Z Janezom Janšo smo pred volitvami opravili intervju :''Bil sem pripravljen zamenjati službo, če bi Urška to želela.''

Z Janezom Janšo smo se pogovarjali sredi zelo napete volilne kampanje, katere smo se dotaknili z nekaj vprašanji, pokomentiral pa je tudi politične in druge izzive, ki Slovenijo še čakajo v bližnji prihodnosti. Kako pa se Janez Janša sprošča? Poleg gorništva in jabolčnega zavitka iz zaročenkine kuhinje so njegova strast knjige. Zadnja, ki ga je navdušila, je biografija rimskega cesarja Avgusta, saj opisuje nekatere značilnosti delovanja rimskega imperija, ki jih po Janševih besedah lahko delno najdemo tudi v Sloveniji, posebej v Evropski uniji. Seveda smo ga povprašali tudi o poroki z njegovo zaročenko Urško Bačovnik: "Dolgo časa nisem bil tradicionalist glede poroke, mogoče sedaj postajam. Poroka je dodatna zaveza, ki lahko prispeva k trdnejši skupnosti dveh, ki se imata rada."

Kako se spominjate svojega otroštva – kateri je vaš prvi spomin?
Velik trenutek veselja, tam pri treh ali štirih letih, mislim, da se je oče pred božičem ravno vrnil z začasnega dela v Nemčiji. Padal je sneg, vse je bilo nekako praznično in hiša je bila polna veselja. In velika želja, od začetka zavedanja, da bi imel psa. Nekako v istem letu je moralo biti, zbudili so me zjutraj, pred mojo posteljo pa je cvilila majhna pikasta psička.

Kakšna je bila vaša mladost? Vas je kaj posebej zaznamovalo?
Moja mladost je bila dokaj trda šola. Živeli smo na majhni kmetiji, kjer je bilo več davkov kot prihodkov od kmetovanja. Mama je delala na njej od jutra do večera, oče je bil zidar s skromno plačo, kar je z občasnimi deli v tujini skušal popraviti, a se ni bistveno poznalo, razen da smo vsake tri leta, ko je odšel za nekaj mesecev na delo v tujino, obnovili del hiše. Na kmetiji sem moral delati od malega. Tako sem že zelo zgodaj spoznal, da mi v življenju pravzaprav ne bo ni nič podarjenega in je za vse treba garati. Delovne navade so mi privzgojili, in te mi še vedno zelo koristijo. Težko živim samo za en dan, ne da bi imel načrt za naprej in ne da bi kaj pripravil za to, da bo naslednji dan lažji.

Kaj vas je zanimalo kot mladostnika, kakšne so bile vaše ambicije? Ste se zanimali za politiko?
Politika me v zgodnji mladosti najprej ni zanimala, me je pa vse drugo. Živel sem na vasi, ni bilo niti televizije in moje edino pravo razvedrilo so bile knjige, ki sem jih bral dolgo v noč. V osnovni šoli sem prebral vse knjige v knjižnici. Knjižničarka mi ni verjela, da sem res vse prebral, ko sem naslednji dan knjige prinesel nazaj, in vedno mi je rekla, da si knjige samo sposojam in gledam slike. Moje želje in ambicije so bile odvisne od tega, kar sem prebiral – ko sem bral znanstveno fantastiko, sem hotel biti astronavt ali znanstvenik. Bral sem knjige o športnikih – in želel sem biti nogometaš. Ko sem bral detektivke, sem hotel biti policist. V mladosti nisem imel trdno izdelanega cilja, ta je bil odvisen od motivov, ki so v glavnem prihajali od knjig. Te so moja strast, ki sem jo takrat pridobil, in še zdaj težko zaspim, ne da bi prej prebral nekaj strani.

Katera je trenutno na vaši nočni omarici?
Na omarici je vedno več knjig, ker vedno berem nekaj knjig hkrati, in zvečer si izberem branje glede na to, koliko imam še energije. Berem pravzaprav vse, od resnih znanstvenih razprav do Johna Le Carreja ali kaj podobnega za sprostitev. Končujem branje Pelandovega Velikega zavezništva, ravnokar pa sem prebral biografijo rimskega cesarja Avgusta, ki je zelo zanimiva glede na to, da opisuje velik del razvoja rimske republike in pozneje cesarstva – opisuje nekatere značilnosti delovanja rimskega imperija, ki jih lahko deloma najdemo tudi v Sloveniji, še posebej v Evropski uniji. Res zelo zanimiva knjiga in žal mi je, da je nisem prebral prej.

