Druženje z Ano Marijo smo začinili z vprašanji o modi, lepoti in moških, brez odvečnih, v celofan zavitih vprašanje.

Kaj imata skupnega improvizacija, v kateri ste tako uspešni, in moda, kot jo vidite vi?
V življenju je poglavitnega pomena, da znamo improvizirati. To pomeni, da se kdaj pa kdaj hitro odzovemo na nenadno spremembo, se prilagodimo na bizarne okoliščine ali na hitro sestaviti kaj, kar mora dajati videz celote. Pri modi je seveda popolnoma isto - nenadoma so sila moderne pajkice in na hitro je treba ugotoviti, kako jih lahko nosim tudi s svojimi mogočnimi stegni. Nenavadne kosmate jopice se da ublažiti s črno oprijeto podlago, tako da nisi videti ravno kot jeti. Velikokrat se zgodi, da se je treba urediti od glave do pet, v denarnici so pa pajčevine. Takrat je prav improvizacija v kombiniranju starih kosov s še starejšimi modnimi dodatki ključnega pomena. 

Mnogi se obregajo ob vaš slog oblačenja, češ da je preveč »kičast in bleščeč«. Kako odgovarjate na takšne očitke?

Seveda imam rada svetleče in bleščeče zadeve. Tudi tigri, zebre, pozlate, diamanti in lakasti dodatki popolnoma prevzamejo moje srce. Nič nimam niti proti pajčolanom, čipkam in bogatim naborkom. Verjetno je to kako povezano z odrom, kjer taki in drugačni sijoči dodatki naredijo predstavo tako spektakularno. Je pa res, da me nikoli ne boste mogli videti oblečene v tigrast plašček z roza lakastim pasom in pisanimi žabami (da, ta primer opisujem z resničnega življenja). Še posebno kič je treba zelo previdno odmerjati.

Kako lahko ohranjate svoj slog v svetu blišča in glamurja, ne da bi podlegli zakonitostim, ki jih narekujejo svetovne modne smernice?

S svojim osebnim slogom se nikoli nisem prav zares ukvarjala. Nase pač natlačim tisto, kar mi je všeč in po mojem mnenju daje lep videz. Tudi kadar me oblači kdo drug (recimo kostumografi, stilisti, modni oblikovalci), se poskusim spojiti z oblačilom, ga začutiti in poiskati del sebe, ki ga ta kos v meni prebudi. Žalostno je videti prelep plašček, ki si ga je gospa kupila samo zato, ker je bil drag in so ji sodelavke zdaj lahko nevoščljive. Ko pa ga nosi, plašček kriči: »Na pomoooč, dajte meee koomuuu, ki me bo znal nosiiitiii!« Take naj raje oblečejo termoflis.

Več si lahko preberete v tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 24.11.2011).

Komentarji (0)

RSS komentarji