DOMOV 
DRUŽABNA Promenada Moški smo kot nagačene živali
DRUŽABNA Promenada Moški smo kot nagačene živali
| Moški smo kot nagačene živali |
|
|
|
| torek, 07. junij 2011 | |||
| Besedilo: Petra Žigon, foto: Iztok Dimc | |||
Kako se ljudem navadno predstavite? Rado Mulej, Slovenija. Poklic? Hja, po poklicu sem frizer. Drugače pa se mi zdi, da bi o tem znali marsikaj povedati ljudje. Po duši sem igralec. No, bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je oboje nekako vcepljeno vame. Tudi friziral sem že na odru. Na frizerskih šovih, kjer se to počne, pred davnimi leti. Ste imeli kdaj kaj treme? Ne, treme nimam in je ne poznam. Ne pri friziranju ne na odru. Vem, da se kar veliko igralcev ukvarja s tem, ampak jaz nimam takšnih težav. Nobenega črvičenja v želodcu, potnih dlani ... Preprosto pač grem na oder. Ne razmišljam o ničemer in kar grem, s prazno glavo. (smeh) Mogoče tudi zato, ker je veliko mojega nastopa improviziranega, čeprav res ne bi mogel reči, da sem bil kdaj živčen pred nastopom. Kaj pa če bi morali igrati nekoga, ki je popolnoma drugačen od vas? Mogoče tih, sramežljiv ... (kratek premislek) Najbrž take vloge sploh ne bi dobil oziroma se zanjo potegoval, ker me ne bi zanimala. (smeh) Nisem tiste vrste igralec, ki bi preizkušal ogromno različnih vlog. Pravzaprav sploh nisem igralec! Sem naturščik, ki je po velikem spletu naključij pristal v tem poslu, in bi s trditvijo, da sem igralec, najbrž užalil marsikaterega mojstra igranja. Čeprav nisem šolan igralec, se ukvarjam tudi z igralstvom. Če bi dobil takšno vlogo, bi jo seveda odigral, najbrž pa bi vseeno skušal vanjo vplesti nekaj svoje 'podivjanosti'. Saj je Shakespeare dobro rekel, da je svet samo oder in mi vsi samo igralci. In v tem je veliko resnice. Morate pa vedeti, da mi je vse, kar v življenju počnem, v maksimalen užitek in da k sreči ne poznam občutka, ko se ti ne da v službo. Stvari, ki me ne veselijo oziroma v njih tega veselja ne vidim, pač ne sprejmem in ne počnem. Seveda je vse to vir dohodka in zato zame tudi pomembno, ampak imam veliko srečo, da to rad delam. Ste pastir petih moških, vodja krdela ali vzgojitelj? (smeh) Nič od tega. Vodja krdela je kar Jurij Zrnec, ker je tudi režiser. Jaz sem tisti, ki na začetku večera 'odpre ograjo'. Otvoritveni nastop je torej moja domena, zaradi česar sem zelo počaščen. Veliko je improvizacije, teme so različne, med najpomembnejšimi pa je seveda seks, ki je pravzaprav tema mojega življenja. S pogovarjanjem o tem nimate težav, zakaj se vam zdi, da jih veliko ljudi ima? Zelo rad se pogovarjam o tem. To je namreč nekaj najbolj normalnega in najlepšega v človeškem življenju. Ljudje se o tem zelo malo pogovarjajo in zato tudi tako redko seksajo. Seksajte, ljudje! Zakaj se lahko pogovarjamo o drogah, alkoholu in vseh drugih neumnostih, o seksu pa ne? Kako je lahko to tabu tema, ko pa je človeštvo najprej poznalo seks, potem so prišle droge in alkohol? Če bi se ljudje o tem več pogovarjali, bi zagotovo več tudi seksali. Zadovoljen človek je človek po dobrem seksu. Tako se lahko zjutraj zbudiš, odplešeš in odpoješ skozi dan in se zvečer spet posvetiš svojemu partnerju. Predvsem se mi zdi, da naši politiki zelo malo seksajo. Takoj ko katerega koli pogledam, mi je jasno, da prejšnjo noč ni dobil. Če bi, bi se ukvarjal z bolj pomembnimi stvarmi, kot so neumne reforme, ki nikomur ne koristijo. Če se vrneva k predstavi, me zanima, če vam uspe fante postaviti v vrsto, če je treba? Ni take potrebe. Že toliko let se poznamo in skupaj delamo, da imamo nenavadno in neverjetno kemijo, ki sega veliko dlje kot samo prek odra. Mi smo izjemni prijatelji, neke vrste alternativna družina. Vsakokrat ko se odpravimo na predstavo, se naš kombi trese od smeha. Naših pet moških in jaz se preprosto tako zabavamo. Šest Indijancev in naša skvo (ki je sicer voznik, a je zaradi dolgih las naša Indijanka) se prismeji na lokacijo, kjer nastopamo in smo že veliko pred predstavo neizmerno dobre volje, kar se nedvomno odraža tudi na odru. Morate pa razumeti, da od teh šestih Indijancev nobeden ni 'čisto gladek'. (smeh) Če bi se nas šest spravilo skupaj živet, vem, kdo bi kuhal, kdo pospravljal itd. Tako dobro se poznamo. Kako pa rešite improvizacijo, če ljudje niso pripravljeni sodelovati? Imam takšno tehniko, da jih presenetim in me ne pričakujejo, tako da odgovorijo na vprašanje, še preden se dodobra zavejo, da sem tam. (smeh) Nekako mi uspeva. Potem morate imeti tudi nekaj psihološke žilice? Vsekakor, vsak frizer jo mora