Kateri je bil ključni trenutek, ko ste se odločili vstopiti v politiko?
Moja aretacija, 31. maja, pred dvajsetimi leti. Sicer sem se že prej v takratni mladinski organizaciji poskušal v politiki, ampak so mi kmalu povedali, da tam ni mesta za tiste, ki bi radi kaj spremenili. Vrgli so me iz službe, mi poslali prvo obtožnico z vojaškega sodišča in moral sem spremeniti poklic. Po obdobju brezposelnosti sem začel z računalništvom in občasno pisal članke za mladinske časopise in biltene novih družbenih gibanj. Za takratno komunistično oblast je bilo to preveč. Sledila je aretacija, pripor, sojenje in zapor. V zaporu sem sklenil, da se s politiko, če pridem kdaj ven, res ne bom več ukvarjal. Ko si enkrat v samici in imaš veliko časa, delaš bilanco svojega življenja in vidiš, kaj je res pomembno in kaj ni. In med stvarmi, ki so se mi takrat zdele pomembne, politike ni bilo. Vendar se je vse spremenilo, ko sem skupaj z Borštnerjem in Tasičem prišel iz pripora. Videl sem, da je Slovenija spremenjena, in začutil sem odgovornost, hvaležnost in zadolženost do ljudi, ki so protestirali za nas na Roški, in do prijateljev, ki so ustanovili Odbor za varstvo človekovih pravic. Če ne bi bilo njih, tudi mi danes ne bi bili svobodni. Tako sem se ponovno vključil v dogajanja v času slovenske pomladi, potem so prišle volitve, osamosvojitev, vojna za Slovenijo, postal sem predsednik SDS, leta 2004 smo zmagali na volitvah in po dvajsetih letih od nekega sklepa sem še vedno v politiki. Vendar verjamem, da politika ni stvar, ki ji bom zavezan za vse življenje.

Kaj pa bi oziroma boste počeli?
Veliko stvari. V življenju sem bil učitelj na gimnaziji, razvojnik v malem računalniškem podjetju, novinar in urednik tednika, očetu sem pomagal zidati hiše, pisal sem knjige in risal načrte za gostinsko opremo. Vsak dan naletim na stvari, ki bi jih raje delal kot to, kar delam zdaj (smeh).

S čim se zdaj sproščate?
Moja največja sprostitev so gore. Tudi alpinizem. Prvič zato, ker narava že sama po sebi sprošča, in drugič ker je to aktivnost, ki ne dopušča, da bi se glava ukvarjala s čim drugim. Žal je za obisk gora malo priložnosti, prav tako za golf, ki sem ga zelo rad igral, tako da pride prav tudi kolesarjenje, sprehod ali tek in seveda nogomet.

Seveda ne gre brez vprašanja: kdaj bo poroka?
Ko se življenje malo umiri.

Ali sicer podpirate 'koruzništvo' ali ste tradicionalist?
Dolgo časa nisem bil. Mogoče sedaj postajam. Poroka je dodatna zaveza, ki lahko prispeva k trdnejši skupnosti dveh, ki se imata rada.

Kako vaša zaročenka Urška Bačovnik sprejema vaš poklic?
Če bi vprašali njo, bi vam lahko več povedala. Stopila je v povsem nove okoliščine. Zelo so zahtevne in dobro jih prenaša. Na začetku najine zveze sem ji dejal, da bo ta mandat naporen, da bomo vodili EU in bo ob mojem delu vsaj dve leti zelo malo kvalitetnega časa, ki bi ga lahko preživela skupaj. Bil sem pripravljen zamenjati službo, če bi to želela. Vendar je dejala, da spoštuje moje delo, da me bo podpirala pri njem in ima tudi sama svoj zdravniški poklic, ki je prav tako zahteven in ga ima rada. Zelo pomembno je bilo, da sva čutila podporo tudi pri njenih starših, ki so zlata vredni.

