 | Milena Dravić je predstavljena v današnjih tiskanih Obrazih, tukaj pa preberite še več o legendarni igralki.
|
Ko je davnega leta 1959 zakorakala v svet kinematografije s svojim prvim igranim filmom Vrata ostaju otvorena Františka Čapa, ni Milena Dravić, največja in edina prava diva jugoslovanske kinematografije, niti slutila, da bodo zanjo vrata ostala odprta vse do danes, skoraj petdeset let.
Mileno Dravić smo predstavili v tiskani različici Obrazov, tukaj pa lahko njeni oboževalci izveste še več o tej legendarni igralki.
Na kakšen način se dandanes odločate, kateri scenarij boste izbrali? Ste bolj selektivni, kot ste bili, morda zaradi svojega ugleda, ali morda ne morete toliko izbirati, ker ni tako velike ponudbe za zrele igralke?
Prav imate, sem malo bolj izbirčna. V zadnjem času sem zavrnila nekaj televizijskih serij in limonad, ki bi mi morda ponovno prinesle veliko priljubljenost. Čeprav so me zelo intenzivno vabili, sem raje izbirala manjše, a zelo karakterne vloge. Za to sem se borila, in do sedaj mi je uspevalo. Prav zdaj so mi znova ponudili tri serije, in če jim bom zavrnila, bo izpadlo, kot da ne želim delati na televiziji. A ni tako. Televizijo imam rada in dala sem ji več, kot je ona dala meni.
Je res, da ste tudi po sto petdesetih vlogah velika 'piflarka'?
Kako veste za to? (smeh) Moj Dragan mi še danes govori, da sem piflarka, saj na snemanju vedno hodim naokrog s knjigo v roki. Matjaž Klopčič pa mi je nekoč rekel: "Milena, če vas še enkrat vidim, kako hodite po studiu s scenarijem pod roko, kot da bi nosili molitvenik, vas bom zadavil!" (smeh) Opravičila sem se in od takrat dalje scenarij skrivala pod mizo ...
Od ljudi, ki so delali z vami, sem slišal same komplimente – da niste diva, da ste zelo tihi, zbrani, pripravljeni ...
Nisem idealna. Dragan mi je večkrat svetoval, naj se malo umirim. Znam biti tudi zelo temperamentna, če se zgodi, da me nekdo ni dobro razumel na snemanju ali ignorira stvari, ki se meni zdijo ključne. Takrat znam biti zelo nerazpoložena. Takrat mi Dragan reče, naj se ne sekiram zaradi njih in ohranjam mirne živčke. (smeh)
Milena, verjamete v usodo?
Na neki način verjamem. V življenju so trenutku, ko opaziš znak, ki ima povezavo z nečim iz tvoje preteklosti. Sama pogosto začutim te znake, to mi je dano, imam strašno intuicijo. In kadar se ne poslušam, delam napako!
Dandanes so ženske v iskanju večne mladosti pripravljene na marsikaj. Na kakšen način vi skrbite zase?
Doslej na sebi nisem opravila še nobene posebne 'intervencije', saj imam do takih stvari velik odpor. Saj bi bila rada videti mlajša in boljša, a ne na tak način. Mislim, da je treba svoja leta, gube in življenjske izkušnje nositi dostojanstveno. No, pa saj ženske, ki na sebi opravijo le kak popravek, še razumem, a tistih, ki začnejo pri petintridesetih letih, nato pa s popravki kar ne nehajo, tistih pa ne.
Se vam ne zdi, da takšne ženske izgubljajo svojo identiteto?
Absolutno. To je postala moda in to vse bolj pogosto delajo tudi moški. Ampak saj ne moreš biti stara šestdeset let in imeti obraza mladenke. Jaz sem že zelo zgodaj začela sprejemati vloge raznih mam in tet … Nikoli nisem kalkulirala, mnoge moje vrstnice pa so se branile takih vlog, da bi bile čim dlje videti mlade.
Katere filme kot igralka lahko gledate vedno znova?
Zdaj bom izpadla kot Metuzalem! (smeh) Kadarkoli lahko gledam Fellinija, Viscontija, Bergmana, Chabrola, Godarda, Formana, Truffauta, ne glede na to, za kateri film gre. Obožujem tudi fenomenalne angleške igralke – Helen Mirren, Judy Dench, Maggie Smith, Emmo Thompson …, ki so zame kraljice igre! Od naših filmov pa sem največkrat gledala Ko to tamo peva in Specijalno vaspitanje. Kadarkoli jih vrtijo, ostanem pred televizijo in jih znova gledam, kot da bi bilo prvič.
Niste navedli niti enega svojega filma ...
Nisem, nekako me je sram, da bi hvalila in občudovala sama sebe.
Fotogalerija vsebine Milena Dravić v svojih mlajših letih.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji