 | Dragutin Mate ima poseben način sproščanja: kadar je napet, doma speče kakšno pecivo, najraje orehove rogljičke.
|
Minister za notranje zadeve, Dragutin Mate, je bil ob začetku svoje ministrske kariere precejšnje presenečenje. Skozi svoj mandat je vztrajal pri neopredeljenosti do strank, saj meni, da je tako za človeka na njegovem položaju najbolje. Mož, ki se v javnosti vedno pojavlja z resnim obrazom, pa je prijeten sogovornik, ki se rad nasmeji in naju s fotografom s širokim nasmeškom sprejme v svoji pisarni na ministrstvu, kjer stene krasijo slike njegovih dveh otrok.
Se je vaše zanimanje za vojsko in obramboslovje kazalo že v otroštvu?
Verjetno do te mere kot pri velikem številu fantkov, ki so se igrali z lesenimi puškami in se podili po dvorišču ter sanjali, da bodo postali vojaki in piloti. Seveda so se pozneje želje pri različnih ljudeh spreminjale, pri meni pa je nekako ves čas tlela želja po tem poklicu. Zanimala so me varnostna vprašanja, področje terorizma in obveščevalnih služb, zato sem se pozneje tudi odločil za študij obramboslovja. Seveda sem imel tudi druge želje, sanjal sem o karieri vojaškega pilota, pa se je obrnilo drugače. Takrat na žalost, danes na srečo, saj izredno uživam v svoji službi. Vmes pa sem celo kolebal med novinarstvom in obramboslovjem, smerema, ki sta bili obe na FSPN (današnji FDV, op. p). To se danes ljudem verjetno zdi nenavadno, vendar so vsi ti študiji imeli skupno jedro. Pred študijem sem nekaj časa celo delal pri časniku Večer!
Ali pogrešate pisanje?
Verjetno je lahko veliko ljudi veselih, da sem se raje odločil za ta poklic, saj bi bilo novinarstvo, če bi jaz delal v njem, lahko veliko bolj zoprno, saj bi zastavljal precej neprijetna vprašanja!
Vam je pisana beseda blizu?
Mislim, da mi pisanje kar leži. Tudi moja profesorica za slovenščino mi je v šoli vedno govorila, da pišem zelo dobre spise, le slovnica je šepala! Vedno je kakšna vejica manjkala!
Kakšne spomine imate na otroštvo v Mariboru?
Izredno lepe. Brat, sestra in starši še vedno živijo v Mariboru, tudi moja žena je Mariborčanka. Sicer sem, kot veste, rojen v Čakovcu, a bolj po spletu naključij, tako da sem otroštvo in mladost preživel v štajerski prestolnici. Na tiste čase imam res lepe spomine, saj je bilo to obdobje, ko smo bili brezskrbni. Življenje je bilo manj stresno – tako za otroke kot starše. Moja mama je bila doma in skrbela za družino, tako da sem vedno prišel domov na kosilo, predvsem pa je bilo veliko več druženja. Ko opazujem svoje otroke, vidim, da se veliko manj družijo. Ves ta čas, ki ga otroci zdaj preživijo pred računalnikom, smo mi preživeli v druženju z vrstniki, se igrali …
Se pogosto vračate v Maribor?
Po končani fakulteti sem ostal v Ljubljani in tu našel tudi službo, vendar se z ženo vsaj enkrat mesečno vračava domov. Ti obiski niso več taki kot nekoč, ko so trajali ves vikend; zdaj gremo navadno le za ves dan.
Po diplomi ste poučevali tudi na gimnaziji Poljane. Kako se je imenoval tisti predmet?
Obramba in zaščita. Res je, da so bili v šolskem letu 1989/90 v našem prostoru že zelo turbulentni časi in naš ravnatelj je bil izredno odprt človek in mi je dopuščal veliko improvizacije. Formalno smo morali v dnevnik vse vpisovati po učnem načrtu, saj je bila to vendarle še Jugoslavija. Zadnjo konferenco sem tako 'prepustil' dijakom; vsak si je izbral temo, na katero je naredil seminarsko nalogo in potem imel enourno predavanje. Zanimivo je bilo tudi to, da me je pozneje poklical kolega, ki je v četrtem letniku poučeval in ugotovil, da se dijaki iz drugega letnika spomnijo snovi, ki sem jo jaz predaval. To je bilo tisto, kar mi je zelo veliko pomenilo: da so si zapomnili in se kaj naučili.
Kaj ste se naučili od svojih dijakov?
