Pri preletu z jadralnim padalom na bosanski planoti Jahorina je nevede pristal na minskem polju.

Simon Vogrinec je tisti 28-letnik, čigar zdravstveno stanje je pred dobrim mesecem dni skrbelo vso državo. Pri preletu z jadralnim padalom na bosanski planoti Jahorina je nevede pristal na minskem polju, in ko se je začel s padalom na hrbtu vzpenjati po pobočju, je stopil na odskočno mino. Pri življenju sta ga ohranila njegovo poklicno znanje in optimizem.

Eksplozija ob nesreči, mučno triurno čakanje na reševalce, pogled na močno poškodovano telo - vse to ni bilo nič v primerjavi s šokom tri dni pozneje, ko mu je medicinska sestra odgrnila rjuho in je spoznal, da je ostal brez obeh nog.

Pomoč je dolgo odklanjal

Prvi odzivi na novico o nesreči so bili zelo negativni, pravzaprav grozni, pravi Simon. Mnogi so jih razglasili za adrenalinske odvisnike, ki se zavestno podajajo v nevarnost. Simon poudarja, da nikjer ni bilo opozoril o potencialno nevarnem območju ali o tem, da so tam lahko mine. Pri lokalnih padalcih so se še posebej pozanimali prav o tem in na Bjelašnici, kjer so jadrali dan pred nesrečo, so bile na nekaterih predelih opozorilne table, na Jahorini jih ni bilo. Zato so njegovi prijatelji po nesreči pritiskali na mednarodno organizacijo za deminiranje, naj takoj namestijo opozorilne table. Nesreča se je zgodila v nedeljo, table so namestili šele v sredo, je povedal njegov starejši brat Boštjan, ki se je ravno v trenutku eksplozije pripravljal na vzlet po pobočju. Prav po tistem usodnem bregu, ki je Simonu spremenil življenje. Obrnil mu ga je na glavo. Zveni kot floskula, a kako bi lahko drugače označili tako tragično nezgodo?

Voljo za boj, spopadanje s povsem novimi razmerami v življenju mu dajejo ljudje, ki mu v nemajhnem številu stojijo ob strani. Radi bi mu pomagali do kakovostnega in aktivnega življenja - ja, to je povsem mogoče tudi brez nog. Vendar so dobre nožne proteze žal izjemno drage. Samo nadkolenska proteza stane tudi več kot 40.000 evrov. Simon potrebuje dve.

Naposled si je le priznal, da tega ne bo zmogel sam. »Na začetku sem pomoč odklanjal. Vedno sem delo raje opravil sam, kakor da bi prosil za pomoč. Nato pa sem si po pogovoru s prijatelji in svojci stežka priznal, da tega res ne bom zmogel. Moji starši niso tako bogati, da bi mi lahko pomagali. Moral sem izbirati med ponosom in manj kakovostnim življenjem ali pa požreti svoj jaz in prositi ljudi za pomoč.«

Prvi odzivi so ga pozitivno presenetili, zato bi se rad takoj zahvalil vsem, ki so mu ali mu še bodo pomagali. Tudi zato optimistično zre v prihodnost, in to je edina prava pot. Od danes mu jo pomagamo tlakovati tudi mi. V Obrazih začenjamo medijsko akcijo, s katero mu bomo skupaj z vami pomagali zbrati sredstva za rehabilitacijo ter za nakup obeh nožnih protez. Simonu želimo vrniti nogi.

Komentarji (0)

RSS komentarji