 | Tjaša Kokalj kot posebna VIP-gostja na dirki za Veliko nagrado Madžarske v Budimpešti v družbi Flavia Briatorreja
|
Ni ga športa, ki bi ga obdajalo več blišča kot formulo 1. Nič čudnega torej, da se na slovitih mednarodnih tekmah na dirkalnih progah vsakič drenjajo številne zvezde svetovnega formata in najlepša dekleta. Tokrat smo bili na dirki za Veliko nagrado Madžarske v Budimpešti Slovenci še posebej ponosni, saj je med najbolj občudovanimi lepoticami na povabilo slovite francoske šampanjske hiše Mumm blestela naša miss Universe 2007 Tjaša Kokalj.
Tjaša, prišepnili so mi, da veljate za veliko ljubiteljico formule 1 in ne spustite prav nobene dirke. Je to res?
Da, res sem velika navdušenka formule 1. Nikoli ne zamudim prenosov na televiziji, še več, ko imajo premor, spremljam novice moštev in prestavitve novih dirkalnikov. Ta mojo ljubezen traja že od osnovne šole, ko sva z očetom skupaj na televizijskih sprejemnikih spremljala vse dirke. Oči mi je razložil vse o ekipah, dirkačih, pravilih in se mi je zaradi njegovega poznavanja ves dogodek zelo prikupil. Konec koncev velja formula 1 za kraljevski razred avtošporta in je že zaradi tega zanimiva. Odkar pa hodim s Klemenom, ki je tudi sam izreden navdušenec nad avto-motošporti in je tudi dirkal v reliju, ima ta šport sploh pomembno mesto v mojem srcu.
Z ekskluzivnimi VIP-vstopnicami za Budimpešto se vam je torej izpolnila življenjska želja?
Še več: gre za uresničitev sanj, o katerih si nisem niti drznila sanjati! Še ko sem vse te prestižne vstopnice držala v rokah, nisem mogla verjeti svoji sreči. Sploh pa se nisem zavedala, da me bodo resnično popeljale v samo srce formule 1. Med ljudi, ki sem jih sicer občudovala le na televiziji in v revijah. Kar naenkrat pa sem se znašla med njimi, vsi so bili tako dostopni in prijazni. Še sedaj, ko se spomnim vsega, kar sem doživela, sploh ne morem verjeti, da sem bila resnično tam. (smeh)
Seveda kar pokamo od radovednosti: povejte, kaj vse ste doživeli, kaj je bilo najbolj izjemno?
Najlepše od vsega je bilo, da se je vse tri dni vse le še stopnjevalo. Najprej sem prejela karto za vstop na prestižni Padock Club, kamor smejo le izbranci oziroma tisti s silno debelimi denarnicami, saj karte veljajo kar nekaj tisoč evrov. Paddock Club je pravi raj, tako za navdušence formule 1 kot tudi modne navdušence, estrado. Ob tem, da imaš res neverjeten pogled na dirkalno stezo, od katere si oddaljen le streljaj, te na vsakem koraku noro razvajajo. Šampanjec teče v potokih, za lično pogrnjenimi okroglimi mizami strežejo vrhunsko hrano v štirih do petih hodih, med prisotnimi pomembneži se sklepajo znanstva in posli. Tako sem srečala člane slovite francoske vinarske družine de Rottschild, prvega moža evropskega DHL-a, upravo Porscheja. Tri dni, kolikor traja druženje, se navežejo stiki s posamezniki z vsega sveta, tako si ob slovesu kar malo žalosten, da moraš domov.
