 | Saša Pavček je spregovorila o težkih časih, ko se je kot mati samohranilka uveljavljala v gledališču.
|
Preprosta, a ne preproščina, iskrena, a s pravo mero in okusom, ljubeča, a ne osladna. Saša Pavček, prvakinja SNG Drama, z več kot devetdesetimi vlogami, Saša Pavček, večkrat nagrajena pisateljica, Saša Pavček, profesorica na AGRFT. Samokritična, čuteča in občutljiva ustvarjalka, ki o sebi zmore in želi govoriti odkrito, ker raziskuje globine svoje duše, in hkrati nežna, ljubeča ženska, ki v čistosti velikih oči zrcali najpomembnejše – ljubezen. Tudi do sebe!
Ujeti med gib in besedo, med misel in dejanje: ste igralka in pisateljica. Se oboje mora prepletati? Verjetno bi bilo težko reči, kaj ste bolj, ker ste oboje …
Po izobrazbi sem diplomirana igralka, to je moj poklic, pa kljub temu težko izrečem: "Jaz sem igralka." Včasih se mi zdi, da sem ', ki rad igra', in če že rečem to, kar mislim, potem lahko tudi pridam: 'rad piše'.
Pa vendar ste kot otrok sanjarili o poti baletke in bili že v gimnazijskih časih članica Šentjakobskega gledališča. Že takrat ste prejemali nagrade za igranje in tako je bilo tudi pozneje.
Pravzaprav sem želela biti akrobatka na trapezu, 'ženska-guma', skratka cirkusantka. Cirkus nosi poleg veščine telesa tudi veliko humorja, hkrati pa tisto značilno neizrekljivo žalost, ki sem jo kot otrok razumela kot poigravanje s čustvi. Tudi ples me je vedno vlekel, a sem od ur klasičnega baleta zbežala, ker sem bila preveč sramežljiva, sem se pa zato na akademiji in po njej spet našla v gibu. V gimnaziji sem iskala vse možnosti za igranje, če ni bilo drugače, sem v razredu zabavala sošolce, si izmišljevala skeče … Bila sem v dramskem krožku v Pionirskem domu, pozneje sem šla delat sprejemni izpit v Šentjakob, čeprav se mi je zdel malo zaprašen, a ko so se začele vaje za Veroniko Deseniško, me je vloga čisto posrkala vase. Nagrade so mi vlile malo vznesenosti. Vseh sem bila vesela in mislim, da je prav, če se človek razveseli nepričakovanega. Zadnje čase sem bila prijetno presenečena, ko sem dobila dve mednarodni nagradi za pisanje.
Kot mlada mama samohranilka ste diplomirali ob dojenju in začeli profesionalno pot kot samostojna kulturna delavka. Predstavljam si, da je bila pot negotova in težka.
Negotovost je včasih dobra, sili te, da resnično zgrabiš življenje v svoje roke. Na splošno mislim, da je odlično, če se človek čim prej sooči z resničnostjo; če je kdaj težka, ga to lahko okrepi. Ko sem rodila (mama sem postajala počasi, z vsakim dnem, bi rekla), sem se brez posebnega napora zavedla, kaj je pomembno in kaj ne. Ko opustiš nepomembne stvari, si močnejši, seveda pa ženska dodatno moč črpa še iz svoje narave. To je lahko tudi materinstvo, ni pa nujno. Pretirano poveličevanje materinstva mi ni blizu, saj je vendar nekaj zelo običajnega, naravnega. Cenim ga, a ljudi ne vrednotim po tem, če je nekdo starš. Samohranilk je baje vedno več, a vsaki mamici bi iz srca privoščila predvsem dobrega, ljubečega partnerja: življenje v dvoje je namreč veliko lepše.
Ste bili razpeti med domom in gledališčem, med sinom in preživetjem?
Razpeta sem včasih že zato, da vzdržujem napetost, ki je potrebna za kreativnost, ta je celo zaželena. Idealno se mi zdi, če je dom prostor harmonije, gledališče pa prostor konflikta. A za ideale pravijo, da so nedosežni, toda meni se zdi, da mi kažejo smer. Vem, za kaj se borim, poleg tega verjamem, da je možno polno življenje, ne s polovično čustveno prisotnostjo na delu in doma. S slabo vestjo, z 'joj, jaz delam ponoči, družina pa trpi' se ne sme živeti. Igralstvo je težek in odgovoren poklic in dati mu je treba svobodo in spoštovanje. Na ta način je po mojem igralka mirna, celovita in se lahko razdaja tudi doma. Dom jo pravzaprav polni in bogati, osmišlja tudi njeno igranje.
Dom je oaza, toda varen pristan in priznanje je tudi stalna služba. Je bila zaposlitev v SNG Drama priznanje igralskemu delu in hkrati olajšanje, ker se ni bilo treba več toliko boriti?
