 | INTERVJU: Mirjana Bobić Mojsilović, tipična Beograjčanka in urbana ženska bojevnica, ki je osvojila slovenske bralce.
|
Prva stvar, ki sem jo opazil na njej, je značilen, malo zamolkel in seksi glas, nato pa tisti poseben beograjski šarm, izrazita gestikulacija in seveda dejstvo, da ima ženska IQ. Njeni lasje so prepredeni s prameni, brezhibno je naličena, na svoje gubice pa ponosna, saj ji dajejo dodaten čar. Mirjana Bobić Mojsilović je tipična Beograjčanka, prava urbana ženska bojevnica, katere glavno orožje so pamet in besede, besede, besede ...
Nje že dvajset let zapisuje v različnih fontih in objavlja v časopisnih besedilih, komentarjih, intervjujih, kolumnah, pa tudi šarmantno prenaša gostom in gledalcem svojih 'talk šovov' in številnih televizijskih oddaj, v katerih gostuje. Že nekaj sezon obiskuje znane osebe in z njimi klepeta, pa tudi kuha izvrstne jedi v oddaji Pogodi tko dolazi na večeru na komercialni televiziji FOX. Kot očitni deloholik je Mirjana ali Mira, kot jo od nekdaj kličejo, do danes izdala tudi nekaj knjig, ki so postale uspešnice. Nekatere so že dosegle kultni status in presegle srbske okvirje, na primer Azbuka mog života, Ono sve što znaš o meni, Srce moje, Baba nemoj ništa da me pitaš, Happy end, Majke mi bajka ... Na Hrvaškem je izšel njen roman Ono sve što znaš o meni (se spominjate istoimenske balade Arsena Dedića?), v Sloveniji pa seveda Dnevnik srpske domaćice.
Še nobena njena knjiga ni doživela filmske ekranizacije, so pa njena dramska besedila postala kultne predstave, kot na primer Suze su OK z nezamenljivo Tanjo Bošković. Svetlana Bojković je dosegla velik uspeh z nagrajeno monodramo Verica među šljivama, igra pa se tudi Imitacija života (povezava z naslovom kultnega filma Douglasa Sirka ni niti malo naključna ...). Ko pa ima dovolj pisanja, Mira stopi pred prazno platno in z žarečimi barvami izraža svoja trenutna stanja. Tako nastajajo številni motivi za naslovnice knjig, ki jih sama ilustrira.
Odrasla je v družbi starejše sestre Gordane in dvojčice Zorice, nič manj uspešne srbske intelektualke. Prosti čas pa najraje preživlja s hčerko Milo, črno pudlico Lili in mnogimi prijatelji ob mizi, polni dobrot. Če o Mirjani Bobić Mojsilović še ne veste veliko, vas bo morda ta intervju prepričal, da vzamete v roke kakšno njeno knjigo ali poiščete kak njen recept za prave gurmane.
Koliko se Beograd z vonji vašega otroštva in mladosti razlikuje od Beograda danes?
Precej. Veliko se je spremenilo, duh časa je odnesel tisti stari dobri duh, ki nam je omogočal, da smo svet spoznavali po vonjih lip, aprila, dežja ... Danes ima vse umeten vonj, ulice dišijo po svetovnih znamkah ali sredstvih za čiščenje, ljudje dišijo po čokoladi, čokolada pa po čilijih. Moj Beograd, opisan v moji zgodbi Mirisi Beograda, obstaja le v spominih in dušah, ki še vedno dišimo po Beogradu ali Zagrebu, po tistih nedolžnih dobrih časih, ki so, žal (kot naša mladost), za nami.
Politika in vojna sta nam vzeli deset najlepših let življenja, ki nam jih ne more vrniti nihče ... Kolikokrat ste obžalovali, da niste takrat, ko se je vse začelo, odšli v New York ali kam drugam in življenje začeli znova?
