Janez Grm se je v zadnjih dveh letih uveljavil kot eden najbolj nadarjenih mladih avtorjev, za katere niste še nikoli slišali.

Janez Grm, 31-letni študent primerjalne književnosti, kar sicer ne zveni tako impresivno kot njegovi uspehi zunaj klopi filozofske fakultete, se je v zadnjih dveh letih uveljavil kot eden najbolj nadarjenih mladih avtorjev, za katere niste še nikoli slišali.  

S svojimi izjemno intrigantnimi, pogosto kontroverznimi zgodbami, v katerih ne manjka elementov nasilja, spolnosti in črnega humorja, je zmagal na proznih mnogobojih, na natečaju založbe Sanje in na festivalu Urška. Igral je v vrsti amaterskih kratkih filmov, riše pa tudi strip za mesečnik 20 minut. V prostem času svojim 30 skrbno izbranim prijateljem na Facebooku objavlja povezave do šova Stephena Colberta, najbolj nenavadnih znanstvenih odkritij, galerije pravljičnih hišk na drevesu ali pa svoj izbor »zvezdniških dvojnikov«, v katerih denimo nastopata Josip Jurčič ali Alma Karlin.

Iskreno rečeno, pisanje kratkih zgodb v Sloveniji (pa najbrž tudi drugod) ni nekaj, kar bi človeku prineslo kake blazne denarce ali vsesplošno slavo. Kakšni ljudje se najdejo med pisci kratke proze?
S postavko, da v pisanju kratke proze ni ne denarja ne slovesa, se sploh ne strinjam. Nekaj naših najbolj znanih piscev v zgodovini pa vse do danes je ravno piscev kratke proze. Od Cankarja prek Preglja do Lemaićeve. Za kakšno jahto verjetno nihče med nami ne bo nikoli zaslužil, sicer pa, kdo sploh bo? Med pisci kratke proze se najdejo ljudje z vseh vetrov, večinoma pa so to ljudje, ki imajo nasploh radi zgodbe, pa naj bodo te na papirju ali na zaslonu. Tako jih imajo radi, da se še sami želijo poskusiti v njihovem ustvarjanju.

Vaši uspehi na tem področju so izjemni. Kakšna je pravzaprav konkurenca?
Konkurenca se mi zdi kar konkretna. Vedno znova sem presenečen, ko ugotavljam, kako kvalitetne avtorje in avtorice premagujem. Dostikrat je na natečajih in tekmovanjih seveda odvisno od specifičnega okusa žirije. V glavnem sem uspešen v zadnjih dveh letih, pred tem pa je bilo dolgo večletno sušno obdobje, ko sem sicer posejal dosti semena, sadov pa je bilo bolj malo.

Mama ene od tekmovalk se je pritožila zaradi vaše zgodbe Pojdita z menoj. So zgodbe s tovrstno tematiko - kot je ta kratka zgodba o pedofilu - tak tabu? Kako odprta je pisateljska srenja, kako odprta družba do teh kontroverznih tematik?
Po mojih redkih mešanjih s pisateljsko srenjo bi si drznil trditi, da so avtorji izjemno razumevajoče občinstvo, ki jih zanima predvsem kvalitetno pisanje. Je pa res, da se v omenjeni zgodbi pojavlja motiv spolne zlorabe, kar je ena zadnjih občutljivih tematik sodobne družbe, zato je skoraj razumljivo, da lahko koga malo preveč pogreje v drobovju. 

Vaše zgodbe so polne nasilja, erotičnih elementov, okrutnosti ... Pravijo, da pisatelji v svoje zgodbe pogosto vnašajo svoje zatrte, nepotešene strasti ... Koliko je v tem resnice?
Težko si predstavljam, da bi nekdo dobro pisal o nečem, kar ga ne zanima. Ne gre samo za spolnost in nasilje, je pa res, da sta to pogosti tematiki v mojem pisanju. Mislim, da pri meni ne gre toliko za zatrte kot za preusmerjene strasti. Premnogih stvari v svojih zgodbah se nikakor ne bi loteval, imam previsoko etično-moralno držo. Ampak na papirju super učinkujejo. Všeč so mi in drugim tudi. Ljudi take stvari nasploh privlačijo. Večkrat se čudim, ko naletim na ljudi, ki jih spolnost in nasilje, pa naj bo fizično ali psihično, ne zanimata. Nekateri se nad njima naslajajo, drugi zgražajo. Ampak fascinacija ostaja. Hudič je tako in tako zanimivejši od Boga.

Imate kakšnega literarnega vzornika?
Pri svojih letih imam čedalje manj vzornikov, vse več pa je avtorjev, ki sem jih že nekako vsrkal v svoj ustvarjalni jaz, tako da sploh ne vem več, iz katerega studenca zajemam, ko pišem neko zgodbo. K nekaterim avtorjem se vračam vedno znova: k Borgesu, Chrichtonu, Woolfovi, čeprav po mojem mnenju sploh ni treba prebrati nobenih drugih knjig razen Biblije, Epa o Gilgamešu in Ostržka. Vse, kar bi Nezemljan hotel izvedeti o človeški naravi, se skriva tu notri.

Komentarji (0)

RSS komentarji