Dr. Veronika Seles, psihoterapevtka in strokovnjakinja za nezvestobo, je za Obraze prvič odkrito spregovorila tudi o lastnih stiskah.

V oddaji Sobotno popoldne s svojimi učinkovitimi metodami »prenove« že nekaj mesecev blesti Veronika Seles, 31-letna psihoterapevtka iz Celja. Ni povsem jasno, kaj je v njej, da po nekaj minutah razoroži še tako zadrtega »nasprotnika«. Pred nekaj dnevi je zagovarjala doktorat s temo o nezvestobi, čaka pa jo še doktorat v ZDA, kjer se je navzela ameriškega načina terapevtskega dela. Med drugim se je tam naučila, da je terapevt lahko uspešen le, če je do ljudi, ki jim svetuje, iskren. Njena pot je bila trnova. Dr. Veronika Seles, psihoterapevtka in strokovnjakinja za nezvestobo, je za Obraze prvič odkrito spregovorila tudi o lastnih stiskah.

Tisočkrat sva se selili

Življenje je bilo tisto, ki je danes 31-letno Veroniko Seles vodilo po skrivnostnih hodnikih pojava, ki ga imenujemo varanje. »Moja mama je bila lepotica po vseh normah, ki jih narekuje zunanji svet. Pametna, sposobna in dobra mama. Pa vendar jo je oče nenehno varal. Tisočkrat ga je zapustila in sva se selili, in tisočkrat se je vračala v destruktivni odnos, v katerem ni bilo nobenega zaupanja in nikakršnih jasno zastavljenih meja. Vedno znova se je kesal in obljubljal nebesa. In ona mu je želela verjeti. A ko sva se vrnili, se je vrtiljak prepirov, očitkov in solza spet zavrtel. Vsakič sem bila jezna nanjo, ker je verjela očetovim obljubam, pozneje pa sem jezo obrnila vase.« Že kot otrok se je spraševala, zakaj. Strastno so jo zanimali odnosi in vsa njihova zapletenost. Nikoli ni prenašala zapovedi in avtoritete, zato je osnovno in srednjo šolo doživljala kot nujno zlo. Varno zavetje je imela v kuhinje babice Ane Marije. »Potrebovala sem le kruh z maslom in marmelado ter belo kavo. Ja, pa toploto kuhinje, v kateri sva z babico ure in ure sedeli v varni tišini. Če ne bi bilo nje, ne vem, kje bi bila danes.« Tudi šport je pomagal; bila je državna prvakinja v taekwondoju, perspektivna smučarka, izvrstno je igrala tenis in bila strastna jahalka. V vsem, česar se je lotila prostovoljno, je bila uspešna, toda kljub temu je čutila čedalje večjo osamljenost. Jeza, žalost, bolečina in nemoč, ki so se nabirale leta, so zahtevale svoj dolg.

Molila sem, da bi se ločila

Otrok se rodi z lastnimi osebnostnimi značilnostmi, vendar je v resnici tabula rasa, nepopisan list. »Popolnoma je odvisen od svoje okolice in znotraj primarne družine se uči preživetja. Uči pa se izjemno hitro,« pojasnjuje sogovornica temelj večine naših nezavednih procesov. V družinah, kjer ni spoštovanja, kjer meje niso postavljene in kjer izražanje čustev ni zaželeno, posameznik razvije obrambne mehanizme in vedenje, ki mu prinese največ pozornosti in ljubezni. Obenem se tako tudi zaščiti. Prevzame lahko neko vlogo v družini in pozabi nase, tudi če to pomeni, da postane samouničevalen, pravi Veronika.

»Ko sem poslušala očeta in mamo, kako se prepirata, sem molila, da bi se ločila in bi bila agonija večne napetosti končana. Najhujša je bila negotovost. Nikoli nisem vedela, kaj naj pričakujem, ko sem odprla domača vrata,« se spominja.

 Zato se ji zdi izgovor, da se partnerja ne razideta zaradi otrok, strahopeten. »Sicer mi je jasno, kako neznosno težak korak je ločitev, ampak ko si otrok, vidiš svet drugače, bolj neposredno, prvinsko.« Nujno je jasno ločiti med partnerskim odnosom in starševstvom.

»Včasih se zgodi, da lahko kdo postane celo boljši starš prav po ločitvi. Takrat otroci samo pridobijo. Številni sprti partnerji pa vztrajajo in živijo skupaj le kot sostanovalci, ki se večkrat celo sovražijo, čeprav takšno sobivanje še vedno imenujejo družina. Pravijo, da ostajajo skupaj zaradi otrok. A otroci so v takih zgodbah največje žrtve razdrtih odnosov,« je prepričana.

Več o dr. Veroniki Seles in njenih receptih o varanju si preberite v aktualni tiskani izdaji revije Obrazi (izid: 17.11.2011).

Komentarji (0)

RSS komentarji