Ne vem, če sem kdaj res obžalovala, da nisem živela kje drugje, čeprav sem tudi jaz kot mnogi drugi ljudje na tem prostoru preživela grozne trenutke. Toda moje bistvo je v mojem jeziku – kot pisateljica si nisem mogla zamisliti, da bi živela kje drugje, razen ko sem sanjarila, da sem zelo bogata in da je povsem vseeno, kje sedim in pišem. Čeprav sem začela svoje življenje v žalostni Srbiji, pa se je tisti trenutek, ko sem se začela ukvarjati z literaturo, začelo neko novo, dobro, osredinjeno življenje, ki mi je prihranilo norosti stvarnosti in je prineslo v moj svet New York in Pariz in vse, kar sem želela. Danes, po desetih knjigah lahko rečem, da je moje življenje običajno in hkrati spektakularno – moje knjige so vendarle prevedene v Franciji, Italiji, Slovaški, Češki ... Moje novo življenje se začenja vsakič, ko se pojavi kakšna moja knjiga. Glede izgubljenih let pa, ne bi vzdihovala za njimi kot Prust. Živim zdaj.
Mnogi vas obtožujejo, da 'naštancate' nekaj kolumn na teden in izrabljate svoje ime.
Bili so trenutki, ko sem pisala kolumne za štiri največje in najbolj pomembne srbske časopise, zdaj pa imam le eno. Glede izrabljanja imena – to se izrablje le, če ste dolgočasni, neumni, nepošteni in nepismeni.
Imate kdaj težave z navdihom? Kolikokrat se znajdete pred praznim monitorjem in se sprašujete – moram nekaj napisati, ker imam rok za oddajo, toda o čem naj pišem?
Ne, ker je stvarnost, ne glede na to, ali se ukvarjam s fenomeni globalne kulture ali s srbsko politično stvarnostjo, polna navdiha. Poleg tega že dolgo ne čutim več panike, ki jo vzbuja prazen list papirja – tisti hip, ko sem se odločila, da bom vzljubila vse svoje obveznosti, je pisanje za časopise postalo nekakšen počitek, rekreacija. Res pa je, da v svojih književnih obredih vedno preživljam krize zavračanja. Po prvotnem navdušenju me napade nekakšna melanholija, nezadovoljstvo, negotovost. Nato trpim, kot v ljubezni, in vse opustim. Toda ko se vrnem k pisanju, je najlepše. Sicer pa pišem le, ko imam navdih, ko se zgodba rodi v meni. Nisem ena tistih, ki vsak dan napišejo vsaj eno stran.
Vas je strah, da nekoč nikogar več ne bodo zanimala vaša besedila, vaše knjige, oddaje ...?
Ne. Bolj ko mineva čas, večje je zanimanje za moje delo. Videti je, da moje občinstvo in jaz rastemo skupaj.
Kdo je za vas zvezda? Kako komentirate današnji sistem, v katerem so zvezde pevke z enim hitom, instantni junaki resničnostnih šovov? Kje se vidite v vsem tem kaosu?
V tem kaosu sebe ne vidim. Nisem zvezda v estradnem smislu te besede, čeprav me na ulici pogosto ustavljajo moji bralci ali gledalci. Zvezda – to je nalepka, laž, maska, privid, ki ga spodbuja sodobna kultura, da bi zaslužili čim več denarja. Meni se to zdi žalostno. Televizija da danes vsakomur možnost za pet minut slave – za tem verjetno stoji potreba vsakega človeka, da dobi potrditev, da je vsaj nekaj vreden in da bo pustil neko sled o svojem obstoju.
Kako se spominjate filma Nije nego, Miće Miloševića, v katerem ste igrali s sestro? Ste kdaj pozneje pomislili, da bi bilo zanimivo posneti še kaj takega?
Filma se spominjam s simpatijami, čeprav moja vloga ni bila tako velika. Glede igre pa se vedno šalim, da sem sama 'neustvarjena' igralka. Iskreno pa mislim, da nimam značaja za to delo – preveč rada nadzorujem, igralec pa se mora prepustiti. Nisem za igranje, toda mislim, da razumem igralce, kar sem v svojih gledaliških delih tudi pokazala.
Kako se vas je dotaknila smrt nepozabne igralke Sonje Savić? Je z njo odšel delček vaše mladosti?
