Ikona slovenske fotoreportaže, biolog, potapljač in novinar Arne Hodalič se že dalj časa ukvarja predvsem s socialo - s temno platjo našega planeta.

Ikona slovenske fotoreportaže, biolog, jamar, potapljač in novinar Arne Hodalič se že dalj časa ukvarja predvsem s socialo - s temno platjo našega planeta. Vidi in zato v svojih fotografijah kaže probleme, v katere nas je porinila človeška sebičnost. Toda s pobalinsko odločnostjo pri svojih 56 letih pravi, da je svet včasih tudi lep. Prepričan pa je, da ga ni mogoče spremeniti.

Arne že tretje leto zapored skupaj z društvom Kros pripravlja koledar, katerega izkupiček od prodaje gre v dobrodelne namene, za otroke iz bolnišnične šole Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS Soča. Srečala sva se kar v lokalu omenjenega zavoda, kjer je Arne v petek podpisoval koledarje.

Dva obraza našega sveta je zgovoren naslov za koledar, pa vseeno - kaj nam sporočate?
Lepo in grdo. Se pravi, dve plati iste dežele. Koledar je konec koncev narejen zato, da se zbere čim več denarja, zato so na eni strani izbrane lepe fotografije, da bi ga kupilo čim več ljudi (smeh). Ampak tisto, kar hočem in si želim fotografirati, so temne strani našega planeta. Zato na drugi strani vsakega lista kažemo ekološke, ženske in politične probleme. Dodana so moja besedila, v katerih skušam pojasniti problematiko, in besedila ter risbe otrok s posebnimi potrebami. Pravzaprav pa gre za dve sliki iste dežele. Na primer: Hrvaška ima krasno kornatsko otočje, a obenem tudi težave z deminiranjem velikih površin svojega ozemlja, kjer so ostala minska polja po balkanski vojni. Tako lahko pokažemo temačnost sveta, v katerem živimo, pa tudi lepo plat. Saj naš svet ni samo grd - čeprav se jaz tako počutim. Ljudje se lahko odločijo, kako bodo obrnili koledar.

Letos smo se veliko ukvarjali z aferami, povezanimi z ustanovami, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo. Se denar zbira za pravo stvar in bo šel v prave roke?
Pri humanitarnosti gre za zaupanje. Za politiko vsi vemo, da so barabe, tukaj pa je drugače. Aferam se sploh ne čudim. Prav gotovo ne bi zaupal dobrodelni organizaciji, ki ima za ambasadorje znane obraze in jih pošilja po svetu na počitnice v hotele s petimi zvezdicami. Ampak Rdeči križ pa podpiram! Država je tista, ki mora grabežljivce ujeti in jim soditi ter jih kaznovati. Mislim, da so organizacije, kot je Rdeči križ, nujno potrebne, zlasti pri velikih katastrofah, kjer se je treba odzvati hitro, z veliko sredstvi. Videl sem jih, kako delajo, ko sem bil v Pakistanu le nekaj dni po potresu, v katerem je umrlo skoraj sto tisoč ljudi. Ljudje z Rdečega križa so bili edini, ki so bili sposobni hitro in zelo konkretno pomagati. Mi Rdečega križa ne potrebujemo za popravilo hiše ali pa za gratis obleke - res nujen je pri velikih katastrofah.

Veliko potujete in veliko ste videli. Zakaj finančno podpirate prav program za rehabilitacijo otrok v rehabilitacijskem inštitutu Soča?
Vedno sem na strani zatiranih. Denar, zbran s prodajo koledarjev, gre vsako leto za odhod otrok s posebnimi potrebami na šolske paraolimpijske igre v Bruslju, pa tudi Bruseljčani pridejo k nam. Zaradi svoje drugačnosti so ti otroci zelo odrinjeni od »normalnega« življenja, tam pa za nekaj časa postanejo enakovredni člani družbe. Tam nekaj pomenijo, družijo se in tekmujejo, obiščejo jih tudi novinarji.

Ena mojih najboljših odločitev je bila, da nimam biološkega otroka. Posinovil sem super fanta, ko je bil star tri leta, zdaj je že na univerzi, zato vem, kaj pomeni imeti otroka. Mislim, da je nujno pomagati tistim, ki so že tukaj. Nekateri otroci, ki so na rehabilitaciji v Soči, so motorično zelo slabi, ampak izjemno bistri, pri drugih je prav nasprotno. Mi jim pomagamo omiliti nekaj te neverjetne socialno-čustvene osamitve, ki so je deležni. Recimo, da gre za pomoč pri čustveni rehabilitaciji.

Se pravi, da je z dejanji mogoče spremeniti svet.
Da ne bo imel kdo iluzij, pri meni je dobrodelnost izjemno sebično dejanje. To delam samo zato, da se zjutraj lažje pogledam v ogledalo. Ker vem, kakšen je svet, in to so zelo hude stvari. Izgubil sem vse iluzije, ne vem pa, kako se lahko pogledajo v oči politiki, nekateri moderni poslovneži in drugi pokvarjeni ljudje. Preprosto ne morem verjeti, da kdo sam o sebi misli, da je pokvarjena baraba. Verjetno je logika bogatih prevarantov in politikov v tem, da so prepričani, kako dobri in sposobni ekonomisti in voditelji so, ne glede na to, kakšne krivice povzročajo drugim s svojim početjem.

Celoten pogovor si preberite v aktualni tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 22.12.2011).

Komentarji (0)

RSS komentarji