Ko so me sprejeli, sem bila vesela, saj sem si želela delati v SNG Drama, med močnimi igralskimi osebnostmi, v ambicioznem gledališču, kjer se igra vrhunska klasična in moderna besedila, kjer si pred izzivom, kako odigrati zahteven repertoar. Takega načina življenja sem si želela. Borba je v našem poklicu vsakodnevna, saj na odru velja druga resničnost in zanjo se je treba vedno znova truditi, dati od sebe vse, kar zmoreš v tistem trenutku, živeti za ta trenutek ...
Seveda, to so izzivi! Tudi odločitev, da želite kljub majhnemu otroku napredovati, se učiti: odšli ste v Pariz. Kakšen je bil ta čas, to življenje, to učenje?
Naporno, a zelo zanimivo, marsikaj se odpre, naloži v možgane in pozneje, ko ne pričakuješ več rezultata, se pokaže vrednost te izkušnje: laže je ovrednotiti vloženo energijo in napor. Saj sem ponosna na predstavo, ki sem jo igrala, na dva recitala, nove izkušnje, drznost in pogum, a s prav nič veselja se ne spominjam samote, tudi solz in stisk.
Pa sin, je šel z vami?
Ne, vsaka dva meseca, med semestri, sem se vračala domov, peljala sem ga tudi s seboj na obisk, a za srečno prebrodeno pariško leto je zaslužna zgolj moja mama, njej se moram zahvaliti za vso pomoč in podporo. Mimogrede: zanimivo se mi zdi, da česa podobnega nikoli ne vprašamo moških.
Res je, toda s sinom ste kot samohranilka živeli vi in ženske znamo in zmoremo sprejeti in nositi odgovornost! Saj nas dileme o pravih odločitvah periodično spremljajo vse življenje, a dostikrat se izkažejo odločitve, v katere nas sili notranja nuja, kot najboljše. Vi ste se odločili še za eno učenje, učenje kreativnega pisanja …
Samo iz radovednosti. Delavnice kreativnega pisanja sem vzela sicer kar zares, a hkrati kot igro. Nenehno čutim nujo po znanju, občudujem ljudi, ki ga imajo v izobilju, hkrati se zavedam lukenj v svojem, te me prav živcirajo, zato tem bolj uživam, če lahko poslušam pametne, razgledane in izobražene ljudi. Rada delam tudi v skupini, ki ji za nekaj res gre, ki ve, kaj hoče. Ugotovila sem, da za pisanje poleg samote potrebujem tudi zunanjo spodbudo, in hvaležna sem vsem, ki mi jo dajejo.
Mislite, da je strast po pisani in govorjeni besedi zapisana v genih? Vaš oče je pesnik, vaš brat je bil pesnik …
Ded je bil taksist, nono pa lovec. Tudi njiju imam v genih, lovim besede in vedno me mika kakšna pot, ki jo je treba izpeljati 'vrat do vrat', kot je imel navado reči dedek, se pravi: od želje do cilja. Te poti se vedno ponavljajo, upam le, da se jih ne bom nikoli naveličala, si izmišljala svoje, ne glede na dediščino družine.
Pred kratkim ste predstavili tretjo izdajo pesmi brata Marka Z vsako pesmijo me je manj. Še vedno stojite za verzom 'To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen' – še vedno mislite, da je ljubezen široko čustvo?
Recital ob izdaji bratovih pesmi ob 50-letnici njegovega rojstva je bil v pretekli sezoni eden mojih najlepših nastopov, bil je takšen, kot si ga njegove pesmi zaslužijo. Bolj preprosto in iskreno recitirati ne znam in ne zmorem, zasluge za to vrhunsko umetniško doživetje pa ima seveda Maretova poezija. Ob njej pa glasba, klavir Bojana Goriška. Ljubezen je beseda, ki se je ne upam prevečkrat zapisati ali izgovoriti. Mislim pa, da je edino, za kar je vredno biti. In to ni nobena fraza, to je nuja.
Ali zaradi ljubezni že deset let polnite srca ljudi s preprostostjo in ljubeznijo Luče v Tomšičevi (priredili ste jo vi) monokomediji Bužec on, bušca jaz?
Zaradi ljubezni človek lahko naredi vse. Rada igram to predstavo, ljudje jo z naklonjenostjo gledajo, tudi v tej medsebojni energiji je nasmeh ljubezni, predvsem pa je v tej igri veliko humorja na račun zakona, iskanja sožitja med moškim in žensko ter veliko temperamenta, topline in preprostosti.
Štiristo predstav ni mačji kašelj, gostovanja doma in v tujini tudi ne: igranje tudi izčrpa?