To je pa zelo težko vprašanje. Mislim, da sem se predvsem naučil to, da je to, ali te drugi poslušajo ali ne, odvisno od tebe. Zelo je tudi odvisno, kako jih animiraš in na kakšen način jim kaj predstaviš. Res pa je, da se je poznalo, da sem bil le malo starejši od njih in nisem prišel v šolo v kravati, pač pa v majici, in so sprva le stežka 'registrirali', da sem profesor! (smeh)
Pogrešate učenje?
Pravzaprav je bilo to takrat bolj izhod v sili. V tistem obdobju je bilo namreč zaposlovanje obramboslovcev na zelo nizki stopnji, tako da sem dobrega pol leta iskal službo po vsej Sloveniji. No, pozneje pa so k sreči nastopili boljši časi, ko se je vzpostavljala Slovenija kot država in smo se laže zaposlili.
Pa ste imeli v svojih gimnazijskih ali študentskih časih kakšno nenavadno službo?
Oh, seveda! (smeh) V gimnaziji smo imeli obvezno prakso, ki smo jo morali opravljati štirinajst dni. Tako sem med drugim in tretjim letnikom mesec dni delal v mariborski livarni, kjer sem opravljal precej fizično delo. Tam smo sejali 'špene', da so lahko šle uporabne litine nazaj v talilnico. Za to delo sem si sam kupil prvo kolo, ki je imelo deset prestav! (smeh) Pa še celo malo mi je ostalo. Leto dni pozneje pa sem delal v podjetju, za katero sva s sošolcem čistila izložbe. Delal sem tudi med študijem, med drugim tudi za Gospodarski vestnik, kjer smo morali v skladišču pravno in poslovno literaturo pakirati in razpošiljati. Starši mi žal niso mogli zagotavljati dodatnih finančnih sredstev, štipendija je bila prenizka, pa sem moral pograbiti za marsikaj. Delo mi ni tuje.
Kaj je obsegalo vaše delo na položaju svetovalca za mednarodno sodelovanje v kabinetu ministrstva za obrambo?
Ko je takrat gospod Janez Janša kot minister za obrambo šel na službeno pot v Avstralijo na povabilo Slovencev, so iskali nekoga, ki se bo znašel na letališčih, znal dobro angleško in skrbel za varnost ministra, pa so zgolj po naključju našli mene. Prej ga osebno (razen nekaj spregovorjenih besed) nisem poznal, a po vrnitvi v Slovenijo sem bil dva meseca pozneje prestavljen v njegov kabinet. In sem se začel ukvarjati s popolnoma drugimi stvarmi, ki so bile zame čisto nove. Bilo pa je razburljivo, saj smo navezovali stike z drugimi državami, vzpostavljali veliko novih stvari na nivoju ministrstva in vse mi je bilo v izredni izziv. Takrat je bila na ministrstvu za mednarodno sodelovanje zaposlena ena sama oseba! Moje delo je obsegalo bilateralno sodelovanje, multilateralno sodelovanje, delo z misijami, vsa mednarodna sodelovanja, do katerih je prišlo v programih izmenjave pomoči … To delo je bilo izredno zanimivo. Sprva sem bil sicer zelo nesrečen, ker sem pogrešal prejšnje delo v obveščevalni varnostni službi ministrstva.
Danes že več kot petnajst let poznate gospoda Janšo. Kakšen je vajin odnos?
Ves čas sva izredno dobro sodelovala. Prva negotovost, ko sem šel z ministrom v Avstralijo, ko sem imel, priznam, tudi cmok v grlu, je kmalu minila. Dobro sva se ujela in z delom sem pridobil njegovo zaupanje. Ponudba za ministrski položaj me je zelo presenetila.
Kaj vam je danes najljubše v vaši službi?
Najbolj mi je všeč to, da je delo izredno dinamično. Morda to, da se lahko vsak dan zgodi nekaj nenapovedanega, koga moti, meni pa je takšno delo daleč največji izziv. Iz tega razloga pa seveda tudi bolj zagreto delam, saj se dogaja ogromno stvari. Področje delovanja ministrstva je izredno široko; mnogo ljudi misli, da gre tu le za policijo, pa to še zdaleč ni res. Vsi upravni postopki na upravnih enotah, ki jih ljudje opravljajo; od registracije vozila, vozniških dovoljenj in osebnih izkaznic pa do rojstnih in potnih listov so v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve. Mi namreč ljudi, zaposlene na upravnih enotah, tudi strokovno usmerjamo, jim dajemo navodila in poskrbimo za računalniške programe, ki marsikaj olajšajo. Ukvarjamo se tudi s tujci, tudi dovoljenja za orožja in eksplozive, ki niso v domeni vojske, so v naši pristojnosti.
