... voditeljskega poklica Oliver Mlakar o tem, zakaj spet snema slavno kuharsko oddajo, in tudi, zakaj obiskuje Slovenijo.

Ni preprosto biti še ena kapljica v valu novinarjev, ki že štirideset let pljuska ob otok po imenu Oliver Mlakar. Ker on je oseba, o kateri vemo skoraj vse. Vemo, kakšen je videti – ni niti lep niti grd, plešast in resen, ima podolgovat obraz, na nosu pa nepogrešljiva očala. Njegov obraz, za katerega mnogi pravijo, da jih spominja na briljatnega komika Busterja Keatona, je vedno smrtno resen.

Poleg tega vemo, da govori v popolnem knjižnem jeziku – prav takšnem, v kakršnem komunicira s svojimi gledalci pod razžarjenimi televizijskimi reflekorji in na številnih odrih. Ni umaknjen in hkrati ni vsiljiv. Neobremenjen s svojo priljubljenostjo, prepoznavnostjo in srečevanjem mimoidočih, kjer koli se pojavi, živi povsem običajno življenje. Oliver Mlakar ima tisto, kar mnogim obrazom z malih zaslonov manjka – neko običajnost. In če človek, ki se pojavlja na televiziji, nima kančka običajnosti, težko vzbudi zaupanje gledalcev.

Oliver se je prav tako vedno visoko uvrščal na lestvice elegance, zahvaljujoč brezhibnim Murinim oblekam. Otrokom je simpatičen, v moških ne vzbuja zavisti, ženske pa ga imajo rade, čeprav ga nimajo za velikega osvajalca. On preprosto ne sodi med tiste moške, s katerimi bi se ženske na skrivaj rade videvale.
Po očetu je Slovenec, rojen na Ptuju, po mami pa prihaja s Korčule. Priznava, da se svojega rojstnega mesta ne spominja, saj je bil njegov oče zaposlen v vojski, zato se je družina pogosto selila. Živel je v Beogradu, Mitrovici, Kraljevu, po osvoboditvi pa do mature v Osijeku. Nato je zaradi študija italijanščine in francoščine prišel v Zagreb, kjer je postal in ostal naš – Oli. S soprogo Dunjo, profesorico francoščine in angleščine, je poročen že 43 let, poročila pa sta se, ko je z Jasmino Nikić (še eno televizijsko legendo) začel voditi prvi televizijski Poziv na kviz. Danes se tega kviza spominja kot nečesa katastrofalnega, zase pa pravi, da je bil še zelo neizkušen.
Meni, da je za to, da se zakon ohrani tako dolgo, potrebno veliko obojestranskega razumevanja, spoštovanja, nesebičnosti in nenehni odmerek ljubezni. S tistim, kar je sam dosegel, je zadovoljen, čeprav pravi, da to ni nič posebnega. Sam sebe imenuje poslednji Mohikanec voditeljskega poklica. Ta nesojeni prevajalec, turistični vodič ali hotelski šef recepcije je izjemen profesionalec v mediju, za katerega je Fadil Hadžić svoj čas zapisal: "Če bi se moj poštar vsak večer pojavil na televiziji in rekel 'Dober večer', bi tudi on dva meseca bil najbolj priljubljena oseba v nekdanji Jugoslaviji." Mister lapsus, ki se ne mara gledati na zaslonu, zaščitni znak mnogih kvizov, koncertov, prireditev, festivalov, modnih revij in dražb, priznava, da mu nikoli ni bilo jasno, zakaj je tako zanimiv za novinarje, ki ga oblegajo že desetletja. In da ima že dolga leta občutek, da v intervjujih ponavlja vedno iste stavke in mu je zaradi tega že kar malo neprijetno.

V kakšni fazi je danes vaša kariera?
Nekje pri koncu. Tu ni več velikih ambicij in upov. Zadovoljen sem z njenim potekom in mislim, da je povsem naravno, da s časom pride do takega konca. Iz dneva v dan se bolj zavedam stare modrosti: glavno je, da smo zdravi. To je trenutno najpomembnejše v mojem življenju. Z ženo živiva dobro in skladno življenje, umaknjena iz peklenskega ritma središča Zagreba. Živiva na deželi in že dvajset let namenjava svojo pozornost najinim kužkom, šnavcerjem.

Kot voditeljska legenda pa še niste pozabljeni in ste še občasno aktivni ...
Točno. Občasno ne povabijo, da vodim kake dogodke – letos so me spet povabili v Šibenik, kjer bom vodil Festival dalmatinskih šansonov, naslednji teden pa potujem v Podgorico, kjer bom gost nekega črnogorskega televizijskega šova.

