Redki so ljudje, ki nosijo oboje, slavo in uspeh – in Milena Zupančič je gotovo med njimi.

Za vedno si jo bomo zapomnili po dveh vlogah  v filmih Matjaža Klopčiča: kot Presečnikovo Meto v Cvetju v jeseni in kot Žašlerco v Vdovstvu Karoline Žašler. Prvakinja ljubljanske Drame, slovenska igralska ikona in nekdanja ambasadorka Unicefa tudi zdaj, po štirih desetletjih nastopanja na gledaliških odrih, filmskem platnu in televizijskih zaslonih, skrbno izbira vloge. To, da je že nekaj dni v pokoju, nič ne šteje – še vedno težko najde čas za kavico. Trenutno je polno angažirana v zagrebškem HNK-ju, kjer nastopa v predstavi Tomaža Pandurja Vojna in mir. 

Bohinjska Bela, nekaj časa nazaj, na večer polfinalne tekme med Srbijo in Turčijo na svetovnem košarkarskem prvenstvu. Z Mileno Zupančič sediva v sobici čisto pod streho, v delovnem studiu s strešnimi okni. Ko jo na začetku pogovora vprašam, koliko je še v njej tiste deklice Milene, ki je odraščala v Beli, se zasmeje in reče, da veliko. ''Seveda so pri vsakem od nas v življenju trenutki, ko se ne počutimo najbolje, iz katerih koli razlogov že. In takrat si rečem, hudiča, kaj bi bilo, če ne bi postala igralka?! Živela bi tu, čisto fletno, manj bi se sekirala. In zdaj bom rekla nekaj zelo trapastega, verz, ki si ga v manj razpoloženih trenutkih pogosto ponavljam: 'Da b' uka žeja me iz tvojga sveta, speljala ne bila goljfiva kača!' Pri vsaki stvari je tako – manj ko jo poznaš, manj ko veš o njej, bolje živiš.'' Je tudi z gledališčem tako? ''Tudi,'' pribije. ''Hvala bogu, da se ob vsakem novem študiju še vedno počutim dovolj naivno, da se vprašam, uh, ali bo šlo, bom znala? V trenutku, ko postaneš prepričan vase, kot igralec umreš. Sicer pa je to fantastičen poklic. Na odru lahko počneš in izrečeš vse, česar si sicer ne upaš. Mar takšna svoboda ni neverjetna?''  

In tako je verjetno z vsemi, ki so spoznali, da slava in uspeh nista nujno dvojčka. Uspeh je vendarle prej izjema kot pravilo. Nadarjenost, privlačnost, osebnost in posebnost pa dobimo od tistih, ki so nas rodili. Menda. Redki so ljudje, ki nosijo oboje, in Milena Zupančič je gotovo med njimi. Tudi zaradi tega se ji ne ljubi več izgubljati časa z drugimi in to mi je nedavno tudi potrdila: ''Čas tako hitro teče. Tudi če veš, da boš dosegel visoko starost, časa vedno ostane malo. Človek pa bi vanj rad stlačil marsikaj. Zato se mi zdi enostavno škoda, da bi ga izgubljala z ljudmi, ki me ne zanimajo. Lahko so sijajni, ampak mene ne zanimajo."

Več o Mileni Zupančič, s katero se je pogovarjala Patricija Maličev, lahko preberete v aktualni tiskani izdaji Obrazov (izid: 10. 11. 2011).

Komentarji (0)

RSS komentarji