Na kaj pa ste v tem mandatu najbolj ponosni?
Mislim, da je kar nekaj stvari takšnih, ki bi jih izpostavil. Možno je celo, da so to stvari, o katerih državljani niti ne vedo veliko. Izjemen dosežek se mi zdi to, da smo vstopili v schengenski prostor. Tisti, ki živijo bliže meji, to seveda veliko bolj občutijo, saj so meje zdaj odprte. Tudi tisti, ki potujejo prek njih, to občutijo, saj ni več čakanja na mejah. Še pred nekaj leti smo tudi morali plačati carino, če smo čez mejo peljali stvari, ki so presegale vrednost določene vsote. Nekaj zelo pomembnih stvari se je zgodilo tudi znotraj države. Tako smo, denimo, dosegli odpravo nalepk na avtomobilih, kar je mnogo prihranilo; izvajalce za vse dokumente smo izbirali na javnih razpisih in s tem dosegli nižje cene, kar se seveda pozna tudi na žepih državljanov in državljank; ne smemo pa pozabiti, da smo uvedli tudi biometrični potni list in s tem obdržali brezvizumski režim z ZDA. Skrajšali smo tudi čas izdaje potnega lista ali osebne izkaznice in olajšali pridobitev s tehničnimi pripomočki. Smo tudi tik pred vpeljavo neke vrste e-fotografa; usposobljeni fotografi bodo lahko osebno fotografijo državljana dali v bazo, iz katere bodo lahko fotografijo uporabili uradniki za vsakršne dokumente, ki jih bodo državljani potrebovali, in ne bo potrebno ponovno fotografiranje. Na področju registra je izredno pomemben korak vzpostavitev elektronskega matičnega registra in smo ena redkih držav v EU in na svetu, ki to ima. To pa pomeni, da smo prejšnje registre združili in jih imamo v elektronski obliki. Odpravili smo tudi zaostanke pri vlogah za državljanstva. Srečal sem se z ogromnimi zaostanki, skoraj osem tisoč jih je bilo, in vse smo razrešili, ne da bi zaposlili enega dodatnega človeka. Zdaj obravnavamo le še tekoče vloge.
V svoji karieri ste opravili tudi tečaj za diplomate 'SIRUS'. Mi lahko razložite, kaj to pravzaprav vsebuje?
Bil je program, izvajan v Švici. Vsako poletje so organizirali večtedenski tečaj za diplomate iz različnih držav. Tisto leto sta ga financirali Švica in ZDA, tečaj je bil ekstremno drag. Najprej so imeli izbor, iz vsake države (razred je obsegal udeležence iz Albanije, Makedonije, Slovenije in Slovaške, op.p.) so izmed desetih možnih kandidatov izbrali štiri iz vsake države, ki so bili izbrani na podlagi razgovora. Med šestnajstimi v razredu sem bil edini, ki nisem bil z zunanjega ministrstva. Bil je kvaliteten tečaj, ker smo imeli veliko gostujočih profesorjev in imeli teden mednarodne ekonomije, teden mednarodnih odnosov, teden mednarodnih organizacij, potekanje pogajanj itd. Vsak dan smo se morali pripraviti s 70 do 100 stranmi besedila v angleščini in potem razpravljati.
Kot minister se zelo malo pojavljate v medijih.
To je moja načelna odločitev. Vem, da se mnogi moji predhodniki za to niso odločali, sam pa mislim, da je medijska prisotnost mene in mojih podrejenih potrebna samo takrat, ko je to nujno potrebno. Zdaj, ko se bližajo volitve, je seveda situacija malce drugačna, vendar načeloma še vedno vztrajam pri tem, da se pojavim takrat, ko je treba državljanom nekaj sporočiti ali pojasniti.
Vaša strankarska neopredeljenost pa je tisto, kar je nekako ljudem pri vas precej ljubo.
Veste, mislim, da je na tem mestu to zelo pomembno. Vedno sem se skušal držati stran od strankarskih zadev in se ne vključevati in dajati komentarjev v smislu neke stranke. Seveda sem zdaj politik, če to hočem ali ne, vendar je to pomemben aspekt v notranjih zadevah in policiji. Vem pa, da je to hkrati tudi jedro nasprotovanja, ki sem ga deležen s strani opozicije. Ravno tako namreč tudi njim ne dovolim vstopanja v ta prostor. In sistem deluje. Očitajo mi, da branim sistem. Koga pa naj branim, če sistem dobro dela?