Kakšen je vaš tip ženske – kaj občudujete pri svoji partnerki?
Veliko je tega. Najino srečanje se je zgodilo zaradi gora – srečala sva se v posebnem okolju. Takoj vidiš, da nekdo išče nekaj podobnega kot ti. V takem okolju laže najdeš sorodno dušo, če imaš srečo. Njena je nekaj posebnega. Urška je človek, ki zna sanjati. Zaznamovala jo je mladost na kmetiji, kjer si mora človek v odsotnosti vseh možnosti in priložnosti, ki jih nudi mesto, sam v glavi ustvarjati svoj svet in nato trdo delati, da se sanje uresničijo. Ima potenciale, ki se jih niti še ne zaveda popolnoma, vendar vsak dan pridobiva novo samozavest. Na začetku najine zveze sem jo opazoval, ko je sedla v kajak, premagala strah in se spustila prek ene najtežjih brzic na Soči kot pravi profesionalec, še preden sem ji to lahko preprečil. Ko me je prvič spremljala na prireditev, na kateri so bili vsi evropski voditelji s svojimi partnerji, se je znašla, kot da bi bila tam že stotič.

Kako pa ocenjujete letošnjo volilno kampanjo in kako jo doživljate?
Kampanja je najtežja doslej, tako negativne kampanje pravzaprav v Sloveniji ni bilo še nikoli. Ne vem, kaj je ljudem, ki so pripravljeni sramotiti ugled države v tujini, samo da bi škodili svoji politični konkurenci. Tudi brez tega je kampanja, ko si v vladi, zelo naporna, gre namreč za dvojno delo, saj mora tudi vlada normalno delovati v predvolilnem času. Vendar pa so kljub temu ti napori neprimerljivi s prvo polovico leta. Vodenje Evropske unije je vendarle precej večji izziv kot kakšna koli volilna kampanja.

Kakšna izkušnja je bila biti na čelu velike evropske skupnosti?
Izjemna. Vodenje polmilijardne skupnosti, če si predsednik vlade dvomilijonske države, predstavlja ne samo velik izziv, ampak tudi neko povsem novo dimenzijo, in najprej jo moraš zapopasti v lastni glavi. Gre za teme, s katerimi se nikoli prej nisi srečal, in kompleksnost vprašanj, ki zelo presegajo to, kar rešujemo v okviru Slovenije. Za to, da država dobro izpelje predsedovanje, je potrebna, tudi v času priprav, izjemna natančnost, treba je spoznati partnerje, ki jih 26 – vse njihove težave, prednosti, slabosti in morebitne motive za takšne ali drugačne blokade. Samo predsedovanje je le pika na i, prej pa gre za mukotrpno garanje na dosjejih, na določanju prioritet, usklajevanju in sodelovanju znotraj tria, ki skupaj pripravi 18-mesečni program, mi smo ga skupaj s Portugalsko in Nemčijo. Tu smo imeli veliko podporo. Skratka, gre za velik in zapleten projekt, posebej če hočeš premakniti naprej najtežja vprašanja. Celotna vlada in več kot 2000 ljudi iz državne uprave je opravilo veliko in zahtevno delo.

Kako pa ste osebno doživljali vodenje Evropske unije?
Tudi na tem nivoju je to resna preizkušnja. Recimo vodenje Evropskega sveta (ES), ki je sestavljen iz predsednikov držav ali vlad vseh sedemindvajsetih držav. Od tega jih je večina precej večjih od Slovenije, nekatere so tudi štiridesetkrat večje od nas. Med njimi so različna odprta vprašanja, tudi stare zamere. Predsednik ES ima velika pooblastila pri proceduri in pripravi rešitev, za odločitve pa je potrebno soglasje prav vseh držav. Kot predsednik ES sem bil večkrat prisiljen opozarjati, usmerjati razpravo, celo jemati besedo ob predolgih razpravah. Ključni sestanki so neformalni, torej brez kamer, protokola, tolmačev in običajne rutine. Marčevsko zasedanje Evropskega sveta je bilo zelo naporno, govorili smo o varnostnem vidiku energetske politike. Vendar so bile razmere normalne. Junijski Svet pa je bil krizen zaradi referendumskega 'ne' na Irskem. Po šestih urah ob enih ponoči kljub predhodnemu delu še vedno nismo imeli usklajene rešitve. Potrebna so bila bilateralna usklajevanja čez noč, prepričevanje, posvetovanja s prestolnicami. Na koncu smo zaključke uskladili na delovnem zajtrku, kriza je močno uplahnela.

Komentarji (0)

RSS komentarji