Boris Novković je hitro prišel pod soj žarometov s svojim hitom Tamara. A od tega je že dolgo, kaj počne zdaj?
Boris Novković je ena tistih javnih oseb, s katerimi ste skupaj rasli, dozorevali, se zaljubljali in odljubljali, se veselili in jokali, s katerimi so minevala leta. Je skoraj kot družinski član, saj se zdi, da je bil preteklih dvajset let ves čas nekako 'zraven'. Ko se je pojavil, je bil še skoraj otrok, in vsi so ga poznali kot sina legendarnega 'maga' zabavnoglasbene scene bivše Jugoslavije Đorđa Novkovića.
A Boris je hitro prišel pod soj žarometov s svojim hitom Tamara. Vsa dekleta so se zaljubila v tega simpatičnega fanta, lepila njegove posterje na stene, vreščala na njegovih koncertih … V osemdesetih letih bi ga zagotovo lahko poimenovali 'hrvaški Robbie Williams', njegov zvezdniški status pa je še zrasel, ko je za svojo življenjsko partnerico izbral mlado in prelepo zagrebško igralko Bojano Gregorić. Postala sta najbolj zaželen in nedotakljiv javni par na Hrvaškem. Leta so minevala in Boris in Bojana nista bila več zakonca, ostala pa sta dobra prijatelja, ki sta gradila svoji uspešni karieri v svetu estrade in igralstva. On je ostal zelo iskan, redno je koncertiral, izdajal albume in v Kijevu tudi predstavljal Hrvaško na Eurosongu.
Odkar je ostal brez najbolj pomembne osebe v karieri in življenju, očeta Đorđa, se zdi, da v njegovem življenju ni nič več tako, kot je bilo. Zbral je moč in organiziral veličasten koncert, ki je bil hkrati eden najbolj čustvenih, kjer je s solzami v očeh in stisnjenim grlom prepeval pesem Gdje si ti, ki jo je posvetil dragemu očetu. Takrat se je zdelo, da je končno dozorel. Zasebno uživa v drugem zakonu s soprogo Lucijo, zadnje tedne, odkar je na tržišču njegov najnovejši album Zapisan u tebi, pa se je vrnil na sceno na najboljši mogoči način – s pravimi pop pesmimi, kakršne od njega tudi pričakujemo (ena od njih je hit Otkada je otišla, ki ga enako navdušeno poslušajo v Sloveniji, Srbiji, Črni gori in na Hrvaškem). Zdi se, da so se stvari zanj postavile na pravo mesto ...
Boris, v kateri življenjski fazi ste trenutno?
Mislim, da sem točno nekje na pol poti. Za menoj je dvajset let kariere, a za moj horoskopski znak, kozoroga, pravijo, da smo z leti le še boljši in bolj produktivni. Vesel bom, če mi bo v prihodnosti namenjeno še dvajset let, kar pomeni, da bo nekoč za menoj štiridesetletna kariera.
Kako doživljate svojo zrelost?
Zanimivo vprašanje. Mislim, da se je moja zrelost zgodila nenadoma. Sicer sem že zelo mlad začel delati v tem poslu, nisem še štel osemnajst let, tako da je za menoj pot, polna pasti in razočaranj, pa tudi lepih stvari. Zrelo pa se pravzaprav počutim, šele odkar sem izgubil očeta, saj se je v tistem trenutku v mojem življenju zgodil nekakšen 'klik'. Dokler je bil oče živ, sem se počutil kot fantič, in še danes se občasno počutim tako, čeprav sem se v trenutku njegove smrti iz dečka prelevil v človeka. To sem začutil tudi v komunikaciji z drugimi, saj se mi zdi, da so se mnogi začeli drugače pogovarjati z mano. Mislim, da sem se poslovil od Petra Pana v sebi, čeprav ne v celoti. Če bi se od njega poslovil v celoti, to ne bi bil več jaz.
Ste z leti manj pripravljeni na sklepanje kompromisov?
Pravzaprav sem. To se mi je zgodilo prav pri zadnjem albumu. Priznam, da sem doslej več razmišljal o tržišču, občinstvu … kot tokrat.
Torej ste kalkulirali?
Malo res, tokrat pa sem bil povsem neobremenjen, kot da snemam prvi album v karieri. Ko sem končal album, se mi je kar utrnilo, da bi morala biti prva pesem, ki jo bom poslal v javnost, Otkada je otišla. Malo me je bilo strah, kako jo bodo ljudje sprejeli, a pesem odlično deluje in tako sem še enkrat ugotovil, da je bolje, če ne kalkuliraš. Ostati moraš svoj, in to je to.