Zelo se me je dotaknila, ker mislim, da je bila sijajna umetnica. Vsa leta se mi je zdelo, da se nekako ni znašla v tem času. Nekaj mesecev pred njeno smrtjo sva sedeli v Manježu, pili pivo, jedli čevapčiče in klepetali o povsem običajnih lepih stvareh in spomnim se, da nama je s sestro pokazala neke vaje za obraz. Pozneje sem jo peljala domov in ko je izstopala iz avta, je zamrmrala: "Nisi slaba."
Kaj ste se naučili od igralske dive Tanje Bošković, s katero sodelujete?
Tanja igra v moji predstavi Suze su OK in je fascinantna kot igralka in kot oseba. Morda mi ne boste verjeli, toda od te dive sem se poleg stvari, ki pritičejo divi (na primer, kako se nalepijo umetne trepalnice, kako se drži glavo, kako se diha, kako se nosi turbane, maksi obleke in globoke dekolteje), naučila veliko o trpljenju, čakanju in dostojanstvu.
Kako komentirate trend današnjih igralk, ki takoj, ko dopolnijo 35, let spominjajo na brezoblične plastične lutke in imajo obraze brez izraza, s katerimi niso več sposobne odigrati pristnih čustev? Simonne Signoret je nekoč dejala: "Obožujem vsako svojo gubo, ker sem jo zaslužila."
Tudi jaz obožujem vsako svojo gubo, še posebno če ni zelo opazna. Na koncu vsak dobi obraz, kakršnega si zasluži. Nihče ne more biti večno mlad, kot tudi štiridesetletnice ne morejo biti videti, kot da jih imajo dvajset. Mene na primer izdaja moj glas. Ko spregovorim, iz mene spregovorijo vse cigarete, vino, poljubi, spomini, knjige, solze, izkušnje ... Moj glas to izdaja. Poleg tega imam 21-letno hčer, ki se je to jesen vpisala v četrti letnik arhitekture, in seveda nisem nora, da bi mislila, da lahko tekmujem z njo! Za igralke je strašno – njihovi obrazi so njihovo sredstvo za delo, in v kulturi, v kateri dekleta po tridesetem veljajo za 'odcvetele', si morajo one nekako izboriti trajanje. Ne obsojam jih, toda nekatere so res iznakazile svoje obraze.
Se moški bojijo močnih, samozavestnih in uspešnih žensk, ki so samohranilke? Ali jih plaši to, da ste znani?
Plaši jih vse – mislim, da gre za patološki strah pred smrtjo, osamljenostjo, pomanjkanjem samopoštovanja. Zato izbirajo ženske, ki so podredljive, ki jih lahko nadzirajo, ki jih ne bodo zapustile. Na srečo pa še obstajajo pravi moški!
Kakšen bi moral biti tip, ki bi vam spodnesel tla izpod nog?
Vedno isti – šarmanten, gotov vase, duhovit in malce drzen. Sprašujete, ker vas osebno zanima ali ...?
Oprostite, profesionalna deformacija, čeprav sem še vedno samski. S čim pa vi osvajate? S šarmom, inteligenco ali slastno hrano?
Ko želim nekoga osvojiti, uporabim vsa sredstva. Najboljše pa je, ko mu dam vedeti, da mi lahko spodnese tla izpod nog.
Bi pod določenimi pogoji danes sprejeli ženitno ponudbo? Dejstvo je, da veliko zakonov danes razpade in da je zakon kot institucija passe ...
Veste kaj, meni ni toliko do zakona kot do poroke. Obožujem žurke! Zakon je izvrsten, če se zanj odločita dva odrasla. Čustveno odrasla, zrela človeka. Odgovor na vaše vprašanje je torej – morda bi šele danes zakon imel smisel.
Katere knjige in filme obožujete vedno znova? Obstajajo filmi, ob katerih se vedno zjokate? Sam na primer vedno 'tulim' ob E. T.-ju in Moji Afriki.
Zadnji film, ob katerem sem jokala, je japonski Departures – umetnina žanra melodrama, ob kateri sem ostala brez diha. Knjiga, ki sem jo največkrat vzela v roke, pa je Ljubimec Margarit Diras.
Mirjana, v kateri fazi življenja ste danes?
