Znajde se tako na družabnem kot diplomatskem parketu, pogovori s pomembneži ji ne delajo preglavic, znanje jezikov pa pripomore k njeni samozavesti.

Prva dama Slovenije Barbara Miklič Türk izhaja iz meščanske družine. Njeni starši so bili izobraženci in zaradi očetovega dela je kot najstnica nekaj let z družino preživela v Sudanu v Afriki. Tujina jo je spremljala večino življenja, saj je sledila moževi poklicni poti - najprej v Ženevo, nato v New York. Zdaj spremlja moža, predsednika države, na obiskih po vsem svetu. Znajde se tako na družabnem kot diplomatskem parketu, pogovori s pomembneži ji ne delajo preglavic, znanje jezikov pa pripomore k njeni samozavesti.

Čeprav o sebi pravi, da je pesimistka, je ob težkih trenutkih znala pozitivno razmišljati. Nerada tarna. Kot ambasadorki prostovoljstva ji veliko energije med drugim dajejo tudi srečevanja z mladimi prostovoljci.

V prvi vrsti sem žena, ste dejali v nekem intervjuju. Pa ste sploh lahko še »navadna« žena ali ste večino časa predvsem predsednikova žena?
Mislim, da sem kar navadna žena - saj tudi kuham in nakupujem, skrbim za gospodinjstvo. Ja, tudi to spada med moje vsakdanje obveznosti.

Pa vašemu možu uspe priti domov na kosilo?
Redkokdaj, saj ima zelo natrpan urnik. Zato tudi nima ravno redne prehrane. Če je le mogoče, pa okoli dvajsetih doma večerjava.

Vas je bilo v vseh teh letih, odkar je mož na pomembnih položajih, kadar koli strah, da čemu ne boste kos? V javnih nastopih, recimo.
Ne, mislim, da ne. Če si prizadevaš, da bi bil dober, ne moreš preveč kreniti s poti. Osnoven je pozitiven odnos do ljudi. Da si jim naklonjen. Nikoli me ni bilo strah - kaj groznega bi pa lahko naredila? So pa pri javnih nastopih bolj zoprne take banalne malenkosti - kar se bo morda slišalo zelo smešno -, kot je, da se ti, recimo, strga nogavica. Vedno pa se pred vsemi javnimi dogodki pripravim tudi na vsebino pogovorov in se seznanim z delom naših gostiteljev. Oba s soprogom posvečava pripravam veliko časa.

Za vami je 13 let življenja v New Yorku, kjer je bil vaš mož diplomat. Vam je bilo v tujini kdaj težko - kot ženski, materi z otrokom?
Ko se preseliš v tujino, se moraš spoznati z vsemi značilnostmi tistega okolja. New York je zelo natrpano mesto in vse interakcije so tam zelo intenzivne. Kakšnih večjih težav sicer nisem imela, saj so mi z nasveti pomagale druge žene diplomatov, tudi z nasveti o čisto navadnih opravilih, kot je obisk frizerja. Spomnim se, da je bilo v New Yorku težko najti dobrega, a ne pretirano dragega frizerja. Kar precej žena diplomatov je prvič »padlo v past« in kakšnemu frizerju plačalo tudi okoli 500 dolarjev, pa še čudno so jih pobarvali.

Komentarji (0)

RSS komentarji