Barbra Drnač je posebna ženska. Vrsto let se že srečujeva v svetu zabave in vedno je nasmejana in prijazna - ne glede na okoliščine.

Barbra Drnač je posebna ženska. Vrsto let se že srečujeva v svetu zabave in vedno je nasmejana in prijazna - ne glede na okoliščine. Pred nekaj meseci sem izvedela, da je imela raka dojke. Bila sem šokirana, saj vem, da je dolgoletna vegetarijanka, zagrizena kolesarka, ljubiteljica pilatesa ... Toda rak očitno ne izbira. Prosila sem jo za intervju. Takoj je privolila. A če bi to naredila pred mesecem dni, bi me zavrnila.

Na Facebooku ste kar nekako z veseljem in ponosom razglašali, da greste po »silikonko«.
Ja, Facebook je eno tako moje odkritje, pravzaprav počasi že nadomešča »uradne« medije! (Smeh.) Pa se mi zdi, da nisem ravno na veliko razglašala, da grem po silikonko; pri objavah na Facebooku sem previdnejša, mislim, da sem to v šali izjavila za revijo Lady. Res pa je, da bom, ko bodo vaši bralci prebirali tale intervju, operacijo ekspanderja, ki ga bo zamenjal silikon, najbrž že prestala. To pomeni, da se moj projekt rakovica počasi bliža zadnjemu dejanju, kamor spada tudi omenjena plastična operacija.

Ko sem izvedela za diagnozo, lani na Terezin rojstni dan, je bil zame totalni šok. Takoj sem se začela spraševati, kaj bi morala početi, da bi bolezen preprečila, ampak do odgovorov nisem prišla. Imam čisto vest, saj sem po prenehanju dojenja, ko sem imela izcedek iz leve dojke, redno hodila na mamografijo. Ko pa sem prišla v »krizna« leta, sem lani, za prvomajske praznike med smučanjem v Chamonixu, začutila bulici na dojkah, ki sta se kar pojavili in nista izginili. Zdravnica na Centru za bolezni dojk je na daleč ocenila, da imam vnetje, mi predpisala antibiotike in buli sta začasno res izginili. Po dveh mesecih pa sta se spet pojavili. Prav v tistem času sem na televiziji videla dr. Erika Breclja, ki je odkrito spregovoril o težavah na Onkološkem inštitutu. Rekla sem si, če si upa »peniti« po televiziji, to pomeni, da mora biti dober zdravnik. Zamenjala sem zdravnico za specialista kirurga in žal so izvidi pokazali pravo diagnozo, rak dojke. Med operacijo so mi poleg leve dojke odstranili še nekaj bezgavk, saj so bile tudi okužene, čeprav tega izvidi prej niso pokazali. Sledil je drugi šok, saj sem zato dobila cel paket zdravljenja: kemoterapijo, obsevanja in biološka zdravila, ki jih bom nehala jemati sredi januarja.

Najbrž je ljudi, ki tega niso prestali, strah že same besede rak, kaj šele osebe s to boleznijo.
Ja, se strinjam, še vedno žal opažam, da je govoriti o raku pri nas tabu. Ljudi je najbrž strah njihovih lastnih občutkov in reakcij, kako naj se vedejo do osebe, ki je zbolela za rakom. Opažam zadrego pri pogovorih, ki pozneje izgine, saj je ta komunikacija lahko čisto normalna, če seveda mi preveč ne »morimo« s to temo. Jaz pa vsem, ki jih zanima, povem na kratko, kako je z menoj, in tudi vedno poudarim, da jim lahko pojasnim tudi več, vendar le, če si to res želijo. Priznam, da je nekaj prijateljev tole moje stanje »odplaknilo«, ampak dobila sem nekaj novih.

Nekateri so bili celo preveč pametni. Pošiljali so mi kopice mejlov o škodljivosti kemoterapije in obsevanj pa o tem, da zdravniki nimajo pojma ter da je kemoterapija en sam velik biznis in tako naprej. To me je včasih hudo prizadelo, saj sem se odločila za uradno zdravljenje, ti nasveti pa so vnašali nemir v moj proces okrevanja. Je pa prišlo kar nekaj drugih prijateljev, ki jim jaz pravim kar »rakoviške sošolke«. Z njimi se pogovarjam o praktičnih stvareh. Medicina naredi ogromno, toda zelo veliko lahko narediš tudi sam. Če mi škripajo kolena, vem, katero sošolko moram poklicati, da mi pove za kremico, in še cel kup praktičnih nasvetov si izmenjamo. Priznam pa, da sem v poplavi nasvetov izbrala le tiste, ki godijo mojemu telesu.

Komentarji (0)

RSS komentarji