Kako to, da po dvajsetih letih spet snemate legendarno oddajo Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov s kuharsko zvezdo Stevom Karapandžem?
Povod je bila petdeseta obletnica Vegete, ko smo naredili remake ene od najbolj gledanih oddaj celotne nekdanje Jugoslavije in prvega kulinaričnega šova v tem prostoru. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem se znova znašel pred kamerami z gospodom Karapandžem, ki že leta živi v Švici, kjer ima restavracijo. Čeprav je bila na snemanju povsem druga ekipa, nisva imela občutka, da sva imela dvajsetletni premor. Ko so se prižgali reflektorji, sva začela in v rekordnem času posnela odlično oddajo. Kot vidite, se nisem uspaval. Človek, kot sem jaz, vedno preizkuša svoje meje ...

Torej vaše možganske vijuge še vedno delajo z enako hitrostjo?
Delajo, delajo! (smeh) Res imam dobro koncentracijo, zdi se mi celo, da danes laže delam, morda sem bolj sproščen ... Prišel sem do stopnje, ko sem zelo zadovoljen s seboj in vesel sem, da ljudje to še vedno cenijo.

Eno od vaših zadnjih pojavljanj pred kamerami je bilo vodenje novega cikla legendarne Kviskoteke na Novi Tv. Ste bili razočarani, ko so kviz zaradi premajhne gledanosti umaknili s programa?
Sem in nisem. Zdelo se mi je, da se to lahko zgodi, ker Kviskoteka, ki je bila izdelek nekdanje Televizije Zagreb, ni program za komercialno televizijo. To je kviz znanja, resnejši od preostalih šov programov ali kvizov. Mislim, da je bolj primeren za javno televizijo, ki pa ga ni želela uvrstiti v program. Ker grem pogosto v Anglijo, obiskat hčer, ki tam živi, tam gledam sijajen kviz University challenge, na katerem so le resna vprašanja in odgovori, tekmujejo pa predstavniki tamkajšnjih fakultet. V tej oddaji primarno promovirajo znanje in ima veliko gledanost. Nova Tv ni bila pravo mesto za obnovo Kviskoteke, ker je bilo več reklam kot vsebine, to pa je razbilo koncentracijo gledalcev, ki so živčni preprosto preklopili kanal.

Tragedija je, da HRT kupuje tuje licenčne oddaje, čeprav imajo lastne 'brande', kot so Kviskoteka, Jadranski susreti, Nedjeljom popodne in še mnoge druge ...
Strinjam se. Laza Golužo, avtorja mnogih od teh oddaj, so, ko je šel v pokoj, kar čez noč pozabili in niso sprejeli več nobenega od njegovih predlogov. Podarili so mu enciklopedijo kot darilo ob upokojitvi in se ga rešili za vedno.

Tudi vam se ni bolje godilo. Po štiridesetih letih dela na televiziji, kjer ste bili nekakšen zaščitni znak in najboljši voditelj, ste od matične hiše dobili fotoaparat! So vam želeli sporočiti, da se lahko zdaj sami slikate, ko ne boste več na zaslonih?
Res je!

Vas je to prizadelo?
Seveda ... Vendar nato sem ugotovil, da to ni najhujša stvar, ki bi se mi lahko zgodila! (smeh)  Je pa malo nenavadno, ker se kaj takega v tujini ne more zgoditi. Pogosto gledam RAI in tam še vedno vsak teden vidim legendarnega Pippa Bauda, ki je nekako mojih let, toda še vedno žari in je prava televizijska institucija. Občasno vidim celo Mika Bongiorna, ki ima že več kot osemdeset let ... To so imena, ki jih cenijo do konca, ker jih niti občinstvo niti uredništvo ne želi spustiti iz rok ... Pri nas nikomur ni mar – nismo še na stopnji, ko cenimo pravo vrednost, in se ne odrečemo ljudem kar čez noč.

Vidim, da ste se s to situacijo pomirili ...
Pomiril sem se z marsičim in vedno sem imel svoje prioritete. Ne glede na to, kako sem oboževal svoje delo, je bila zame na prvem mestu vedno moja družina. Nikoli nisem bil bolestno navezan na svoje delo in na hišo, kjer sem bil zaposlen. Zadovoljstvo so mi dajali družina in hobiji, ki so me izpopolnjevali kot človeka.

In to vam je pomagalo, da ste ostali trdno na zemlji. Ni se vam zgodilo, da ste mislili, da ste zaradi zvezdniškega statusa pomembnejši od gledalcev, kar se redno dogaja vašim kolegom. Mnogi izgubijo kompas in zvezo z resničnim življenjem, saj jih zaslepi njihova slika na malem zaslonu.
To ste sijajno povedali. Jaz slovesa od HRT-ja nisem doživljal kot neko veliko tragedijo. Moja zadovoljstva, ki niso povezana z mojim delom, so me rešila pred depresijo in obupom.