imeti. Človeka moraš znati prebrati. Koliko pa daste na prvi vtis? Človeka hitro sprevidim, se mi zdi. In če ugotovim, da je to zahrbtna podlasica, bova pogovor kaj hitro zaključila. Prav tako, če se ta oseba drogira. V nasprotnem primeru pa se lahko pogovarjam s komer koli in kjer koli. Če si običajen človek, s katerim se lahko pogovarjam, ti lahko jutri pridem pomagat hišo zidat. Zato tudi majhne stvari odpuščam, velike pa so navadno tiste vrste izdajstva, ki poberejo vse zaupanje. Kako sprejemate kritiko? Zelo hvaležno! Tisti, ki me zna dobro in konstruktivno kritizirati, je moj največji gledalec in mi lahko pri tem samo pomaga. Vedno pa mi je predvsem mar samo za mnenje svoje družine in najbližjih. Govorice, zlobne besede, nevoščljivost me sploh ne zanimajo. Kaj vas spravi iz tira? Nič. Lahko tudi fante vprašate. Tudi Urška (Alič Flajnik, op. p.) me pogosto sprašuje, kako za vraga sem lahko ves čas dobre volje. Že zjutraj sem dobre volje, pa čeprav mogoče potrebujem malo časa, da dodobra spregledam. (smeh) Nobena stvar me ne spravi iz tira, ker je pač življenje takšno, kakršno je. Če pa se pojavi kakšna zagata, je to le manjši problem, ki ga je treba rešiti, potem pa iti naprej. Ah, nekaj me pa le iztiri! Moški, ki so nasilni do žensk, in pedofili. Takšni ljudje so nevredni življenja in edini, ki mi dvignejo pritisk, ter edini, ki bi me pripravili do tega, da bi razmišljal o nasilju. Nekje sem prebrala, da sami zase pravite, da ste nori. Koliko je v tem resnice? Uf, vse je res. V čem se to najbolj kaže? Razvidno iz priloženega. (smeh) Kaj pa je bila najbolj nora stvar, kar ste jih kdaj naredili? Kaj pa ni bilo? Tak sem že od otroštva in jaz temu pravim pozitivna norost. Že pri petih letih sem šel na morju do ribičev, ki so se odpravljali na ribarjenje, in jim povedal, da sem se doma vse zmenil, da grem lahko z njimi. Seveda se nisem in so me stari starši, s katerimi sem bil na morju, besno iskali po vsem zalivu, jaz sem pa s starimi ribiči ribe lovil. Tak sem od nekdaj. In imam mogoče zaradi te svoje norosti tudi marsikatero brazgotino in nepreštete šive na glavi. Se vam zdi, da se ljudje v teh časih še raje smejijo? Zdi se mi, da se ne znajo več smejati in sprostiti, ker si preveč zapletajo življenje. Nobena težava ni nerešljiva. Obstajajo le stvari, ki jih je treba urediti, in to je to. Ne sekirajte se, ne prepirajte se, radi se imejte in uživajte življenje na polno. Samo eno nam je dano in noben trenutek se ne vrne. Kako pa vi doživljate recesijo? Kupujem kavbojke z manjšimi žepi. Seveda se zavedam, da je številnim ljudem zelo hudo. Ampak včasih že prijazna beseda, smisel za humor in pripravljenost prisluhniti ljudem pomagajo. Veliko premalo se zanašamo drug na drugega in si pomagamo. Vas ljudje pogosto prosijo za nasvete? Kaj pa vem. Predvsem se mi zdi, da bi me moral državni zbor pogosteje prositi zanje. Vse bi uredil. Ste sploh kdaj slabe volje? V trenutku, ko bi začutil, da postajam slabe volje, bi se prepričal, da sem dobro. Glede na vašo hiperaktivnost mi povejte še tole – kako za vraga lahko strižete lase in skačete okrog s škarjami? Veste, razvil sem posebno strategijo, vse moje stranke morajo nositi čelade. No, seveda sem bolj pazljiv, vendar ves čas govorim. Vedno se vklopim v temo, o kateri hoče stranka govoriti, potem pa debatirava. Saj ni kaj razmišljati! Nikoli se nisem imel za čisto nič več, kot je kateri koli drugi človek na ulici, in se tega prepričanja še danes držim. Vsi smo si enaki. Živeti moramo svoje življenje, pomagati tistim, ki jim lahko, ne jemati drugim in se imeti radi. Pa je potem tudi dekle, ki je z vami, tako hiperaktivno? (smeh) Ni potrebe. Lahko je popolnoma mirna, še govoriti ji ni treba. Vse jaz povem. Pa še pričesko ji uredim. Samo tam naj bo, moja bo, poskrbel bom, da ima jesti in piti, pa rad jo bom imel. Nisem zapleten človek. Se svoji izbranki pustite 'komandirati'? Ko bi padla prva komanda, bi elegantno razložil, da so izhodi spredaj, zadaj, ob strani – kot na letalu. Nihče ne sme komandirati nikogar, to je dejavnost vojske in naj tam tudi ostane. Ste moški v razmerju drugačni, kot ko ste samski? Moški smo kot v krdelu, dokler smo samski. Ko pa dobimo družico, se spremenimo v nagačene živali – vedno nas najdete na enem mestu, s pivom v roki, nogometom na televiziji in naša stena je kavč. (smeh)
Zaznamek
Komentarji (0)
 Napišite komentar
Za komentiranje morate biti
prijavljeni
. Prosimo vas, da se
registrirate, če nimate odprtega uporabniškega računa.
|
|||
RSS komentarji
