Konvoj blindiranih toyot z vso oklepno težo skoraj leti po praznih ulicah mesta. Zaspanost hitro mine in v vojni je adrenalin vedno najboljša jutranja kava.

Kabulčan Mateen je izkušen voznik ameriške ambasade in izpod zgubanega čela opazi mojo previdnost. »Le redki skrajneži nastavljajo bombe pred jutranjo molitvijo,« me bolj ali manj uspešno miri. Zamrmram si: »Bo že vedel,« glede na to, da je še živ. V svoji vozniški karieri je preživel dva raketna napada, nič koliko streljanj in enega samomorilca.

Tako zgodaj zjutraj ni niti sledu o pregovornih zastojih in hitro napredujemo mimo burk in uniform. Pol ure pozneje smo na letališču. Civilni del vojne poti je končan in začenja se vojaški. Načrt je - priključiti se vojaškim enotam na zahodu Afganistana, z njimi patruljirati, jesti, spati, trpeti in se zabavati. Seveda če bo vse teklo po načrtih - in v Afganistanu nič ne teče po načrtih, vse je inšalah, v Alahovih rokah. Naslednje pol ure bo kritične. V tej deželi ne moreš tavati kar sam, brez spremstva, rok trajanja tujca je precej omejen. V pol ure bi me morali Američani predati Slovencem. Gre za občutljiv del poti, ki sem ga pripravljal in organiziral šest mesecev ter se ga po tiho, zelo po tiho tudi bal.

Spustijo nas do letališča. Skozi sedmo kontrolo in mimo stražarskih gnezd lokalne policije Mateen pripelje do parkirišča. Zdaj sem sam, kar ni tu nikoli preveč dobro, in iščem znane uniforme. Dogovorjen sem z dvema slovenskima fantoma, a nikjer znane slovenske puščavske uniforme. Edini, ki tam med ljudmi mrko stojijo in nekaj čakajo, so nerazpoloženi Kanadčani. Tudi oni so s tremi toyotami in do zob oboroženi. »Ste morda kje videli kakšnega slovenskega vojaka?« vprašam najvišjega Kanadčana in kanadska omara zakliče: »Igor, tule je!« »Zdravo, zamujaš,« sta prvi slovenski besedi, ki ju slišim po dolgem času. Hitro me spravi v drugo toyoto in zakliče v radijsko postajo: »Paket sprejet.«

NADALJEVANJE SI PREBERITE V TISKANI IZDAJI REVIJE OBRAZI (izid: 2.2.2012).

Komentarji (0)

RSS komentarji