Izčrpa in vrača podvojeno. Poti na slovensko podeželje me zelo bogatijo, poti v mesta, kot so Chicago, Berlin, Ženeva, Gdansk, pa prinašajo širino, tuj zamah. Sicer je pa vsak pretok simpatije iz občinstva navdihujoč in me poživlja. No, pa malo discipline in volje tudi potrebuješ za vse napore. A ko stvar steče, ko padem v igro, je predvsem užitek in navzlic lahkotni, komični vsebini zame tudi izpoved.
Ali človek takrat, ko je sproščen, res igra najbolje? Ko pravzaprav ne igra, ampak dopušča, da telo in misli valovijo same, kot ste dejali?
Sproščenost je osnova, pomeni, da samo si in dihaš z vlogo. Misliš misli lika.
Ne znamo si predstavljati, da je za virtuoznostjo, lahkotnostjo ogromno garanja!
Seveda je. A mene to delo veseli in včasih kljub utrujenosti ne čutim, kdaj moram nehati, preveč me vleče v samo snov. Sem pa, zlasti dokler se ne potopim v vlogo, precej lena. Dokler me nekaj ne zagrabi, se težko spravim k delu.
Knjiga Na odru zvečer, tragikomedija Čisti vrelec ljubezni, monokomedija Al' en al' dva, pa eseji, radijske igre, zadnji dve drami (Pod snegom, nominacija za Grumovo nagrado 2008; in V etru, daljša verzija radijske igre, ki je prejela Unescovo nagrado mir in prijateljstvo narodov sveta 2008) tudi nagrajeni, celo pravljico ste napisali … Morate pisati?
Oh, včasih kaj obljubim, pa se mi sprva ne da pisati, potem me pa povleče in bi delala samo to. Nikoli nisem čisto zadovoljna z izdelkom, a rok za oddajo je dober mejnik samokritike. Res pa je, da včasih pišem kar tako, zase, samo zase. Veliko nedokončanega se je tako nabralo, ker nimam dovolj discipline za končni izdelek. Sicer pa mislim, da je vsako pisanje nedokončano, kot misel, ki vedno rodi novo, nekaj takega kot valovi na morju.
Od leta 2005 ste na AGRFT docentka za dramsko igro in umetniško besedo, profesorica umetniške besede, dobili ste nagrado Prešernovega sklada, ste tudi prvakinja SNG Drama: novo veselje, nove dolžnosti, novi izzivi?
Prevsem spoznavanje mladih, njihovih potencialov, razmišljanj, njihove občutljivosti. Jaz se učim od njih in ni mi žal vsake ure popoldneva, ko sem z njimi. Kljub navdušenju pa čutim tudi veliko odgovornost. Zelo bi me potrlo, če bi komu rekla napačen stavek, ki bi ga zavrl, ne pa spodbudil; besedo, ki bi negativno vplivala na njegovo nadaljnjo pot. Najbrž se mi zna zgoditi tudi kaj takega, a upam, da bom imela možnost napako popraviti.
Bolj krhkega zdravja ste: vas obilica dela ne črpa?
Da in ne. Ko nekaj delam predano, z vero in radostjo, me to zelo polni. Včasih ne znam pravočasno nehati, preveč hočem, preveč dosledno, natančno, zato sem prenapeta in si premalo zaupam, žre me dvom, brez katerega ne gre – a to stanje me izčrpa, samo delo se mi zdi, da ne.
In zelo občutljivi: skozi senzibilnost zaznavate svet v vseh odtenkih, tudi tistih, ki so nekaterim ljudem prikriti. Zato verjetno lahko ustvarjate toliko in na takšen način, zato vas ustvarjalnost, čeprav je zaradi stalnega nihanja življenja lahko tako zelo naporna, polni.
Dramatika je pisanje, ki skriva pod plaščem besed krvave odnose med ljudmi. To me zelo zanima in vedno znova vleče v raziskovanje novih, neodkritih leg, seveda to ni vedno lahkotno uživanje, vedno ne steče, a če se prepustiš, če nisi preveč neučakan, kar gre. Počasi, a gre.
Čeprav delujete krhko, vas vodi tudi strast – do življenja. Obžalujete napake, strast in dejanja?
Obžalujem nestorjeno, ne storjenega. Kar sem storila, se ne da spremeniti, je, kakor je, in ti dogodki so 'v nekem času'. Napake so del življenja, raje se na njih spotaknem, se poberem in grem dalje, ker ne maram stopicanja na mestu in omahovanja ... Seveda pa bi me zelo bolelo, če bi mi kdo rekel, da sem mu storila zlo, kajti spoštovanje med ljudmi mi zelo veliko pomeni, in verjetno bi si zlo težko odpustila, pa četudi bi ga storila nehote. Oh, strast pa je šarmantna, je začimba ustvarjalnosti, čeprav me bolj od nje privlači človekova intimnost. Človek s človekom, čisto tak, kot je, brez igre, brez besed.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji