Čeprav je božič družinski praznik, je za mnoge tudi navaden delovni dan. Denimo za vojaka Grega Vidica

Čeprav je božič družinski praznik, je za mnoge tudi navaden delovni dan. Denimo za vojaka Grega Vidica, ki v mednarodni misiji na Kosovu z nestrpnostjo pričakuje drugi januar, ko se bo odpravil domov na dopust. Dan pozneje njegovi dvojčici Lia in Lana praznujeta prvi rojstni dan in neskončno se veseli trenutka, ko bo svoji deklici po več kot treh mesecih spet vzel v naročje in ju objel.

Enaintridesetletni Celjan Grega Vidic je vojak posebne vrste. Za življenjsko družico si je izbral vojakinjo Lidijo, imel je vojaško poroko, poročil ga je poveljnik bataljona, usodni da pa je dahnil v vojaški uniformi. Prav v taki opravi so bili tudi nekateri svatje - njegovi prijatelji vojaki.

»Odločitev, da grem prvič na mednarodno misijo na Kosovo, ni bila težka, saj me je žena podprla. Dobro ve, da sem ponosen, ker sem vojak, da me to delo neizmerno veseli in da si želim graditi kariero v vojski. Pri meni motivacija ni bil denar, čeprav z njim družini lahko zagotoviš večjo varnost.«

Vojak po naključju

Grega se je za delo v vojski odločil po tem, ko so ga starši postavili pred dejstvo: končaj študij ali pa pojdi delat! »Izbral sem slednje, čeprav imam narejene tri letnike na fakulteti za računalništvo - smer računalniška informatika.« Na misiji nima veliko časa za razmišljanje, zato vedno znova premleva, da bi bilo pametno dokončati fakulteto in diplomirati. A zdaj je mnogo težje. Izrednega študija na njegovi smeri ni, udeležba na vajah je obvezna, to pa je težko uskladiti s službenimi obveznostmi. Še posebno če si oče dvojčic, ki ne štejeta še niti leto dni - in če si vojak na misiji. »A če je volja, je mogoče vse,« zatrjuje.

Komentarji (0)

RSS komentarji