Dr. Renata Salecl je filozofinja in sociologinja, redna profesorica in znanstvena svetnica, ki je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Dr. Renata Salecl je filozofinja in sociologinja, redna profesorica in znanstvena svetnica, ki je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot predavateljica gostuje na številnih tujih univerzah. Poleg tega je tudi avtorica številnih knjig; med najnovejšimi je Izbira, ki je doma pa tudi v tujini doživela imeniten odziv, zdaj pa je pri Mladinski knjigi izšel še prevod njene knjige (Per)verzije ljubezni in sovraštva iz leta 1998. V slovenski javnosti se pojavlja kot odkrita in jasna preučevalka družbe in njenih pojavov. Kadar ne predava doma in po svetu, najraje potuje. Na intervju je prišla v slogu Stendhala, zavita v rdeče in črno. Črno, ki bi lahko ponazarjalo življenje, rdeče pa ljubezen v njem.

Zakaj sta si ljubezen in sovraštvo tako blizu, kadar gre za ljubezenski odnos?

Neki moški mi je nekoč pripovedoval, kako je očaran nad pitjem kave ženske, ko jo spozna; nad tem, kako dvigne skodelico, kako srka, se mu nasmehne, mu pošlje pogled ... Ko pa ljubezen mine, mu lahko ista gesta pitja kave povzroči grozen občutek gnusa: kar naenkrat ženska napačno drži skodelico, med pitjem ustvarja neprijetne zvoke, nekdaj elegantna kretnja mu postane zoprna, nadležna. Ta primer je dokaz, da nekaj, kar nam je povzročalo prijetne občutke, v drugih okoliščinah vzbuja občutke groze, tesnobe in gnusa. Moja teza je, da je na eni strani istega kovanca ljubezen, na drugi sovraštvo. Kot pravi Jacques Lacan, kadar ljubim, ljubim v tebi nekaj več, kot si sam, zato te velikokrat pohabim. Zato je ljubezen velikokrat povezana z nasiljem, verbalnim poniževanjem, celo fizičnim nasiljem.

Se lahko zgodi tudi nasprotno, da nam sprva gre nekaj oziroma nekdo zelo na živce, potem pa ga močno vzljubimo?

Tudi. Včasih se zgodi, da koga zaničujemo, da nam gre na živce, potem pa se v neki drugi situaciji pokaže drugačen. To se lahko zgodi, če ta oseba postane predmet želje drugega. Poleg tega, da v ljubezni vidimo to, česar drugi nima, velikokrat opazimo, kaj kdo drug vidi v posamezniku. Zato nekdo, ki postane predmet fascinacije medijev ali javnosti, dobi moč vzvišenosti, ki je sicer ne bi imel. Voditelji navadno niso privlačni, toda ker se pojavljajo v javnosti, postanejo predmet ženskega poželenja.

Se to, da se izobraženost žensk manj ceni, utegne spremeniti?

Se že spreminja. V tem smislu imajo ženski mediji izredno moč pri predstavljanju ženske srednjih let ali sploh idealov uspeha. Zato sama podpiram ženske časopise, ki so pozitivno naravnani. Takšne, ki prikazujejo običajne ljudi, ženske, ki se trudijo in napredujejo v življenju. V Vietnamu sem si ogledala razstavo, ki jo je organiziral finski Urad za enake možnosti. Hoteli so izboljšati življenjski standard vietnamskih žensk: dobile so majhne kredite, nekaj denarja, da so lahko odprle kakšno manjšo trgovino. Obenem so jih naučili fotografirati in jih vprašali, kaj si želijo početi v življenju. Te ženske niso govorile o ljubezni ali lepoti. Govorile so o tem, da si želijo biti finančno neodvisne, da bodo lahko svojim otrokom omogočile boljšo prihodnost. Na romantično ljubezensko zvezo niso računale. Ta jih je navadno tako razočarala, da so komaj ušle nasilju in postale samohranilke. Takšni projekti pokažejo, kako naprej.

VEČ SI LAHKO PREBERETE V TISKANI IZDAJI REVIJE OBRAZI (izid: 2.2.2012).

Komentarji (0)

RSS komentarji