Težko je srečati brata, ki sta tako povezana, obenem pa vsak zase tako silovito predana umetnosti. Brez lažnega blefa.

Dva brata. Dva lepa in nadarjena brata. Slikar in pianist. Prvi je študiral na beneški akademiji lepih umetnosti, drugi na slovitem glasbenem konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi. Težko je srečati brata, ki sta tako povezana, obenem pa vsak zase tako silovito predana umetnosti. Brez lažnega blefa.

Včasih se mi je zazdelo, ko sem jih priložnostno obiskala, da sta še svoj prehranjevalni režim podredila temu, da bosta bolje ustvarjala. Prvi je imel doma in na tujem nekaj odmevnih razstav, drugi velja za izjemnega pianista - v javnosti je dolgo odmeval njegov koncert na ploščadi sredi Soče, kamor so z dvigalom prestavili njegov klavir. Sožitje z naravo je nekaj, kar ju določa. Živita v pravljični hiši v Kanalu ob Soči, ki sta jo obnovila z očetovo pomočjo. Kanal bo vedno kraj, kamor se bosta vračala, saj precej tudi potujeta. Spodnja vprašanja in odgovori so poskus njunega soočenja.

Ivan Skrt, pianist

O črnih glavicah

Kako gledate na svoj pianizem?
Moj pianizem je širjenje beline in z njo pripravljanje čistega in neokrnjenega prostora za enormno količino črnih glavic. Za črne glavice, ki jim je, za čisto vsako posebej že veliko pred mano, orodje njegovega Veličanstva - skladatelj - določil natanko določeno mesto. Pianist je lahko kralj tega zvenečega prostora, če v njem razvija zavest za vsako črno glavico posebej, se zaveda njenega položaja in njenega pravega poslanstva. Drugače se lahko črne glavice obrnejo proti njemu. A če vsaki posebej nameni svojo ljubečo pozornost, ga tisočeri odnosi z njimi odpeljejo na bogato potovanje v vse, tudi v najskrivnostnejše pokrajine. V tem procesu človek, tisti človek, ki se je v tej zgodbi okronal za popolnega vladarja nečesa zunaj njega, spozna, da je bilo to potovanje že od vsega začetka - potovanje v samega sebe.

Nekje ste rekli, da ste črni in beli - tako kot klavir ...
Danes sem bil pri zobozdravniku, pa me je vprašal, ali vem, zakaj ima klavir črne in bele tipke. Nisem mu mogel odgovarjati, ker sem imel polna usta, pa mi je povedal sam: »Bele so za ohcet, črne pa za pogreb.« Ali ni to krasno? Koliko modrosti je skrite v tem menda starem izreku! Glasba je življenje in smrt v enem. Na to opozarja že en sam zvok, ki se rodi iz tišine in v njej spet umre.

Poskušajte si predstavljati pianista, ki pride na oder - v svoj tihi kozmos, kjer ga čakata dva klavirja. Eden s samo belimi tipkami, s konsonančnimi, ušesu prijetnimi zvoki, in drug popolnoma enak. Po enem igra z levo, po drugem z desno roko. Nekaj časa bi bilo to cirkuško zanimivo, čez čas pa bi postalo groteskno. Prav tako bi bila skrajno groteskna obrnjena zgodba, s samo črnimi tipkami in z le disonančnimi, ušesu neprijetnimi zvoki. Prava glasba je popolna uravnoteženost obojega in v tem je lepota.

Komentarji (0)

RSS komentarji