Prav poseben vrhunec pa je bilo zame povabilo v bokse moštev formule 1! Dobiti vstopnico za ta privilegij je tako rekoč čudež. Kajti tam se povsem sproščeno in brez varnostnikov gibajo največji veljaki formule 1. Tako sem srečala mogotca in prvega moža formule Bernieja Eccelstona, ki je v resnici še mnogo manjši, kot sem mislila, lastnika ekipe Renault in znanega italijanskega plejboja Flavia Briatorreja. Tokrat je prišel brez novopečene žene Elisabetta Gregoraci, pozornost pa je vzbujal z odprto srajco, ki je razkrivala pogled na poraščene prsi, in asistentkama, ki sta ves čas tekali okrog njega. Dovolili so mi celo ekskluzivni obisk v boksu Renaulta. Njihov prvi inženir nam je razkazal delavnico, dirkalnik Fernanda Alonsa, smela sem se dotakniti njegove čelade ... Resnično neresnično, prav neverjetno! V tistem hipu je bil dirkalnik popolnoma razstavljen, čisto slečen, in kar verjeti nisem mogla, da za popolno sestavitev potrebujejo le približno pol ure!
Naslednji dan, na dan dirke, smo obiskali še ekipo Ferrarija, kjer nam je logistični menedžer Ferrarija Miodrag Kotur, s poreklom iz Srbije, človek, ki na odru, ko zmaga eden izmed njihovih dirkačev, vedno prejme konstuktorski pokal, razkazal njihovo delavnico. Rdeča barva povsod, energija na vrhuncu in na koncu še fotografiranje s celotno, več kot dvajsetčlansko ekipo, zame še posebna čast, saj sem že od samega začetka prava navdušenka Ferrarija.
Kaj pa je tako seksi na formuli 1?
Že dirkalnik, tako izpopolnjen, dovršen v obliki in čist na pogled, je izredno seksi! Pa noro kričanje motorjev, dirkanje na mejah skrajnosti, izsiljevanje prednosti, izpostavljaje nevarnosti, tudi to je izredno seksi! Konec koncev sem se tudi sama počutila izredno privlačno, saj sem si za ta izjemni izlet izbrala garderobo, v kateri sem se počutila resnično 'hot'! Prvi dan sem vse presenetila z vročimi kratkimi hlačkami in požela nemalo komplimentov, na dan dirke pa sem se odločila za lahko, nekoliko prosojno živopisano oblekico, ki je bila seksi in elegantna hkrati. Kljub skoraj štiridesetim stopinjam Celzija sem od zgodnjega jutra do poznega večera zdržala v visokih petah. Za večerni program pa sem nosila oprijete obleke do kolen in opazne kose modnega nakita. V močno vijolični Wolfordovi kot dih tanki obleki me je na večerji opazil celo dirkač Rubins Barichelo in ves večer pogledoval proti naši mizi. Ob odhodu smo se spoznali in poklepetali ter naredili celo nekaj fotografij za spomin.
Postavna svetlolaska med dirkalnimi mačoti, zveni nevarno, ni kaj!
Zato pa sem imela ob sebi ves čas svojo ekipo 'varnostnikov'. (smeh) Res je bilo, da sem požela veliko zanimanja. Čim sem stopila v prostor Padock cluba ali v bokse, so se name zgrnili številni fotografi, snemalci, resnično neverjetno, kaj takega še nisem nikoli doživela, tudi na svetovnem lepotnem tekmovanju Miss Universe v Mehiki ni bilo toliko medijske pozornosti. Konec koncev pa je formula 1 precej nevaren šport, vedno na tanki črti meje mogočega, in zraven sodijo 'nevarna' dekleta. Vseeno pa ni strahu, da bi s tako lahkoto zmešala kakšnega dirkača. Oni so seveda tisoč odstotno osredotočeni na dirko in okolice vse do konca še opazijo ne.
Povejte, kaj vas je na tekmi v Budimpešti najbolj očaralo?
Takoj po prihodu smo imeli na sporedu ogled mesta, ki me je očaralo s svojo arhitekturo. V Budimpešti sem bila prvič in moram povedati, da jo bom še obiskala, saj v svetu mode, vsaj sodeč po njihovih trgovinah, prav nič ne zaostaja za vodilnimi modnimi prestolnicami. Poskusila sem tako njihovo gulaš juho, tako kot tudi doboš torto v najbolj znameniti mestni slaščičarni. Ob skrivnostih formule 1 sem bila deležna tudi posebnega razvajanja v VIP-klubu. Mojster najbolj znane madžarske hiše porcelana Herend mi je ročno narisal tatu, ob brnenju motorjev na dan treninga so me povabili na masažo telesa, za spomin sem se fotografirala v Ferrarijevem kombinezonu, da o kulinaričnem razvajanju sploh ne govorim. Prav posrečen pa je bil tudi moj poskus, da sedem v dirkalnik, kar pa mi zaradi moje višine in predolgih nog tudi z veliko truda ni uspelo. Sedaj mi je jasno, zakaj so vsi dirkači tako majhni po rasti. (smeh)
Za koga pa ste navijali?
Že od nekdaj navijam za ekipo Ferrari in jim, čeprav moj favorit, Michael Schumacher ne vozi več, ostajam zvesta. Navijala sem za Masso, ki je vodil vso dirko, a je nekaj krogov pred koncem nesrečno parkiral svoj dirkalnik. In to skoraj pred mojim nosom! No, tudi zmage Kovalainena sem bila vesela, saj je izredno dober dirkač.
Povsem od blizu pa ste spoznali tudi številne druge dirkalne zvezdnike.
Meni je bilo rokovanje z legendo formule 1 Nikijem Laudo v Berniejevem kotičku, kamor smejo le povabljenci, nekaj neverjetnega. Naj priznam, da so se mi orosile oči ob stisku njegove roke, saj je on zame največja legenda. Bil je zelo prijazen, privolil v par slik z mano in bila sem počaščena, da sem ga spoznala. Moštvo Renaulta mi je tudi omogočilo, da sem spoznala njihovega dirkača Nelsona Piqueta, ki se mi je podpisal na kapo in dal vrečko z Renaultovimi darili. Bil je zelo prijazen, prav nič zvezdniški, čeprav je imel pred sabo naporna dneva. Seveda pa sem se izredno razveselila tudi kape, ki sta mi je podpisala Ferrarijeva dirkača Kimi Raikonen in Felipe Masa.
Spoznali ste celo vladarja formule 1, velikega Bernieja Ecclestona, enega najbogatejših in najbolj vplivnih Otočanov.
Tako je, in čeprav je znan kot precej muhast gospod, ki včasih ignorira okolico, je bila moja izkušnja z njim imenitna. Zelo je bil prijazen, povabil nas je v zaprti del, kjer ima celo kraljestvo, skrito pred očmi radovedne javnosti. Ogromen avtobus z zatemnjenimi stekli, ki premore vse udobje za bivanje, okrog njega so postavljena korita z rožami, kar deluje kot skrbno urejen vrtiček. Seveda ne manjka ogromna Mercedesova limuzina, ki mu jo šofer pripelje na vsako lokacijo formule 1. V kotičku za goste pa vlada njegov prijatelj Karl-Heinz Zimmermann, po rodu Avstrijec in brat smučarske legende Egona Zimmermana. Prav on je tisti, ki odloča, kdo sme na kosilo k Ecclestonovim, ki ga vsakodnevno pripravlja Berniejev osebni kuhar. V našo čast je odprl najbolj elitni šampanjece, ki ga postrežejo le posebnim gostov – to je Mumm de Lalou. Bernieja smo kar nekajkrat med vikendom srečali in vedno smo se spustili v prijetno kramljanje.
Njegova žena Slavica je po rodu s Hrvaške in je bila pred poroko – tako kot vi – manekenka. Ste spoznali tudi njo?
Ne, sem pa vprašala gospoda Ecclestona, če je žena z njim v Budimpešti, in hudomušno mi je odgovoril, da je "Slavica v Londonu, no, vsaj rekla mi je tako." In se na ves glas nasmejal. Potem pa mi zaupal, da z zasebnim helikopterjem na ringu že kmalu pristaja njegova hčerka Tamara, ki za neki športni kanal dela kot novinarka in me bo z veseljem intervjuvala. Zaupal mi je tudi, da so kot vsako leto dopust preživeli na svoji jahti na Hrvaškem in je bilo kot vsakič nepozabno.