V fazi sprejemanja življenjskih dejstev. Tega, da nisem dobila vsega, kar sem želela, in da nekaterih stvari nikoli ne bom dobila, da so nekatere stvari dokončno minile, pa tudi da nekatere čudovite šele prihajajo. Najlepša stvar, ki se mi je zgodila, je neki mir, da razumem, da je življenje kot roman. V vsakem novem poglavju te čaka novo presenečenje ali kakšna modrost. Moje življenje je postalo čudovito v trenutku, ko sem dosegla svojo maksimo, ki jo danes vsi citirajo, glasi pa se: "Ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen!"
Je kakšna jed, ki vam nikoli ne uspe dovolj dobro, da bi jo ponudili gostom?
Ne znam peči peciva, jed, ki mi nikoli zares ne uspe, pa so ocvrte bučke. Zato grem ob nedeljah k mami na kosilo in nikoli me ne vpraša, kaj naj mi skuha, ker dobro ve – ocvrte bučke.
Kaj bi skuhali Jovanki Broz, če bi jo imeli za gostjo v oddaji?
Kako liško specialiteto na primer, glede na to, da je bil moj oče iz Like in se spominjam, kako nam je kot malim deklicam pripravljal jedi s tistega konca.
Kako občutite recesijo? Kakšen odnos imate do denarja?
Moj odnos do denarja je od nekdaj enak. Nikoli me ni fasciniral, pa če sem ga imela ali ne. Danes še bolj kot nekdaj menim, da ima tisti, ki ima duh, v življenju vse. Tisti, ki ima denar in misli, da je to vse, pa v resnici nima ničesar. Seveda nisem nikakršen demagog – rada popijem kakšno penino in obožujem dobre restavracije, čeprav uživam tudi v običajni pivnici s pivom v roki – če je le družba prava. Vedno sem govorila: ne glede na to, koliko denarja imaš, ne moreš biti hkrati v petih sobah, ne moreš hkrati letovati in zimovati, ne moreš pojesti desetih biftekov in ne moreš ustaviti časa. Zakaj torej toliko prizadevanja za denar, toliko stresa? Dokler si s svojim delom lahko zagotovim normalno življenje, sem zadovoljna.
Zdi se, da ste oseba, ki ne mara in ne sledi trendom. Imam prav?
Čim je nekaj v trendu, vsi to citirajo, jaz pa nisem del te horde. Morda je moj individualizem toliko bolj razvit, ker sem dvojčica, toda tak je tudi moj literarni in splošni okus, tudi okus za modo in oblačenje.
V javnosti delujete samozavestno, glasno, klepetavo in močno. Kakšni pa ste, ko vas nihče ne vidi? Se vas kdaj poloti depresija, kaj vas vrže iz tira?
Nagnjena sem k melanholiji, tišini, molčanju, spremembam razpoloženja. Kot bi rekel Crnjanski: to ni odvisno od mene. Ne jemljem pa kakšnih antidepresivov ali kaj podobnega. Tudi trpljenje vodi v dozorevanje. Jaz se tolažim z glasbo, pisanjem, slikanjem. Iz tira pa me vedno vržejo agresija, brezobzirnost in prostaškost.
MIRJANIN KOMENTAR NA TIPČKE IZ NJENE REGIJE:
Novak Đoković: naše sonce.
Nikola Đuričko: šarmanten in duhovit.
Vojin Ćetković: mnoge vzdihujejo zaradi njega.
Massimo Savić: zaradi njega vzdihujem jaz. Koncert v Beogradu je bil neverjeten, njegov novi CD in pesem Traži me pa sta mi polepšala letošnje poletje.
Nebojša Glogovac: sijajen igralec in čudovit lik.
Tony Cetinski: obožujem njegov glas in energijo, odkar se je malo zredil, pa se mi zdi še lepši.
Sergej Trifunović: moj nori prijatelj.
Dragan Nikolić: najbolj šarmanten Beograjčan.
Željko Joksimović: čudovit glas.
Ivan Bosiljčić: pravi Ranjeni orel.
Zdravko Čolić: je pravi Čola.
Boris Tadić: tolažil me je in mi svetoval, ko sem kot gimnazijka trpela zaradi ljubezni.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji