Z Alešem se je fino zabavati, ker ni nikoli dolgčas, ker se je z njim mogoče pogovarjati o marsičem in ker je uglajen sogovornik. Čeprav vedno pove, kar misli, da je treba povedati.

Nekatere televizijske dame so mu pravile, da ima angelsko modre oči. On pa jim je odgovarjal, da je zanj intimnejše vprašanje, koga je volil, kot kako seksa. Talent za pisanje - to gotovo ima. Brali smo ga že v srednji šoli. Potem je napisal nekaj odličnih romanov in po mojem mnenju še odličnejših zbirk kratkih proz. O znosnosti je roman, ki od znotraj in zunaj opisuje nekaj generacij, ki jih je usoda izmaličila skupaj. Sprva težko branje, nato pa vse »pade vkup«. Zaslužil bi si kakšno nominacijo, če ne že kar nagrade, čez nekaj mesecev, ko bo sonce najdlje grelo naše glave.

Z Alešem se je fino zabavati, ker ni nikoli dolgčas, ker se je z njim mogoče pogovarjati o marsičem in ker je uglajen sogovornik. Čeprav vedno pove, kar misli, da je treba povedati. Tudi če se omizje ne strinja. Morda največji džentelmen izmed »fantov z Beletrine«. So to sploh še fantje?   

Kako ste, kako živite?
Dobro sem, hvala. Način življenja mi v glavnem določa delo. Vodim enega od štirih programskih sklopov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, ki se imenuje Življenje na dotik in pomeni digitalno dimenzijo projekta. Gre za ogromno stvar, ki pa se pravzaprav šele začenja, zato se moje življenje, tako kot bolj ali manj tudi moji res izjemni ekipi, večinoma vrti okoli projekta.

Imate zanimivo biografijo, potomec kakšnih prednikov ste?
Knapi, rudarji, domačini, nič posebnega ... Pravzaprav pojem normalnosti. V tem smislu sem v zadnjih letih, ko sem posedal v različnih družbah in so z vseh strani padale kompleksne, boleče in tragične družinske zgodbe, večkrat ugotovil, da ne poznam osebe s tako »normalno« družino in odraščanjem, kot je pri meni. In zato - hvala bogu - nimam niti enega samega izgovora v osebni preteklosti za to, da ne bi bil normalen v sedanjosti. Moja preteklost in preteklost moje družine v tem smislu ne dajeta izgovorov in kritja, in za to sem seveda hvaležen.

O znosnosti je precej kompleksen roman. Kako ste ga strukturirali?
Roman je nastajal zelo dolgo, zelo počasi, ob intenzivnem urednikovanju na časopisu in v zadnjem delu tudi ob postavljanju programskega sklopa Življenje na dotik. Leta in leta sem zbiral samo zgodbe, detajle, podrobnosti, prebiral stare knjige, časopise, poslušal nekaj izpovedi starejših, ki so nekatere stvari v romanu doživeli osebno, in to je menda trajalo skoraj sedem let. Nato sem drobce dejstev in materije obilno zalil in nadgradil z domišljijo. V konstruiranju posameznih zgodbic sem res užival. Potem je prišlo letošnje poletje, ko sem se za slabe tri mesece zaprl v kabinet in stvar dokončal. Struktura je resda kompleksna, ampak ko imaš razčiščene stvari, like, zgodbo, dramaturgijo ..., lahko postane strukturiranje vsebine sila zabavna in kreativna stvar, čisti užitek.

Pisec, urednik na založbi, urednik na časopisu - je takšna usoda slovenskih pisateljev?
Urednik na založbi nisem bil nikoli, od samega začetka sem v uredniškem odboru Beletrine. Je pa za mano dolga pot skozi medije. Menda kar sedem let urednikovanja na časopisu, dve leti dela na nacionalni televiziji, še pred tem postavljanja revije Balcanis in zdaj postavljanje nekakšnega medijskega eksperimenta v sklopu Življenje na dotik. Težavam tistih, ki se preživljajo s pisanjem kot svobodnjaki, sem sledil le z uredniškega položaja, ampak bojim se, da je odgovor bolj ko ne pritrdilen. V vsakem primeru. Če bo šla politika v isti smeri, kot je trenutno, torej da bo delovala tudi ali celo predvsem kot socialni korektiv, bo sicer še naprej veliko pišočih, vendar bo večina na robu preživetja in samospoštovanja. Če pa se bo politika usmerila v izrazito podporo vrhunskosti in zaostreno selekcijo pri podpori iz javnih sredstev, bodo mnogi morali poiskati vire dohodkov drugje.

Komentarji (0)

RSS komentarji