Ne glede na zasebno izgubo in tragedijo so vaše pesmi na tem albumu vedre in optimistične. Kako to?
To je res. Morda je tu svojo vlogo odigrala moja podzavest. Ko je Đorđe še živel, je bilo najino zadnje druženje v stari kamniti hiši v Istri, kjer smo preživeli pet dni. Z mamo sta bila človeka, ki sta redko zapuščala hišo, in vesel sem, da sem ju pregovoril, da smo skupaj odšli tja. Tam je slišal dva nova demo posnetka, ki sta mu bila všeč, ker sta bili to vedri pesmi, nabiti s pozitivno energijo. Dejal je, da če bo ves album v tem tonu, bo zelo zanimiv. Tega sem se spomnil šele pozneje, ko sem snemal album.
Vam je v žalosti pomagal stavek: Ne glede na vse, jutri je nov dan …?
Absolutno. Izguba najbližjih sodi v kategorijo najtežjih stvari, ki se ti lahko zgodijo, a če želiš delovati naprej, moraš iz te izgube potegniti nekaj pozitivnega in optimističnega ter preprosto nadaljevati …
Koliko se je spremenilo vaše občinstvo? Dekleta, ki so vreščala na vaših koncertih, ko ste peli Tamaro, so danes mame in na koncerte prihajajo njihove hčerke …
Res je. Na začetku kariere sem bil še mulček in del občinstva me zaradi mladosti ni jemal resno, kritiki pa me niso sprejeli tudi zaradi mojega priimka. Prej so bila med mojim občinstvom le dekleta, danes pa je kar precejšen del poslušalcev moškega spola. Pogosto mi mlada dekleta pripovedujejo, da so bile njihove mame moje oboževalke, ki so nanje 'prenesle' navdušenje nad mojo glasbo, ni pa neobičajno, da se med poslušalkami najde tudi kaka petdesetletnica. Glede na to, da je moj idol Paul McCartney in sem na njegovih koncertih videl prav tako občinstvo, sem s tem prav zadovoljen.
Kje ste najbolj iskani in priljubljeni? V Zagrebu, Ljubljani ali Beogradu?
Najbolj srečen bi bil, če bi bilo to enako razporejeno, a nimam se kaj pritoževati. Slovenijo cenim, saj je zelo primerna za moj profil glasbe, občinstvo pa ima tudi največjo koncertno kulturo. Tudi v Srbiji in Črni gori me vedno lepo sprejmejo.
Kako vam je uspelo ostati v prijateljskih odnosih z bivšo ženo?
O tem, zakaj se dve osebi odločita za zvezo in pozneje zakon, bi lahko govorila ure. Mislim, da sva se midva ločila, ker sva se poročila veliko premlada in v nezrelih letih, zlasti za moškega ... In prav to je razlog, da sva po ločitvi ostala prijatelja. Nič nisva preračunavala, poleg tega pa sva oba dovolj civilizirana, da sva ločitev sprejela in nadaljevala s svojim življenjem. Normalno pa je, da je ločitev pustila čustvene posledice.
Si želite postati oče? Sta danes dovolj zreli za to nalogo?
Da. Zadnjih nekaj mesecev čutim, da sem na to pripravljen, prej nisem. Zdaj čutim, da bi z otrokom moje življenje dobilo nov, bolj realen, otipljiv smisel.
Meje so se premaknile. Danes je normalno, da ženska prvič rodi pri štiridesetih letih ... Tudi Vlado Kalember je postal oče pri petdesetih.
Točno. Mislim, da bom še v dovolj dobri kondiciji, da me na roditeljskem sestanku ne bodo imeli za otrokovega dedka. (smeh)
Ste v teh letih postali manj sebični?
Sem, nisem več tak egoist. V začetku kariere nisem videl ničesar pred seboj in bil sem zelo narcisoiden na neki grd, estradni način.
Kaj pa vaš prag tolerance? Je višji ali nižji?
Bil je precej visok, nato je zelo padel, zdaj pa se je znova dvignil. Bilo je obdobje, ko nisem ničesar držal v sebi, ko sem odprl vse ventile in mnogo ljudi je bilo presenečenih, ko so videli, kako se znam odzvati. Sem kar temperamentna oseba, ki pa navzven ne deluje tako. Nekoč me je poklicala Josipa Lisac in mi rekla, da ni pričakovala, da bom tako temperamenten in veder človek. To se mi je zdelo prav simpatično. A ko znorim, zares znorim. Moje razpoloženje precej niha. Znam pasti v veliko depresijo, ki pa na srečo ne traja dolgo. Imam pa v življenju tudi določene drobne radosti in užitke.
Kakšne?
Rad spijem dobro vino, še posebno pa uživam v šampanjcu.
Po kozarčkih?
Po steklenicah! (smeh) Ko v nečem uživam, uživam, dokler mi ne postane slabo. Nimam zavor in grem do konca. Po drugi strani pa znam biti tudi strašno samodiscipliniran. Ko se za nekaj odločim, me ne boste premaknili niti za milimeter. Kar se tiče hrane in pijače, sem čez teden velik asket.
Čemu se odrekate?
Pijem izključno vodo. Ne popijem niti kapljice soka ali cedevite po nogometu. Jem samo perutnino s solato, nič sladic ali pitja alkohola. V petek sem tako presrečen, ker vem, da si bom čez vikend privoščil do konca. Takrat pojem gore sladkarij, pijem alkohol in si dam duška, ker vem, da to ne bo vplivalo na mojo linijo in zdravje.
Fizično ste ostali skozi leta skoraj nespremenjeni. Kaj delate?
Mislim, da to prihaja od znotraj. Eden ključnih dejavnikov je prav zadrževanje Petra Pana v sebi. Drugi je prehrana, tretji pa šport. V nekem obdobju sem se zelo intenzivno ukvarjal s športom, a ker sem jedel kot nor, ni to nič pomagalo. Treba je najti ravnotežje in z ničimer pretiravati.
Še intenzivno igrate tenis in nogomet?
Ne, nogomet in tek. Loparja nisem imel v rokah že osem let, odkar je oče prodal hišo v Rovinju. Tam sem vsako leto od junija do septembra vsak dan igral tenis. V Zagrebu nisem našel pravega partnerja, pogosteje sem igral nogomet in začel sem teči. Na tek me je navadil prijatelj, bivši jugoslovanski boksarski prvak Novak Radanović. Brez težav odtečem 35 kilometrov, po spletu okoliščin pa še nisem bil na maratonu.
V telovadnico še hodite?
Ne, to je zame mučenje. Sem pa v nekem obdobju zelo intenzivno delal trebušnjake. Po dvesto na dan, nakar me je zelo začelo boleti v predelu trebuha. Štirje zdravniki so me hoteli poslati na operacijo, peti pa me je pomiril, da to ne bo potrebno. Po dveh mesecih se mi je zgodil 'klik' v glavi, bolečina je izginila in bil sem kot nov.
Koliko se je skozi leta spremenil vaš odnos do denarja?
To vprašanje mi je všeč, ker se je res zelo spremenil. Ko sem začel peti, nisem imel pojma o denarju in mi tudi ni nič pomenil. Hotel sem se le dokazati prijateljem in očetu, iti na turnejo, se zabavati, osvajati dekleta in seveda postati slaven! Prva leta sem delal celo zastonj, saj so mi menedžerji govorili, da je normalno, če želim ostati v tem poslu. Danes mulci najprej vprašajo, koliko bodo zaslužili. S tem uničujejo svojo karmo in doživljajo neuspeh, saj nimajo iskrene želje po petju. Jaz sem šele pred dvema letoma začel svoj posel doživljati kot sredstvo za služenje denarja. Star sem štirideset let in status se danes meri tudi skozi denar. Brez tega žal ne obstajaš ...
V javnosti imate imidž 'kul' dečka, vljudnega, dobro vzgojenega ... Kakšna pa je druga Borisova stran, kakšen je, ko se zabava, napije, ko popustijo zavore?
Ne boste verjeli, a takrat sem precej neprijeten.
Se strinjate s teorijo iz knjige Skrivnost, da je vse v življenju energija?
Absolutno! Še materija je energija in naše misli so energija. To teorijo kritizirajo nekateri zelo verni ljudje, a tudi sam sem predan veri, pa se z njo strinjam. Ne strinjam se, da je vse, kar izključuje vero, neprimerno ali pogansko.
Kaj pa teorija, da vsak od nas pride na svet z neko misijo, z nalogo, ki jo mora v življenju opraviti?
Tudi v to absolutno verjamem. Ni treba, da je to poklic, ki ga opravljaš, lahko je čisto nekaj tretjega, nakaj, kar boš naredil ali rekel ljudem, ki jih boš v življenju srečal.
Koliko prijateljev ste v karieri dobili in izgubili?
Živimo v hitrem in površnem času, ko si ne vzamemo časa drug za drugega, mnoga prijateljstva pa razpadejo tudi zaradi povsem banalnih razlogov ... To je čista resnica. Tudi sam sem bil že večkrat na tem, da kakšno prijateljstvo razdrem ali za vedno izgubim. V tem sem podoben pokojnemu očetu, ki je bil zelo načelen. Stvari so bile razdeljene po načelu črno-belo, pošteno-nepošteno, dobro-zlo ... Nato sem ugotovil, da moraš vsakega prijatelja sprejeti z vsemi njegovimi napakami, če ti le ni storil kaj res slabega. Od tistega trenutka veliko bolje delujem. Obstajajo pa tudi prijateljstva, ki so karmično povezana, nekakšna 'nadprijateljstva', kjer obstaja tudi duhovna in telepatska povezanost. Jaz sem tako prijateljstvo doživel le s svojo soprogo Lucijo.
Obstaja tudi teorija, da je bolje imeti enega psa kot tri prijatelje, ker te pes nikoli ne bo pustil na cedilu in njegova ljubezen do lastnika nima meja.
Ta teorija je fantastična. Imam psa Whitea, labradorca, ki je star štirinajst let, šepa, ima osteoporozo in težave s srcem. Težko diha in hodi, dvakrat na dan dobiva tablete. Prav bojim se trenutka, ko se bom moral ločiti od njega, in tega si ne morem predstavljati. On zame ni pes, je človek, prijatelj. On je izbral mene in jaz njega, saj se spomnim, da sem iz legla šestih psov izbral prav njega. Všeč mi je, zelo je optimističen in še danes, kljub starosti in bolezni, je zame pravi in najboljši prijatelj.
Ali po smrti očeta še bolj skrbite za svojo ovdovelo mamo Ozano?
Želel sem, pa sem z njene strani naletel na neodobravanje. Moja mama je neverjetno močna oseba, močnejša od mene in Đorđa. Takoj je rekla, da ne želi biti nikomur v breme in da imam jaz svoje življenje. Zelo je ponosna! V življenju je bila navezana le na naju z očetom – posvetila se nama je in se odrekla svoji karieri. Ni razvila svojega kroga ljudi, s katerimi bi danes imela stike in preživljala čas. Prepuščena je sama sebi, a se odlično znajde.
Boris, kje pa se vidite čez deset let?
Rad bi bil v situaciji, kjer bi pomagal ljudem, saj bi to pomenilo, da sem popolnoma preskrbljen in varen. Za plemenite geste pač potrebuješ zaledje. Želel bi tudi več eksperimentirati in uživati v ustvarjanju glasbe, za kar prav tako potrebujem eksistencialno varnost. Čez deset let bom morda nekdo, ki bo po tridesetletni karieri izdajal albume, ko si bo to zaželel, nekdo, ki lahko sproži humanitarno akcijo, in nekdo, ki ima status, kot ga imajo na prostoru nekdanje Jugoslavije Zdravko Čolić, Dino Merlin ali Goran Bregović.
Kako delujete v današnjem medijskem cirkusu, kjer imate kot zvezda z dvajsetletnimi izkušnjami enak status kot novopečeni anonimnež, ki se je ravno pojavil v resničnostni oddaji? Koliko vi sploh koketirate z mediji?
Najbolj je pomembna razlika v tem, kako ti zaznavaš sebe, kako te zaznavajo tebi dragi ljudje in kako te zazanava javnost prek medijev. Jaz se med vsemi vabili, ki jih dobivam, odzivam le na tiste, kamor me vabijo ljudje, ki mi nekaj pomenijo, ki si res želijo, da pridem. Nisem človek, ki hodi na vse mogoče družabne dogodke, uživa v njih in si želi videti in biti viden. Prav tako nisem nikoli pristal na razprodajo svoje zasebnosti novinarjem. Nikoli nisem pristal na 'pokukajmo v vaš dom, v vašo posteljo, kopalnico, kuhinjo ali omaro' ... Kar se tiče mene in moje žene, pristajam na fotografiranje na javnih prostorih, ne pa v najinem domu. Ne maram se slikati v copatih, na kavču, čeprav vem, da obstaja veliko ljudi, ki mislijo, da s teboj kot z javno osebnostjo nekaj ni prav, če ne pristaneš na take stvari in na ta način ne ohranjaš svoje priljubljenosti. Medije je treba zelo dobro držati v ravnovesju, ni pa potrebno tudi iti v drugo skrajnost in 'igrati' Grete Garbo.
ZGODBE 
RSS komentarji