Zakaj pa mislite, da v Sloveniji policija še vedno povzroča prej strah kot občutek pomoči?
V preteklih štirinajstih letih se je zgodilo kar nekaj stvari, ki so povzročile, da je stik med policijo in ljudmi oslabil. Ljudje se niso več čutili povezanih s policijo in niso dojemali policista kot nekoga, ki je tam najprej zato, da pomaga, in šele potem, da kaznuje. Na nesrečo vseh policij na svetu je policija represivni organ. Sami pa veste, da nihče ne mara biti kaznovan. Tudi ko vemo, da smo nekaj naredili narobe, kazni ne sprejmemo z veseljem. Moramo pa upoštevati tudi to, da so včasih policisti pogosteje hodili med ljudmi, ljudje so policiste poznali, danes pa so večinoma v avtomobilih. Potem je tu še nesrečno zmotno prepričanje, da se policijsko delo da vrednotiti po številu kaznovanj, kar vsekakor ni res. Ljudje so včasih cinično pripomnili, da morajo nekaj dni pred plačo policisti pobrati čim več kazni, da bodo dobili plačo. Pa ni res, oni dobijo plačo v vsakem primeru! Proces spreminjanja te miselnosti je dolg in še vedno traja, a upam, da nam uspeva.
Kako sta vaša otroka, predvsem sin, sprejela horo legalis?
Ni bilo večjih težav. Prva takšna situacija se je pojavila ob valeti! (smeh) Takrat so, presenetljivo, bila bolj razočarana dekleta kot fantje. No, pa smo starši šli zraven in se držali bolj stran ter imeli svojo debato. Je pa smešno, ker se starši izgovarjajo name, jaz na sistem, pa otroci ne vedo, na koga se jeziti. Pa so le obvarovani.
Kako se vaša poklicna zanimanja kažejo v zasebnem življenju?
Se niti ne. Strogo namreč ločim službo in družino. Imam dva otroka in z njima se ukvarjam, kadar se le lahko. Pogosto gremo na enodnevne izlete po Sloveniji, vse praznike in počitnice preživimo skupaj.
Imate kakšne konjičke?
Seveda, vendar moram priznati, da je zanje premalo časa. Zanemarjam tudi športne aktivnosti, ki sem jih nekdaj izredno rad opravljal. Z družbo smo dvakrat tedensko igrali nogomet, pa me zdaj že nekaj časa niso videli, ker mi urnik preprosto ne dovoli ali pa se tako zgodi, da je ravno tisti večer nekaj službeno obveznega. Nisem pa si pustil vzeti smučanja! (smeh) Smučava s sinom, medtem ko nama žena in hči navadno raje le delata družbo.
Veljate za precej resnega človeka, pa se mi niti ne zdite. Kaj vas nasmeji?
Veste, težko je podajati resne ali celo tragične novice in se ob tem smehljati. Sem pa družaben človek in v družbi me vsi poznajo kot človeka, ki pozna veliko šal in 'drži družbo pokonci'. Sprejmem tudi šalo na svoj račun. Rad se pogovarjam in smejim, tako kot z vami danes.
Menda imate visok prag tolerance in težko povzdignete glas. Kaj vam 'dvigne pokrovko'?
Laž. Stvar, ki jo zelo težko prenašam, je to, da me nekdo gleda v oči in mi laže. Navadno ko sprašujem, že vem, da se nekaj dogaja. Vsak problem se da rešiti in prej ko nekdo prizna, da ga je polomil, laže bo to razrešiti.
Kaj pa vas sprošča?
(kratek pomislek) Mi boste sploh verjeli? (smeh) Nenavadne stvari. Kadar sem psihično napet, doma spečem kakšno pecivo. Spečem najboljše orehove rogljičke po receptu ome moje žene. Ne moja žena, ne njena mama ne spečeta tako dobrih! In včasih za sprostitev tudi likam. Preden sem postal minister, sem večino teh del sam opravljal doma. Ne ker žena ne bi znala, pač pa ker sem odrasel v hiši, kjer je bilo treba pomagati, zato nimam odnosa do tega kot do ženskega ali moškega dela, pač pa kot do dela.
CITAT:
Kadar sem psihično napet, doma spečem kakšno pecivo. Spečem najboljše orehove rogljičke po receptu ome moje žene. Ne moja žena, ne njena mama ne spečeta tako dobrih!
 |
ZGODBE 
RSS komentarji