Je res, da ste bili povabljeni celo na zmagovalno gala zabavo po tekmi, kjer so se drenjali vsi, ki v formuli kaj pomenijo?
Tako je, da. In že trakec za na roko, ki smo ga dobili v lični zlati škatlici, je nakazoval, da gre za zabavo na visokem nivoju. Tam je bilo videti le smetano, tako iz sveta formule kot poslovnih in estradnih logov. Dirkači so bili v posebnem VIP-prostoru, kamor sem tudi za nekaj trenutkov smuknila.
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin, vas najbolj presenetilo?
Nekaj edinstvenega je bila vsakodnevna jutranja vožnja do dirkališča z našim šoferjem Matejem, ki je poznal prav vse trike. Kljub nepopisni gneči na cesti smo mi vedno brez stresa in čakanja v najkrajšem času prispeli na cilj. In ne boste verjeli – vozili smo se po ulici Bernija Eccelstona, imenovani Bernie Avenie. In še nekaj: kot redki izbranki mi je bilo omogočeno podelitev pokalov doživeti pod zmagovalnim odrom in ne boste verjeli – ko je Kovalainen odprl legendarno magnum (petlitrsko) steklenico Mumma ter z njo začel škropiti naokrog, sem nekaj zmagovalnih kapljic 'okusila' tudi na svoji koži. Prav čarobno je bilo!
Visoka družba formule 1
Hamiltonu, Massi, Alonsu in prijateljem v boksih pri pripravah gledati prek rame velja za najvišji privilegij, ki so ga deležni le izbranci. Seveda pomaga svetovna slava (Placido Domingo, Michael Douglas, Boris Becker) ali visoki status (kralj Juan Carlos, predsedniki držav in premierji). Pomembni iz sveta šova, športa, politike in gospodarstva so na ekskluzivni vikend povabljeni s strani sponzorjev. Seveda ne manjka šampanjca, izvrstne kulinarke in bonbončkov – srečanja z lastniki moštev in klepetov z dirkači. Nad boksi v tako imenovanem Paddock Clubu imaš svojo mizo s priviligiranim pogledom na štart in cilj. Užitek, ki se ga da tudi kupiti: za ves vikend je treba odšteti kar tri tisočake evrov!
Mumm – Šampanjec zmagovalcev
Šampanjec, ki ga krasi rdeča pentlja, je nesporno en sam: Mumm. Odpirali so ga kralji, med prvimi so ga pili na Antarktiki. Danes se ime Mumm povezuje z dinamičnimi športi in umetnostjo. Mumm je uradni šampanjec zmagovalca formule 1, njegovo ime nosijo prestižne jadrnice Mumm 30 in 36, v filmskem svetu pa Mumm Cordon Rouge predstavlja razkošje.
Zgodba o uspehu Mumma se je začela – kje drugje kot – v srcu francoske Šampanje, v Reimsu, davnega leta 1827. Bratje Mumm, potomci dobro stoječe družine vinskih trgovcev iz Nemčije, so ustanovili šampanjsko hišo Mumm in leta 1875 ustvarili znameniti Cordon Rouge, ki je kmalu postal pojem šampanjca po vsem svetu. Vedno usmerjeni v najvišjo kakovost, so kupovali le grozdje vinogradnikov iz najboljših leg (Crus). Šampanjec Mumm je zelo hitro osvojil mednarodno elito in postal 'šampanjec kraljev'.
Kot posebno pozornost za svoje najboljše stranke je začela hiša Mumm leta 1875 steklenice šampanjca krasiti z rdečim trakom oziroma legijo časti (Legion D'Honneur), kar je tudi največje francosko državno odlikovanje, ki ga je ustoličil Napoleon. Uspeh znamenja prestiža in kakovosti ter nespreglednega detajla je bil nepopisen – in tako se je ideja Cordon Rouga ohranila vse do danes.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji