo skladbe, ki jih imate osebno 'poln kufer', občinstvo pa jih vseeno pričakuje?
Ko sem nastopal v diskotekah, zdaj že nekaj let ne več, smo prepevali vse po vrsti. Če gre za koncert ob spremljavi orkestra, potem je treba repertoar skrbno izbrati in glasbenikom dati notne zapise. Na običajnem koncertu se odločam po odzivu občinstva, vidim, če jim ustrezajo hitrejše skladbe ali balade, in se po tem odločaš, katera bo sledila. Ali pa jih vprašaš: ''Bi se raje stiskali ali plesali?''
Kako ohranjate kondicijo?
Nikoli ne delam.
Saj so tudi nastopi delo. Verjetno je prehrana bolj problematična, ko ste zdoma?
Ta je res grozljiva! Vsako noč spiš v nekem tujem hotelu, hrana je slaba, ves čas si obkrožen s hrupom in cigaretnim dimom. To prinaša neke posledice. Pred sedmimi leti sem imel možgansko kap. Sicer pa živim normalno. Kdaj pa kdaj igram nogomet in tenis.
Vas kdaj zamika, da bi šli z novo ploščo v neke čisto drugačne glasbene vode?
Da, toda takšne izlete si privoščim na koncertu, na albumih običajno ne eksperimentiram do takšne mere. Pred kratkim sem se zmenil za sodelovanje s Stjepanom Hauserjem, članom 2Cellos, ki imata YouTube uspešnico s predelavo Smooth Criminal Michaela Jacksona. Posnela bova ploščo: klavir, čelo in moj vokal.
Nastopali ste na nekaterih najznamenitejših koncertnih prizoriščih: v newyorškem Carnegie Hallu, londonskem Royal Albert Hallu, pariški Olympii, dunajski Concerthaus ... Koliko je bilo ambicij po resnejši karieri na tujem?
V mlajših letih smo te možnosti resno premlevali. Zdaj sem prestar, kdo se bo ukvarjal z mano, če ve, da imam le še nekaj leta kariere pred sabo?
Z ženo imata tri sinove. Ste bili kot starš strog očka? So vam vaši fantje 'težili', da bi imeli motor, vi ste jim pa priporočili raje športne aktivnosti? (smeh)
Najstarejši sin si je blazno želel motor in midva mu seveda tega nisva dovolila. Nekega dne sem ga srečal s prijateljem, jaz sem bil v avtu, onadva pa na motorju in on je vozil. Ustavil sem se in ga samo pogledal. Jecljal je neka opravičila, zakaj se s prijateljem prevažata, doma pa motorja ni več omenil z eno samo besedo. Niti jaz ne.
Kdaj ste nazadnje vplačali loto?
Nikoli, ker je za te zadeve zadolžena moja žena. Ona že dolga leta upa na velik dobitek.
Številke izbirate vi?
Ne, ona o teh številih sanja. In nikoli jih še ni pravilno dosanjala. (nasmešek)
Elvis ali Beatli?
Oboji.
Quentin Tarantino je povedal, da veliko ljudi obožuje Beatle in Elvisa, vsakomur pa je nekdo vseeno ljubši.
To je težko vprašanje. Res. Elvis mi je bil res 'faca', Beatli so bili res dobra zasedba.
Kakšen nasvet bi ponudili mladim, nadobudnim pomorščakom?
Spoštuj morje, drži se obalnega pasu. Ali tole: če količkaj spoštuješ morje, se z njim nikoli ne boš igral.
Kateri film vam je najljubši? Takšen, da ga lahko gledate vsakih šest mesecev?
Forrest Gump! Lahko ga gledam vsak dan. In serijo Malo misto.
Ste strasten biljardist. Kaj je formula za dobro partijo?
Potrpljenje. Moraš biti miren, naravnost obseden s to kroglo.
Kdo je najboljši biljardist med znanimi obrazi?
Več jih je. Sam sem dvajset let redno igral karambol.
Najboljša risanka v Jugoslaviji je bila ...?
Vukotićev Surogat, ki je prejel oskarja.
Filozof Slavoj Žižek je enkrat povedal, da je Balkan prihodnost Evrope. Se strinjate s to trditvijo?
Hm ... (premišljuje) Evropo so vzpostavili kot eno državo in ji grozi razpad. Težko je predvideti mešanje vseh teh narodov. Naravno okolje Balkana je že stoletja enako. Težko se z njegovo izjavo strinjam in hkrati, da se ne. Sam bi želel, da bi glasbeno tukaj bolj vlekli proti Italiji, Balkan pa je čisto drugačen.
Kaj počnete pet minut pred odhodom na oder?
Čakam, da mi bend pove, katera skladba je predvidena za začetek koncerta. Nato jaz povem, da začenjamo s tisto, ki je mišljena za drugo. Pomembno mi je, da z bendom komuniciram človeško in spoštljivo.
Koga najbolj spoštujete med glasbeniki?
Med avtorji nedvomno Gibonnija, med starejšimi Runjića, med pevci Tonyja Cetinskega. Težko bi se odločil, ker me pri večini nekaj moti.
 |
DRUŽABNA 
RSS komentarji