Nekaj časa pred uradnim pokojem ste delali tudi v Sarajevu na zelo gledani komercialni OBN televiziji, kjer ste pod patronatom Saše Zalepugina vodili Nedjeljno popodne z legendarnim beograjskim kolegom Mićem Orlovićem.
Pa saj vi vse veste! (smeh) Vidite, tudi ta izkušnja mi je pomagala, da konec moje kariere ni bil dokončen.

Kako to, da ste sprejeli igralsko vlogo v telenoveli Sve će biti dobro?
Tudi jaz se sprašujem, zakaj mi je bilo tega treba ... (smeh)

Kolikor vem, ste se v mladosti ljubiteljsko ukvarjali z igro ...
Točno. Kot študent romanistike sem kot amater sodeloval v predstavi, ki jo je režiral legendarni Božidar Violić, v Gavelli. Že takrat sem ugotovil, da nisem najbolj nadarjen igralec ...

Ste v štiridesetih letih kariere dobili še kako igralsko ponudbo?
Sem, prav tako za telenovelo. Zavrnil sem jih, ker mi vloga ni bila všeč. V tej seriji pa mi je bil všeč moj lik starejšega gospoda, bogataša iz Švice, ki je iskal pomoč za ljubezenske težave pri eni od glavnih ženskih junakinj. Ta moj 'izlet' med igralce je izpadel kar dostojno, čeprav se zavedam, da se mi na stare dni ne obeta igralska kariera. Režiser Branko Ivanda je bil zadovoljen z menoj, tudi zato, ker sem vedno znal besedilo in jim zaradi mene ni bilo treba ponavljati prizorov.

Ste imeli pogum, da ste si ogledali svojo predstavi na zaslonu?
Verjemite mi, da si nisem ogledal niti enega dela. Pa tudi moja žena ne, ker sem ji to prepovedal ... Kak odziv sem slišal le tu in tam od kakega prijatelja.

Jaz sem videl nekaj epizod in opazil sem, da vam zaradi profesionalne deformacije tu in tam pogled uide proti kameri ...
Res? Morda ... V mojem delu je kamera sveta, pri igri pa je ravno nasprotno. Na to me nihče ni opozoril ...

Bi ponovili to izkušnjo in za dober honorar nastopili še kje?
Ne vem ... Za dober honorar bi! (smeh)

Glede na to, da ste rojen Slovenec, me zanima, ali imate kaj družine v Sloveniji ?
Na Ptuju imam bratranca, Jerneja Kostanjška, vendar moram priznati, da se zelo redko vidiva. Včasih sva se srečala na smučanju v Sloveniji. Občasno pa grem v Ljubljano, kadar vodim kako prireditev.

Ali kadar vas povabijo v goste v kako oddajo, na primer v Spet doma ...
Tako je. Čeprav imam malo težav z oddajami v živo, ker ne govorim dobro slovensko. Z Mišo Molk sva tudi pred kratkim gostovala v neki oddaji, toda moram povedati, da so se tudi v Sloveniji obrazi zamenjali in veliko novih obrazov je, ki jih ne poznam.

Vi pa ste ostali poslednji voditeljski Mohikanec svoje generacije ... Še posebno ženske so danes večinoma upokojene – Jasmina Nikić, Helga Vlahović, Ksenija Urličić, Željka Fattorini, Kristina Remškar, Mirjana Jančić, Dunja Lango ...
Res je. Dunje Lango iz Beograda nisem videl že leta, čeprav sem slišal, da je še vedno videti odlično. Z Mićem Orlovićem sva se družila na snemanjih v Sarajevu in presenetilo me je, kako odlično se drži. Velika škoda je, da vsi ti ljudje niso bolje izkoriščeni. S Helgo Vlahović, s katero sem največ delal, se občasno slišiva ali greva na kavo. Tudi nanjo se občasno še spomnijo in jo povabijo, da vodi še kako prireditev.

Koliko vas kot pol Slovenca in pol Hrvata vznemirja stanje na slovensko-hrvaški politični sceni?
Politiki se izogibam – hočem imeti mir. Politiki z ljudmi manipulirajo in jih vlečejo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Bedasto mi je biti del te zgodbe. Čeprav sem rojen Slovenec, sem vse življenje preživel na Hrvaškem – moja mama je bila Dalmatinka in počutim se Hrvata. Očeta sem v vojni izgubil kmalu, zato sem bil od mladih nog povezan z maminim delom družine, in to me je določilo. Ne počutim pa se Dalmatinca, razen kar se tiče mediteranske prehrane, ki prevladuje na mojem jedilniku. Iz Osijeka sem šel študirat v Zagreb, kjer sem več kot 50 let, tako da se počutim Zagrebčana. Tu sem spoznal tudi svojo ženo, ki je prava Zagrebčanka, in dobila sva dve čudoviti hčerki.

Vam je žal, da v karieri niste imeli možnosti, da bi se poleg voditeljstva ukvarjali tudi z lastnimi avtorskimi in uredniškimi projekti?
Očitno nisem imel dovolj ambicij. Po naravi sem kar malo len. Delal sem tisto, kar sem najboljše znal, za to so me najeli in plačali. Nisem bil avtor, kot voditelj pa sem znal opraviti tisto, kar so si drugi avtorji zamislili. Ko sem videl, da mi gre to dobro od rok, sem se posvetil temu in nisem želel nekega višjega položaja. Lahko bi, vendar si tega nisem želel. Zdi se, da mi je moja ozka voditeljska specializacija dala dovolj rezultatov.

Kaj je po vašem mnenju potrebno za dobrega voditelja? In kako komentirate to, da danes skoraj vsak lahko pride na televizijo, ne glede na svoje neznanje, govorne napake in pomanjkanje predispozicij, ki so bile nekoč potrebne?
Mislim, da mora biti dober voditelj najprej dobro vzgojen, imeti mora malo soli v glavi in mora poznati jezik. Poleg tega mora dobiti priložnost – jaz sem jo dobil in izkoristil. Ko sem začenjal, je bila ena država in ena televizija v vsaki republiki, danes je televizij ogromno, kakor tudi mladih ljudi, ki čez noč želijo postati slavni. Kriterijev ni, ali pa so zelo nizki in na zaslonih se pojavljajo mnogi, ki tega ne zaslužijo. Krivi pa ste tudi vi, novinarji, ker vsakogar, ki se trikrat pojavi na zaslonih, razglasite za veliko zvezdo. Ta človek potem misli, da vse zna, moral pa bi vsaj deset let trdo delati, da bi dosegel neki status v tem delu. Jaz sem potreboval veliko let, dokler nisem postal bolj gotov in sem obvladal ta poklic. Ni čudno, da so mnogi gledalci danes nezadovoljni – mene še danes ustavljajo na ulici in sprašujejo, zakaj me ni več na televiziji.

Vaša mlajša kolegica Mirna Berend pravi, da so vse današnje voditeljice na pol prostitutke, ker nimajo pojma o delu, ki ga opravljajo, in jim je pomembno le to, kakšne so videti, in to, da podpišejo spoznorske pogodbe za ličila, garderobo, avto ...
Res? (smeh) Izjava je malo huda, toda Mirna nima dlake na jeziku. Vidite, tudi njo so umaknili s programa, čeprav je pametna, lepa in zna govoriti. Je pa tudi malce preostra v svojih nastopih in se lahko komu zameri. To so te napake, ki jih ne morem razumeti. Midva sva veliko delala skupaj – dve leti sva vodila nedeljsko popoldansko oddajo in bila celo razglašena za najboljši voditeljski par. Upam, da bo še delala, saj je veliko mlajša od mene. Ta njena izjava pa je resnična, saj je danes bolj pomembno to, da imaš veliko oprsje, kot to, da imaš nekaj soli v glavi! Še dobro, da se s tem ne ukvarjam, ker zelo malo gledam televizijo.

Res? Zdaj ste gotovo presenetili mnoge bralce – Oliver Mlakar malo gleda televizijo ...
To je čista resnica. Živim na vasi, imam svoj vrt, svoje pse in zvečer samo čakam posteljo. Od soseda dobivam sveže mleko, jajca, sir in smetano, pa organsko zelenjavo, čeprav gre moja žena še vedno rada v Zagreb na tržnico, kjer pri Dalmatinkah kupi blitvo, rukolo, solato ... S hrano nič ne komplicirava. V teh toplih dneh imam najraje pečene sardele z blitvo in krompirjem, zraven pa kozarec vina. Spat hodim s kurami, zbujam pa se s pticami, ki mi s čivkanjem ne pustijo spati. Ko ob pol šestih zjutraj odprem okno, vdihnem svež zrak, pogledam naravo okoli sebe in sem, preprosto, srečen!

Kaj pa, ko se peljete mimo hrvaške televizije? Vas prevzamejo čustva?
Ne. Glede tega sem zelo neobčutljiv. Preteklost me ne zanima. Želim misliti samo na prihodnost in na leta, ki so mi ostala.

Komentarji (0)

RSS komentarji